Jedro

Javni uslužbenec, ki se premešča iz poslovnega razloga (v konkretnem primeru zaradi reorganizacije), mora izpolnjevati predpisane pogoje za novo delovno mesto, mora biti sposoben opravljati naloge tega delovnega mesta, pri čemer pa za premestitev iz poslovnega razloga ni predpisan nadaljnji pogoj, t.j. da novo delovno mesto ustreza njegovemu dotedanjemu nazivu in da je javni uslužbenec lahko premeščen tudi na delovno mesto, ki se opravlja v nižjem nazivu (drugi odstavek 156. člena ZJU). ZJU ne določa posebnih (dejansko nobenih) kriterijev za premestitve javnih uslužbencev, zaradi česar je slednje v izključni pristojnosti delodajalca. Glede na nesporno dejstvo, da je pri toženki dejansko prišlo do reorganizacije in ukinitve izpostave, v kateri je delo opravljala tožnica ter posledično ukinitve tožničinega delovnega mesta, ter da je tožnica izpolnjevala vse pogoje za delovno mesto, na katero je bila po novem aktu premeščena, je pravilen zaključek, da je bila premestitev tožnice zakonita.

Če ima delodajalec v primeru nastanka poslovnega razloga (drugi odstavek 156. člena ZJU), na voljo kakšno (prosto) delovno mesto, ki ga lahko ponudi kateremu od presežnih javnih uslužbencev, je odločitev, komu bo delovno mesto ponudil (oz. koga bo razporedil na katero delovno mesto), v njegovi prosti presoji in ga pri tem niti ne zavezujejo kriteriji. Paziti mora le na to, da odločitev ni diskriminatorna, kar pa je toženka v postopku uspela dokazati, saj je na nova delovna mesta javne uslužbence premestila oziroma z njimi sklenila nove pogodbe o zaposlitvi prvenstveno glede na področje dela, ter nadalje upoštevajoč kriterije iz 31. člena KPND.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavita sklepa tožene stranke z dne 15. 6. 2020 in z dne 26. 8. 2020. Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico razporediti na ustrezno delovno mesto, ki se opravlja v uradniškem nazivu prvega kariernega razreda - naziv tretje stopnje podsekretar; da ji je dolžna za čas od 15. 6. 2020 dalje obračunati razliko v plači, in sicer med 52. plačnim razredom in 47. plačnim razredom, odvesti pripadajoče davke in prispevke in ji izplačati neto razliko v plači skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje, to je od 5. v mesecu za pretekli mesec (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženi pa je dolžna povrniti njene stroške v znesku 2.161,26 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, ko zapiše, da tožena stranka ni bila zavezana uporabiti nobenih kriterijev pri prerazporejanju, hkrati pa navaja, da naj bi za prerazporejanje toženka kriterije pravilno uporabila. Pri premestitvi tožnice na novo delovno mesto po novi sistemizaciji, ki je pričela veljati s 15. 6. 2020 je bil edini kriterij delovna uspešnost, pri kateri se je upoštevala letna ocena delovne uspešnosti za leto 2019. Slednjo tožnica izpodbija pred naslovnim sodiščem, zato neutemeljeno sodišče ni sledilo predlogu tožnice za prekinitev tega postopka do dokončne odločitve v postopku letne ocene. Neutemeljena in v nasprotju z izvedenimi dokazi (tudi zaslišanji A. A. in B. B.) je ocena sodišča, da tudi če bi bila tožnica ocenjena bolje, to ne bi vplivalo na njeno premestitev. Neresnične in protispisne so ugotovitve, da naj bi toženka pri prerazporejanju uporabila kriterije iz 31. člena KPNG. Toženka je kršila 147. in 156. člen ZJU, ker je ni premestila na ustrezno delovno mesto. Tožnica je bila pred reorganizacijo razporejena na delovno mesto "vodja izpostave" v nazivu "podsekretar" in bi jo morala tudi po reorganizaciji toženka premestiti na delovno mesto, ki se opravlja v istem nazivu. Toženka je tožnico premestila na neustrezno, nižje vrednoteno delovno mesto, hkrati pa je na prosta delovna mesta premestila zaposlene, ki so bili prej na nižje vrednotenih delovnih mestih. Sodišče je nekritično sledilo izpovedi A. A. Protispisna je ugotovitev, da naj bi bili dve delovni mesti po novi sistemizaciji, ki se opravljata v nazivu podsekretar (v Sektorju C. ter Sektorju D.) za tožnico neustrezni. Iz sistemizacije delovnih mest za vsa delovna mesta, ki se opravljajo v nazivu podsekretar so namreč določeni enaki pogoji in ni posebnosti. Ne drži, da bi bili le dve podsekretarski delovni mesti primerni oziroma primerljivi z njenim, saj je kot vodja izpostave praktično pokrivala vsa opravila in delovna mesta pri toženki. Neresnično je tudi, da naj bi E. E. in F. F. delala na teh področjih in da naj bi imela izkušnje iz teh delovnih mest. Protispisna je ugotovitev, da naj bi bil G. G. že pred razporeditvijo na delovno mesto vodja Sektorja H. na tem področju koordinator. Protispisna je tudi ugotovitev, da naj bi G. G. dne 15. 6. 2020 podpisal pogodbo in da naj bi to izhajalo iz pričanja A. A. in B. B. Izpoved A. A. je nedosledna in se razlikuje od navedb toženke glede okoliščin podpisa pogodbe, prav tako od izpovedi priče B. B. Iz vseh izpostavljenih okoliščin je nedvomno sklepati, da G. G. ni podpisal pogodbe in ni nastopil dela na delovnem mestu vodja Sektorja H. Tožnica je bila premeščena na nižje vrednoteno delovno mesto zaradi očitnega šikaniranja, kar je potrjeno tudi upoštevajoč postopanje toženke v času Covid ukrepov v letu 2020, ko so bila tožnici odvzeta vsa pooblastila in ji je bilo odrejeno čakanje na delo. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov navedenih v pritožbi in hkrati po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Prvostopenjsko sodišče je namreč na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo vsa dejstva, odločilna za razsojo in svojo odločitev tudi prepričljivo utemeljilo z ustrezno materialnopravno podlago. Pri tem ni zagrešilo niti v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti drugih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev obrazložilo z jasnimi, pravilnimi in izčrpnimi razlogi, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša. 6. Tožnica v pritožbi na več mestih (pavšalno ali zgolj smiselno) uveljavlja protispisnost kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni podana. O odločilnih dejstvih ni nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi in kaj takšnega tožnica niti ne zatrjuje. Navedbe, ki jih s tem v zvezi navaja v pritožbi dejansko predstavljajo pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa prav tako ni podan. Tožnica smiselno ugovarja tudi procesno kršitev, ker sodišče ni zaslišalo vseh, z njene strani predlaganih prič. Sodišče na podlagi drugega odstavka 213. člena ZPP samo odloča, katere dokaze bo izvedlo za ugotovitev odločilnih dejstev in ne zagreši bistvene kršitve določb pravdnega postopka, če ne izvede vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke1. Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznih predlogov ustrezno obrazložilo v točki 4, s podanimi razlogi pritožbeno sodišče soglaša in jih ne ponavlja. Pritožba pa razen očitka, da sodišče ni zaslišalo vseh s strani tožnice predlaganih prič niti ne pojasni, kako bi dejstva (in katera), o katerih bi lahko izpovedala posamezna priča (in katera priča konkretno) lahko vplivala na drugačno odločitev. Nekonkretizacija pritožbenih razlogov je izenačena z odsotnostjo slednjih, zato je pritožba v tem delu že zaradi navedenega neutemeljena (3. točka 335. člena ZPP).

7. Predmet presoje v tem individualnem delovnem sporu je zakonitost sklepov o premestitvi tožnice na uradniško delovno mesto "višji svetovalec" (šifra delovnega mesta ...) v Oddelku I. v Sektorju J. Upravne enote K. in upravičenost tožnice do razlike v plači med 52. in 47. plačnim razredom. Tožena stranka je tožnico s sklepom z dne 15. 6. 2020 trajno premestila na delovno mesto "višji svetovalec" in jo z istim dnem imenovala v uradniški naziv "višji svetovalec I". Predhodno je bila tožnica pri toženki zaposlena kot "vodja izpostave" v Izpostavi L., katerega naloge je opravljala v uradniškem nazivu podsekretar. Tožnica se je zoper sklep pritožila, Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS pa je s sklepom z dne 26. 8. 2020 njeno pritožbo zavrnila in sklep o premestitvi potrdila.

8. Tožena stranka je kot razlog za premestitev tožnice navedla nov Akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v Upravni enoti K. z dne 26. 5. 2020, s katerim je bilo ukinjeno delovno mesto tožnice. Pri toženki je bilo ukinjenih pet izpostav kot teritorialno organiziranih notranjih organizacijskih enot in Sektor M. Namesto ukinjenih izpostav in sektorja pa so bili vzpostavljeni štirje novi sektorji, Oddelek N. in Oddelek O. Pomemben razlog za reorganizacijo je bila selitev bivših izpostav na eno lokacijo in potreba po optimizaciji organizacije dela v Sektorju M. V aktu o sistemizaciji z dne 26. 5. 2020 so delovna mesta, sistemizirana v uradniškem nazivu podsekretar le delovna mesta vodij sektorjev.

9. ZJU v prvem odstavku 147. člena določa, da se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca, premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oziroma na lastno željo. Po drugem odstavku istega člena je premestitev mogoča na ustrezno delovno mesto, za katero javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati. V 1. točki prvega odstavka 149. člena ZJU je določeno, da se javni uslužbenec zaradi delovnih potreb lahko premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno-tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če so za to podani poslovni razlogi. Uradnik, ki dela na delovnem mestu, ki ni več potrebno, se premesti na delovno mesto, ki se opravlja v istem nazivu in za katero izpolnjuje pogoje ter je zanj ustrezno strokovno usposobljen, če je tako delovno mesto v organu prosto (drugi odstavek 158. člena ZJU). Javni uslužbenec je lahko premeščen tudi na drugo delovno mesto, ki ne ustreza njegovemu nazivu, zaradi zmanjšanja obsega javnih nalog, privatizacije javnih nalog, iz organizacijskih, strukturnih, javno finančnih in podobnih razlogov (drugi odstavek 156. člena ZJU). Podlaga za ugotovitev razloga je sprememba akta oziroma aktov o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest - reorganizacija (tretji odstavek 156. člena ZJU).

10. Neutemeljena je pritožbena graja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi prihaja samo s seboj v nasprotje, ko zapiše, da tožena stranka ni bila zavezana uporabiti nobenih kriterijev pri prerazporejanju, hkrati pa navaja, da naj bi za prerazporejanje toženka kriterije pravilno uporabila. Sodišče prve stopnje je v sodbi materialnopravno pravilno navedlo pogoje, ki jih glede premestitve določata 149. in prvi odstavek 150. člena ZJU in dodatno, da je skladno s tretjim odstavkom 156. člena ZJU podlaga za premestitev iz poslovnega razloga tudi sprememba akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Pravilno je zapisalo, da mora javni uslužbenec, ki se premešča iz poslovnega razloga (v konkretnem primeru zaradi reorganizacije), izpolnjevati predpisane pogoje za novo delovno mesto, mora biti sposoben opravljati naloge tega delovnega mesta, pri čemer pa za premestitev iz poslovnega razloga ni predpisan nadaljnji pogoj, t.j. da novo delovno mesto ustreza njegovemu dotedanjemu nazivu in da je javni uslužbenec lahko premeščen tudi na delovno mesto, ki se opravlja v nižjem nazivu (drugi odstavek 156. člena ZJU). Sodišče prve stopnje je nato v točki 13 pravilno izpostavilo, da ZJU ne določa posebnih (dejansko nobenih) kriterijev za premestitve javnih uslužbencev, zaradi česar je slednje v izključni pristojnosti delodajalca. Glede na nesporno dejstvo, da je pri toženki dejansko prišlo do reorganizacije in ukinitve izpostave, v kateri je delo opravljala tožnica ter posledično ukinitve tožničinega delovnega mesta, ter da je tožnica izpolnjevala vse pogoje za delovno mesto, na katero je bila po novem aktu premeščena, je pravilen zaključek, da je bila premestitev tožnice zakonita.

11. Dejstvo, ali je toženka premestitev izvršila po kriterijih, ki jih je sama zatrjevala in upoštevala, pa je sodišče prve stopnje pravilno presojalo zgolj v okviru očitka tožnice, da je bila njena premestitev na delovno mesto "višji svetovalec" (in ne na delovno mesto "vodja sektorja", ki se opravlja v nazivu podsekretar) posledica šikaniranja in diskriminacije, ki naj bi jo nad njo izvajala toženka oziroma njen tedanji predstojnik organa A. A., saj je tudi premestitev, ki bi bila opravljena z namenom šikaniranja ali diskriminacije, nezakonita. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je toženka dejansko zaposlene na nova delovna mesta premeščala skladno s kriteriji, kot jih je zatrjevala v vlogah, zato je pravilno zaključilo, da je premestitev tudi iz tega vidika zakonita in torej tožnica ni bila podvržena šikanoznemu ali diskriminatornemu ravnanju. Do zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni prišlo, saj je sodba glede zakonitosti premestitve jasno in argumentirano obrazložena in v obrazložitvi glede navedenega ni nikakršnih nasprotij.

12. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da letna ocena delovne uspešnosti tožnice ni in ne more biti predhodno vprašanje v tem postopku, zaradi česar utemeljeno ni sledilo tožničnemu predlogu za prekinitev tega postopka do dokončne odločitve v postopku letne ocene. Izpodbijana sklepa o premestitvi namreč ne temeljita na oceni delovne uspešnosti tožnice za leto 2019, temveč na spremembi Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v Upravni enoti K. z dne 26. 5. 2020. Ocena delovne uspešnosti za leto 2019 je bila zgolj eden (in ne edini, kot to neresnično navaja pritožba2) od kriterijev, ki jih je tožena stranka upoštevala pri premeščanju oziroma razporejanju zaposlenih (bivših vodij izpostav) na novoustanovljena delovna mesta vodij sektorjev (ki se edina opravljajo v nazivu podsekretar) in s čimer je dokazovala, da je bilo razporejanje na nova delovna mesta, ki je bilo sicer v njeni prosti presoji (kot bo še pojasnjeno), objektivizirano in torej ni bilo diskriminatorno ali šikanozno. Tudi če bi tožnica v sporu, v katerem izpodbija oceno za leto 2019, uspela, to na odločitev v tej zadevi, glede na prosto presojo delodajalca v zvezi s premestitvijo, ne bi imelo nikakršnega vpliva. Da tudi iz drugih razlogov drugačna ocena ne bi imela vpliva na odločitev, sodišče prve stopnje pravilno razloguje v točki 23 obrazložitve in teh pravilnih argumentov pritožbeno sodišče ne ponavlja. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhajajo podrobni, jasni in razumljivi razlogi, zaradi katerih se je predstojnik v tej zadevi poleg tega, da so bili za premestitev tožnice na novo ustanovljeno delovno mesto izpolnjeni zakonski pogoji, odločil, zakaj tožnice ne premesti na delovno mesto "vodja sektorja". Iz teh razlogov pa je razvidno, da je bila odločitev tožene stranke (oziroma njenega predstojnika) v mejah in v skladu z namenom pooblastila, ki ji ga daje zakon.

13. Tožnica v pritožbi vztraja, da je toženka kršila določbe ZJU, ker je ni premestila na delovno mesto, ki se opravlja v nazivu "podsekretar", nasprotno pa je na takšna delovna mesta premestila dva javna uslužbenca, ki nikoli nista zasedala podsekretarskega delovnega mesta. Njene navedbe niso utemeljene. Pred spremembo Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest je imela tožena stranka sistemiziranih šest delovnih mest, ki so se opravljala v nazivu podsekretar, po spremembi, s katero je povsem reorganizirala delovna področja, pa zgolj štiri. Vsa ta, predhodna delovna mesta so bila v posledici ukinitve petih izpostav in Sektorja M. ukinjena, javni uslužbenci na teh delovnih mestih pa so postali t.i. presežni delavci. Če ima delodajalec v primeru nastanka poslovnega razloga (drugi odstavek 156. člena ZJU), na voljo kakšno (prosto) delovno mesto, ki ga lahko ponudi kateremu od presežnih javnih uslužbencev, je odločitev, komu bo delovno mesto ponudil (oz. koga bo razporedil na katero delovno mesto), v njegovi prosti presoji in ga pri tem niti ne zavezujejo kriteriji. Paziti mora le na to, da odločitev ni diskriminatorna,3 kar pa je toženka v postopku uspela dokazati, saj je na nova delovna mesta javne uslužbence premestila oziroma z njimi sklenila nove pogodbe o zaposlitvi prvenstveno glede na področje dela, ter nadalje upoštevajoč kriterije iz 31. člena KPND.

14. V posledici reorganizacije je bilo pri toženki ukinjenih pet izpostav (tožnica je bila vodja ene od njih) in Sektor M., vzpostavljeni so bili štirje novi sektorji: Sektor J., Sektor H. (ta dva sektorja pokrivata področje dela nekdanjih izpostav), Sektor C. ter Sektor D. (ta dva sektorja pokrivata večji del področja dela nekdanjega Sektorja M.). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženka Sektorja C. ter Sektorja D. pri razporejanju prejšnjih vodij izpostav (in tako tudi tožnice) utemeljeno ni upoštevala, ker gre za povsem drugo področje dela (upravno notranjih zadev), ki ga je pred reorganizacijo pokrival prejšnji Sektor M. oziroma je na delovni mesti vodij teh dveh sektorjev utemeljeno premestila javna uslužbenca, ki sta predhodno na tem področju že opravljala delo. Ker je bilo s spremembo organizacije dela področje dela nekdanjih (petih) izpostav preneseno v zgolj dva novoustanovljena sektorja, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pri razporejanju nekdanjih vodij izpostav utemeljeno upoštevala le dva sektorja in s tem le dve delovni mesti, ki sta sistemizirani v nazivu podsekretar. Glede na navedeno je pravilna tudi nadaljnja presoja, da ni relevantno, kdo je po reorganizaciji zasedel "podsekretarski" delovni mesti v Sektorju C. ter Sektorju D. ter ali je imel kakšne vodstvene izkušnje, saj ta dva sektorja pokrivata povsem drugo področje dela, kot ga je opravljala tožnica kot vodja izpostave pred reorganizacijo.

15. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da delovni mesti po novi sistemizaciji, ki se opravljata v nazivu podsekretar (v Sektorju C. ter Sektorju D.) za tožnico glede na pogoje, kot izhajajo iz sistemizacije, ne bi bili ustrezni, kot to zmotno navaja pritožba. Ugotovilo je le, da toženka tožnice utemeljeno ni premestila na eno od teh dveh delovnih mest, saj tožnica predhodno dela ni opravljala na tem področju oziroma je toženka iz utemeljenih in razumljivih razlogov delovni mesti vodij teh dveh sektorjev ponudila zaposlenima, ki sta že pred reorganizacijo delala na tem področju. Pavšalne in povsem neizkazane pritožbene navedbe, da je tožnica kot vodja izpostave pokrivala vsa opravila in delovna mesta pri toženki, zaradi česar bi toženka pri razporejanju nekdanjih vodij izpostav morala upoštevati tudi ta dva sektorja (in njej ponuditi eno od teh dveh podsekretarskih delovnih mest), pa nimajo podlage v izvedenem dokaznem postopku in so posledično neutemeljene.

16. Ne drži pritožbeni očitek, da je ugotovitev sodišča, da se je pri premestitvah najprej upoštevalo področje dela in šele potem vsi ostali kriteriji, kot so delovna uspešnost, strokovna izobrazba, usposobljenost za delo, delovne izkušnje itd. v nasprotju z izpovedbama prič A. A. in B. B. Prav nasprotno, oba sta skladno izpovedala, da je bilo pri odločitvi o tem, na katero delovno mesto bo razporejen kateri od javnih uslužbencev, upoštevano poznavanje področja dela (področje dotedanjih izpostav in Sektorja M.) in nato dodatno drugi kriteriji. Na podlagi katerih dejstev in izvedenih dokazov pritožba zatrjuje nasprotno od tega, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, to je, da sta E. E. (ki je postala vodja Sektorja C.) in F. F. (ki je postal vodja Sektorja D.) že pred reorganizacijo opravljala delo na tem področju (za razliko od tožnice), iz pritožbe ni mogoče razbrati. Pritožba je v tem delu neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti.

17. Zgolj iz razloga, ker je tožnica po premestitvi prejemala manjšo plačo kot prej, premestitev ne more biti nezakonita, upoštevaje izpostavljene določbe ZJU, ki takšno premestitev za primer poslovnega razloga tudi omogoča in dovoljuje.

18. Da je bil G. G. že pred razporeditvijo na delovno mesto vodja Sektorja H. UE K. oziroma pred podpisom pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 6. 2020 imenovan za koordinatorja tega področja izhaja iz listine A15 (zapisnik), zato ne drži pritožbena navedba, da je ta ugotovitev sodišča prve stopnje nepravilna. Da je G. G. tudi prej pretežno pokrival področje H., pa izhaja tudi iz izpovedi A. A. 19. Neutemeljeno pritožba izpodbija sodbo sodišča prve stopnje tudi v delu, kjer je sodišče ugotovilo, da je G. G. dne 15. 6. 2020 podpisal pogodbo o zaposlitvi, zato delovno mesto vodja Sektorja H. UE K. ni bilo prosto. Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve o tem pravilno oprlo na izpoved prič A. A. in B. B., ki sta oba skladno potrdila, da je predmetno pogodbo, ki jo je toženka vložila tudi v spis, podpisal G. G. Da bi bil podpis na pogodbi ponarejen, tožnica niti ni decidirano trdila in tega tudi ni dokazala. Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo do nekaterih nedoslednosti v izpovedih navedenih dveh prič, ki pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne morejo vnesti dvoma v njuno verodostojnost. Povsem logično in življenjsko pričakovano je namreč, da se priči v posledici reorganizacije in sklepanja različnih novih pogodb o zaposlitvi oziroma premeščanja večjega števila zaposlenih na nova delovna mesta, ne moreta spomniti vseh podrobnosti v zvezi s sklenitvijo ene pogodbe o zaposlitvi. Ker pa sta bili izpovedi v preostalem povsem konsistentni in skladni tudi z listinskimi dokazili, jima je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo in pritožba ne izpostavi nobene takšne okoliščine, ki bi lahko vnesla dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje.

20. Sodišče prve stopnje je v točkah 26 in 27 tudi jasno in agumentirano pojasnilo, zakaj ocenjuje, da nobeden izmed izpostavljenih ukrepov, ki so bili izvedeni pred reorganizacijo, ne izkazuje namere, da bi se tožnico premestilo na nižje delovno mesto iz šikanoznih razlogov. Dne 2. 4. 2020 pooblastila niso bila preklicana zgolj tožnici, temveč vsem vodjem izpostav in vodji M. (razen P. P., ki je bila članica krizne skupine) in tudi vsem je bilo odrejeno čakanje na delo doma, v obeh primerih pa je šlo za začasna ukrepa v posledici razglasitve epidemije nalezljive bolezni Covid-19 in imenovanja krizne skupine. Prav tako so bila s 1. 6. 2020 trajno preklicana pooblastila ne le tožnici, temveč vsem vodjem zaradi reorganizacije, ki je bila uveljavljena s 15. 6. 2020. Tožnica v krizno skupino ni bila imenovana, ker je sama dne 16. 3. 2020 obvestila toženko, da zaradi svojega zdravstvenega stanja sodi v ogroženo skupino in da bo od 17. 3. 2020 preventivno ostala doma, zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča smiselno in razumljivo, da jo toženka ni imenovala v krizno skupino. Povsem nekonkretiziran pritožbeni očitek, da dejstvo, da je bila tožnica premeščena na nižje vrednoteno delovno mesto zaradi očitnega šikaniranja, potrjuje tudi postopanje toženke v času Covid ukrepov v letu 2020, ko so bila tožnici odvzeta vsa pooblastila in ji je bilo odrejeno čakanje na delo, jasnih in prepričljivih dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje v tem delu ne more izpodbiti. Po večini pritožba tudi sicer zgolj navaja nasprotno od tega, kar ugotavlja sodišče prve stopnje, pri tem pa ne navede konkretnih okoliščin, ki podpirajo njeno mnenje. Pritožba torej ne uspe strukturirano in logično izničiti vrednosti po sodišču prve stopnje ocenjenih dokazov in vseh dokazov skupaj.

21. Z ozirom na vse navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila premestitev tožnice zakonita, posledično sta zakonita tudi izpodbijana sklepa o premestitvi, tožbeni zahtevek pa je neutemeljen. V spornem primeru je bil brez dvoma podan organizacijski razlog za tožničino premestitev. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka tožničino premestitev utemeljevala z reorganizacijo - spremembo akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, ki je ukinil tožničino delovno mesto. Odločitev je bila posledica sprememb v organizacijski in kadrovski strukturi glede na dejanske potrebe občinske uprave, njen cilj je bila optimizacija poslovanja upravne enote ter uskladitev dejanskega stanja z aktom o sistemizaciji delovnih mest. Tožena stranka je zaradi ukinitve petih izpostav in posledično tožničinega delovnega mesta preverila možnost premestitve tožnice v skladu s 158. členom ZJU in ugotovila, da zanjo obstaja možnost premestitve na drugo delovno mesto, ki se opravlja v nazivu prvega nižjega kariernega razreda in za katerega tožnica izpolnjuje vse pogoje. Na novo oblikovana štiri delovna mesta "vodja sektorja", ki so se opravljala v istem nazivu, kot ga je imela tožnica pred reorganizacijo, niso bila prosta, saj so jih že zasedli drugi javni uslužbenci (P. P., G. G., E. E. in F. F.), zato tožnica na eno od teh delovnih mest ni mogla biti premeščena. Toženka reorganizacije ni zlorabila za premestitev tožnice na nižje vrednoteno delovno mesto, kot je to zatrjevala tožnica, saj je bila premestitev na nižje vrednoteno delovno mesto posledica izkazanih objektivnih razlogov.

22. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

23. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Pritožbeno sodišče je na podlagi 165. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.

1 VSRS opr. št. II Ips 13/2009. 2 V primeru enake delovne uspešnosti je bil nadaljnji kriterij za odločitev o tem, komu od zaposlenih bo ponujeno katero delovno mesto oziroma na katero delovno mesto bo premeščen posamezni javni uslužbenec, stopnja izobrazbe. 3 Smiselno enako stališče izhaja iz judikata VSRS, opr. št. VIII Ips 23/2015.