Jedro

Povračila stroškov v zvezi z delom je šteti za denarne terjatve, ki jih lahko delavec uveljavlja neposredno pred sodiščem. Iz tega razloga je v tem sporu, v katerem so tožeče stranke zahtevale povračilo stroškov prehrane med delom, dopustno direktno sodno varstvo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del vmesne sodbe.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožečim strankam, in sicer D.L., M.O. in S.K. za čas od 1. 7. 2005 do 1. 4. 2006 in K.L.B., G.T., M.A., D.F., M.D., S.L., L.K., M.P., M.S., R.M. in Z.Š. za čas od 15. 11. 2003 do 1. 4. 2006 plačati stroške prehrane na delu z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 8. 2006 dalje do plačila (prvi odstavek izreka). Zavrnilo pa je zahtevek tožečih strank za povrnitev stroškov od 1. 11. 2003 do 14. 11. 2003 in za čas od 1. 4. 2006 do 1. 8. 2006 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 8. 2006 dalje (drugi odstavek izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pravočasno pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek tožečih strank zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk zavrže, podrejeno pa, da ga zaradi nesklepčnosti tožbenega zahtevka v celoti zavrne, tožečim strankam pa naloži tudi plačilo pravdnih stroškov tožene stranke, oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je terjatev oziroma obveznost delodajalca za povračilo stroškov prehrane med delom, tudi v kolikor bi jo bilo mogoče opredeliti kot čisto denarno, spremenila svoj predmet na podlagi dogovora med delavci in delodajalcem oziroma na podlagi enostranskega dejanja delodajalca, s katerim so se delavci strinjali. Navedeno stališče je zavzelo tudi sodišče prve stopnje, ko je zaključilo, da je tožena stranka od 1. 11. 2003 tožnikom dejansko zagotavljala povračilo stroškov za prehrano med delom z zagotavljanjem toplih obrokov. Ob tako ugotovljenem predmetu vtoževane obveznosti (zagotavljanja toplih obrokov), je zaključek sodišča, da bi se predmet obveznosti ponovno spremenil v obveznost plačila določenega denarnega zneska, zgolj zaradi nepravilne izpolnitve, materialnopravno napačen. Sprememba predmeta obveznosti (iz obveznosti plačila določenih denarnih zneskov v obvezno zagotavljanje toplih obrokov) je v skladu s sodno prakso dopustna in mogoča, zato je pomenila novacijo obveznosti v smislu 323. člena OZ. Torej spremembo predmeta obveznosti, zaradi katere je prejšnja obveznost (plačilo denarnega zneska) prenehala in jo je v celoti nadomestila nova obveznost (zagotavljanje toplega obroka). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče zmotno zaključilo, da je vtoževana obveznost čista denarne obveznost, katero lahko tožeče stranke uveljavljajo neposredno s tožbo pred sodiščem, brez da bi pravilno zahtevale odpravo kršitev iz delovnega razmerja. Tožena stranka graja izpodbijani del vmesne sodbe tudi iz razloga, ker je izpodbijana sodba, upoštevajoč prekluzivni učinek vmesne sodbe, nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, oziroma so ti med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanem delom sodbe odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnikom plačati stroške prehrane med delom za obdobje, določeno v izreku sodbe, pri izdaji vmesne sodbe pa mora sodišče odločiti o vseh vprašanjih, ki materialnopravno utemeljujejo zahtevek, kakor tudi o vseh ugovorih tožene stranke, ki izpodbijajo njegovo utemeljenost. V predmetnem primeru je tožena stranka pravočasno podala ugovor v zvezi z neizkazanostjo višine tožbenega zahtevka, kateremu je pritrdilo tudi sodišče, tako z izrecnim opozorilom tožečim strankama na naroku dne 6. 2. 2009, kot tudi z izrecnim zaključkom v razlogih izpodbijane sodbe o tem, da tožniki niso predložili specifičnih podatkov o številu upravičenih malic za posamezno obdobje in dokazov zanje. Meni tudi, da je zahtevek tožečih strank nesklepčen, ker niso navedle dejstev, ki bi ob pravilni uporabi materialnega prava utemeljevala tožbeni zahtevek, zaradi česar bi ga bilo potrebno zavrniti. Upoštevaje s strani sodišča v razlogih izpodbijane sodbe smiselno ugotovljeno nesklepčnost tožbenega zahtevka (tožeče stranke niso predložile podatkov o številu malic, do katerih so upravičeni v posameznem obdobju, niti dokazov zanje), je tako izpodbijani del izreka, s katerim je sodišče naložilo toženi stranki plačilo stroškov prehrane, nepravilen.

V odgovoru na pritožbo so tožeče stranke prerekale pritožbene navedbe tožene stranke in pritožbenemu sodišču predlagale, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter toženi stranki naloži, da je dolžna tožečim strankam plačati stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da so bile tožeče stranke zaposlene pri toženi stranki in opravljale svoje delo v kuhinji PE Bolnišnice ... Tožena stranka je tožečim strankam do 31. 10. 2003 povračilo stroškov za prehrano med delom zagotavljala tako, da jim ga je izplačevala v gotovini, od 1. 11. 2003 dalje pa naj bi jim povračilo zagotavljala v obliki toplega obroka. Po izpovedbi tožečih strank in priče (B.S.), je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka sicer tožečim strankam zagotavljala prehrano, vendar pa je šlo pri tem za zagotavljanje toplega obroka iz preostalih naročenih malic (kar je ostalo od obrokov malic, ki so jih pripravljali), torej obrok ni imel vseh komponent, zato ni mogoče šteti, da je tožena stranka zagotavljala topli obrok tožečim strankam.

Za sporno obdobje, to je od 15. 11. 2003 oziroma od 1. 7. 2005 do 1. 4. 2006, je povračilo stroškov prehrane med delom urejeno v 1. odstavku 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Pri odgovoru na vprašanje, ali lahko delodajalec svojo obveznost izpolni drugače kot zgolj s plačilom tega povračila, pa gre upoštevati tudi prej veljavno ureditev. V nasprotju s pravico delavca do plače, ki mora biti po izrecni zakonski določbi v 126. členu ZDR vedno v denarni obliki, takšen način poravnave povračila stroškov, povezanih z delom, v zakonu ni določen. Do sprejema ZDR je bilo to področje predmet dogovora med socialnim partnerji, urejeno pa je bilo v Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti (SKPgd – Ur. l. RS, št. 39/93 – 3/97 in Ur. l. RS, št. 40/97 – 90/2005). Iz Razlage komisije za razlago Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 67/95) izhaja, da je obveznost delodajalca, da delavcem zagotovi povračilo stroškov prehrane med delom, izpolnjeno tudi, če jim zagotovi topli obrok med delom.

Dejstvo, da delavci, ki imajo zagotovljen topli obrok med delom, niso upravičeni do dodatnega povračila stroškov za prehrano, je pri odločitvi upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, pri čemer je pravilno presojalo, ali je tožena stranka z načinom zagotavljanja obrokov temu zadostila. S tem namenom je zaslišalo tožeče stranke ter pričo B.S. Ugotovilo je, da je tožena stranka do 1. 4. 2006 zaposlenim (tožečim strankam) omogočala zgolj posamezne komponente obrokov, pri čemer so lahko izbirali izmed preostankov naročenih malic in kosil. Takšna prehrana pa tudi po stališču pritožbenega sodišča ne pomeni ustreznega zagotavljanja toplega obroka med delom in s tem tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti povračila stroškov za prehrano. Enako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 1349/2006 z dne 28. 9. 2007. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je vtoževana obveznost čista denarna obveznost. ZDR ne določa procesnih učinkov odločitev delodajalca o pravicah delavca, ki mu gredo na podlagi določb pogodbe o zaposlitvi, kolektivne pogodbe ali zakona, posebej če gre za denarne terjatve, kakršna je terjatev iz naslova povračila stroškov za prehrano med delom (4. odstavek 204. člena ZDR). Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na podlagi določb ZDR že večkrat štelo, da je potrebno povračila stroškov v zvezi z delom šteti za denarne terjatve v smislu določb 4. odstavka 204. člena ZDR, ki jih lahko delavec neposredno uveljavlja pred pristojnim sodiščem. Tožeče stranke so v tožbi postavile denarni zahtevek za povračilo stroškov za prehrano med delom, kar predstavlja zahtevek za uveljavljanje denarne terjatve. Spor v tem obsegu pa je premoženjski individualni delovni spor in je dopustno direktno sodno varstvo.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje materialnopravno napačno zaključilo, da se je predmet obveznosti zagotovitve toplega obroka tožene stranke s tem, ko tožečim strankam ni bil zagotovljen popolni obrok (da obrok ni imel vseh komponent) spremenil tako, da je prvotno obveznost (plačila denarnega zneska za stroške prehrane) prenehala in jo je v celoti nadomestila nova obveznost (zagotovitev toplega obroka) ter tako prvotna obveznost ne more oživeti. Za veljavno prenovitev oziroma novacijo (323. člen Obligacijskega zakonika – OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) mora biti izpolnjen pogoj, da stranki izrazita namen, da dotedanja obveznost preneha, torej obveznost preneha, če se upnik in dolžnik sporazumeta, da obstoječo obveznost nadomestita z novo in ima nova obveznost drugačen predmet ali drugačno pravno podlago. Po določbi 324. člena OZ pa se prenovitev ne domneva. Če torej stranki nista izrazili namena, naj dotedanja obveznost ugasne, ko sta ustvarili novo, potem prejšnja obveznost ne preneha, temveč obstaja še naprej poleg nove. V predmetnem sporu tožeče stranke nikoli niso izrazile namena oziroma podale soglasja, da v kolikor jim popolni obroki ne bodo zagotovljeni, da se odrekajo zakonski pravici do povrnitve stroškov za prehrano. Nasprotno, tožeče stranke so izpovedale, da je ukrep (zagotavljanja obrokov namesto dejanskega plačila v gotovini) enostransko sprejel direktor in je bil tožečim strankam vsiljen.

Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno sodbo zgolj zaradi ugovora tožene stranke, da v zadevi ni izpolnjena procesna predpostavka, vsled česar je upoštevaje načelo ekonomičnosti in smotrnosti, z vmesno sodbo odločalo zgolj o temelju tožbenega zahtevka. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da višina tožbenega zahtevka ni izkazana. Tožeče stranke so v tožbi postavile denarni zahtevek za povrnitev povračila stroškov za prehrano, v roku, ki jim ga je dodelilo sodišče, pa so dostavile tudi obračune in izračune števila malic za vsako tožečo stranko posebej. Naloga vmesne sodbe je, da se še pred izdajo končne sodbe ugotovi, ali uveljavljan zahtevek po temelju sploh obstoja in se s tem prepreči možnost uveljavljanja ugovorov glede utemeljenosti zahtevka; v nadaljnjem postopku pa se odloča o višini zahtevka. Le tako vmesna sodba doseže svoj namen (ekonomičnost), namreč, da sodišče preden ugotavlja višino (zahtevka), dokončno in nedvoumno ugotovi, ali zahtevek po temelju sploh obstaja. Namen vmesne sodbe je tudi povečati možnost sklenitve sodne poravnave, saj se predvideva, da se bosta stranki lažje odločili za to obliko končanja pravde, če bo pred tem dokončno razčiščeno vprašanje obstoja zahtevka po temelju.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožečih strank pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.