Jedro

Tožnik ima kot invalid II. kategorije, ki mu ni mogoče zagotoviti pravice do poklicne rehabilitacije, ker je na dan nastanka invalidnosti že dopolnil 50 let starosti, pravico do invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu, v katerem je zavrnilo zahtevek, da se odpravita odločba št. ... z dne 30. 3. 2009 in v zvezi z njo odločba št. ... z dne 31. 8. 2009 ter da se pri tožniku ugotovi večja stopnja stopnja telesne okvare s priznanjem ustrezne invalidnine, razveljavi in zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu (glede zavrnitve zahtevka, da se odpravita odločba št. ... z dne 26. 3. 2009 in v zvezi z njo odločba št. ... z dne 31. 8. 2009 ter tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita dokončna odločba ... z dne 31. 8. 2009 ter odločba Območne enote ... tožene stranke št. ... z dne 30. 3. 2009, s katerima je tožniku priznala pravico do invalidnine za V. stopnjo telesne okvare, nastale dne 1. 9. 2008 kot posledica poškodbe izven dela, ki se izplačuje od 1. 9. 2008 dalje. Nadalje je sodišče zavrnilo zahtevek, da se odpravita odločba št. ... z dne 31. 8. 2009 in odločba št. ... z dne 26. 3. 2009, s katerima je tožena stranka tožnika od 11. 3. 2009 dalje razvrstila v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in mu od navedenega dne priznala pravico do invalidske pokojnine, o odmeri invalidske pokojnine pa bo odločila s posebno odločbo. Sodišče je tudi zavrnilo zahtevek, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ter da se pri njem ugotovi višja stopnja telesne okvare s pravico do ustrezne invalidnine.

Zoper sodbo se je, smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožil tožnik. Navaja, da je sodišče v uvodu sodbe zmotno navedlo, da tožnika zastopa pooblaščenec, čeprav sta bila na naroku navzoča le tožnik in njegova žena. Trdi, da je vzrok poškodbi desne roke, v posledici katere so mu roko v podlakti amputirali, poškodba pri delu. Nepravilno je ugotovljeno, da je desni ramenski sklep funkcionalno pravilen, čeprav ima še vedno težave z desno ramo, zlasti občuti bolečine. Krn podlakti je dolg največ 9 cm in je desna roka v celoti neuporabna. Potrebno bi ga bilo razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti, kar ni mogoče izenačiti z II. kategorijo. Telesna okvara ni pravilno ocenjena. Pritožbi prilaga pritožbo oziroma tožbo, ki jo je vložil zoper odločbo tožene stranke z dne 14. 9. 2011 in zoper odločbo, da se zahteva za priznanje novih pravic do invalidnine zavrne z dne 15. 9. 2011. Pritožba je delno utemeljena.

V uvodu izpodbijane sodbe je prvostopenjsko sodišče res očitno pomotoma navedlo, da tožnika v tem socialne sporu zastopa odvetnik, kar ne drži, ker je tožnik ves čas postopka nastopal sam. Napaka ne pomeni kršitve, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje tudi pravilno vročilo tožniku.

Tožnik se neutemeljeno pritožuje, da bi sodišče prve stopnje moralo odpraviti dokončno odločbo, s katero je bil razvrščen v II. kategorijo invalidnosti, zaradi posledic poškodbe izven dela ter mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine od 11. 3. 2009 dalje. Invalidski komisiji sta izvedenska organa tožene stranke, ki po 1. in 3. odstavku 261. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/06 - uradno prečiščeno besedilo, 112/06 - Odl. US, 114/06 - ZUTPG, 17/07, 5/08, 10/08 - ZVarDod, 73/08, 8/09, 53/09, 98/09 - ZIUZGK, 7/10, 27/10 - Odl. US, 38/10 - ZUKN, 56/10, 79/10 - ZPKDPIZ, 94/10 - ZIU, 3/11, 57/11, 94/11 - Odl. US, 105/11 - Odl. US, 61/10 - ZSVarPre, 40/11 - ZSVarPre-A in 110/11 - ZDIU12) v postopkih uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja, dajeta izvedenska mnenja o invalidnosti. Invalidski komisiji, ki sta podali mnenje, da je tožnik invalid II. kategorije invalidnosti, sta bili ustrezno strokovno sestavljeni, upoštevajoč tožnikove zdravstvene težave, proučili sta medicinsko dokumentacijo in se do nje opredelili. Med mnenjem invalidskih komisij ter ostalo medicinsko dokumentacijo v spisu ni nasprotij, iz katerih bi izhajalo, da sta invalidnost nepravilno ugotovili. V I. kategorijo invalidnosti se po 2. odstavku 60 člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Osebni zdravnik v predlogu z dne 14. 1. 2009 ter specialist psihiater v mnenju z dne 8. 1. 2009 (priloga A10) sta bila sicer mnenja, da je tožnikova delovna zmožnost popolnoma izgubljena in da ga je potrebno razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti, vendar že iz tožnikovih navedb v pritožbi izhaja, da I. kategorije invalidnosti in s tem popolne nezmožnosti za delo ne uveljavlja zaradi psihičnih težav, temveč zaradi telesnih zdravstvenih okvar, zlasti zaradi poškodbe desne roke. Ugotovitev ustrezne stopnje invalidnosti v postopku pri toženi stranki in tudi v socialnem sporu je le predpogoj za odločitev o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine določa 67. člen ZPIZ-1, po katerem to pravico pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije in, kar je tožnikov primer, zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let. Tožniku je bila priznana pravica do invalidske pokojnine, ne glede na dejstvo, da na podlagi mnenj invalidskih komisij tožena stranka pri njem ni ugotovila popolne izgube delovne zmožnosti. Če bi izpolnjeval pogoje za priznanje pravice do poklicne rehabilitacije v smislu 81. člena ZPIZ-1, bi se po skladni oceni specialistov različnih medicinskih strok, med drugim tudi specialistke medicine dela, lahko usposobil za opravljanje določenih lažjih del. Prav zaradi dejstva, da je na dan nastanka invalidnosti že dopolnil 50 let starosti, mu rehabilitacije ni mogoče zagotoviti in mu je tožena stranka z izpodbijano odločbo pravilno priznala pravico do invalidske pokojnine. Sodišče na podlagi 63. in 1. odstavka 58. člena ZDSS-1 presoja zakonitost dokončnega akta glede priznanja pravic ali pravnih koristi strank. Tožnik v postopku pri prvostopenjskem sodišču in tudi v pritožbi ni uveljavljal v zvezi z ugotovljeno invalidnostjo, da so mu z dokončno odločbo kršene pravice v sistemu socialne varnosti.

Iz pritožbe izhaja, da tožnik pričakuje ponovne oziroma kontrolne preglede. Iz določbe 106. člena ZPIZ-1 izhaja, da obveznost ponovnih ali kontrolnih pregledov za tožnika ne velja. Z obveznimi kontrolnimi pregledi, ki se opravijo praviloma vsakih pet let, se po 1. odstavku 106. člena ZPIZ-1 ponovno ugotavlja invalidnost le zavarovancu, ki je pridobil pravico na podlagi invalidnosti, nastale pred dopolnjenim 45 letom starosti. Če je invalidnost nastala po navedeni starosti, kar je tudi tožnikov primer, lahko tožena stranka sicer določi kontrolni pregled, česar pa v tožnikovem primeru ni, ker v dokončni odločbi o priznanju pravic na podlagi II. kategorije invalidnosti ni odločeno, da je potreben ponovni ali kontrolni pregled. Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje v tem delu zavrnilo.

Utemeljeno se tožnik pritožuje, ker dejansko stanje v zvezi z ugotovitvijo stopnje telesne okvare ni dovolj natančno ugotovljeno, podana so nasprotja med navedbami v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami, kar je bistvena kršitev postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US in 107/10 - Odl. US) . Obrazložitev prvostopenjske sodbe v tem delu ni prepričljiva in je tudi v nasprotju z ugotovitvami iz medicinske dokumentacije.

Sodišče prve stopnje je pri oceni stopnje telesne okvare upoštevalo izvedensko mnenje invalidske komisije. Vrhovno sodišče RS je navedlo, da v primerih, ko med mnenji invalidskih komisij ter ugotovitvami ostalih specialistov in osebnega zdravnika ni razhajanj, mnenja pa so ustrezno obrazložena, ne pomeni, da je sodišče, poleg skladnih mnenj medicinskih strokovnjakov v predsodnem postopku dolžno pridobiti še dodatne dokaze (na primer sodba opr. št. VIII Ips 517/2008 z dne 25. 10. 2010 in sodba opr. št. VIII Ips 307/2008 z dne 16. 11. 2009). Skladnih mnenj medicinskih strokovnjakov v postopkih ugotavljanja zdravstvenega stanja, izgube, bistvenejše poškodovanosti ali znatnejše onesposobljenosti posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, kar je definicija telesne okvare po prvem odstavku 143. člena ZPIZ-1, v obravnavanem primeru ni. Iz mnenja Inštituta RS za rehabilitacijo z dne 9. 10. 2008 (priloga A4 sodnega spisa) izhaja, da je pri tožniku v desnem komolcu 20 stopinj flektorne kontrakture, nadaljna fleksija je do okoli 70 stopinj. Močno je zmanjšana gibljivost v obeh ramenskih sklepih. Specialist fiziater v mnenju z dne 29. 10. 2008 (priloga A6) ugotavlja gibljivost desnega komolca 20/60 stopinj. Gibljivost desne rame je izrazito omejena ter pasivna gibljivost boleča. Bolečine in omejeno gibljivost desne rame ugotavlja tudi specialistka za plastično in rekonstruktivno kirurgijo v izvidih dne 12. 11. 2008 (priloga A7), dne 24. 11. 2008 (priloga A8) ter dne 6. 1. 2009 (priloga A9), priloženih tudi predlogu osebnega zdravnika. Gibljivost v desnem komolcu je ista, specialistka jo je dne 6. 1. 2009 ocenila na 20/60 stopinj. Specialist ortoped v izvidu z dne 1. 12. 2008, priloženem predlogu osebnega zdravnika, ugotavlja subakromialni burzitis desne rame. Iz ambulantnega izvida kardiološke ambulante z dne 11. 2. 2009 (priloga A16) izhaja, da ima krn desno približno 8 cm pod laktom.

Do izdaje predpisa po tretjem odstavku 143. člena ZPIZ-1 so vrste telesnih okvar, na podlagi katerih se pridobi pravica do invalidnine, in odstotki teh okvar, določeni s Sporazumom o seznamu telesnih okvar (Sporazum, Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89). Po 3. točki poglavja VI. A. Sporazuma pomeni izguba roke v podlakti z dobrim krnom in funkcionalno pravilnim ramenskim in komolčnim sklepom 60 % telesno okvaro, kar je 5. stopnja telesne okvare po prvem odstavku 145. člena ZPIZ-1. Tožnik navaja, da mu dolžine krna niso izmerili. Glede na različne podatke in ugotovitve bo sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenca ugotovilo, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje višje stopnje telesne okvare po 2. točki poglavja VI.A. Sporazuma, po kateri je podana IV. stopnja telesne okvare, če gre za izgubo roke v podlakti ali komolcu z dobrim krnom in funkcionalno pravilnim ramenskim sklepom ali za izgubo roke v podlakti s krnom, krajšim od 10 cm (mirjeno od olekranona) ali s krnom, neprimernim za protezo, ali izgubo roke v podlakti z nepregibnostjo ali kontrakturo ramenskega ali komolčnega sklepa v neugodnem položaju, pri čemer je neugoden položaj komolčnega sklepa, ko je komolec v iztegnjenem položaju ali pod kotom, večjim od 120 ali manjšim od 90 stopinj. Tožnikove navedbe o dolžini krna ter težavah s komolcem desne roke in rameni se ujemajo z ugotovitvami specialistov o kontrakturi desnega komolca ter bolečinami in omejeno gibljivostjo v ramah. Pri tožniku po mnenjih specialistov ne gre za funkcionalno pravilen ramenski in komolčni sklep, ugotovljena je omejena gibljivost, zato je dvomljivo ali je tožniku mogoče priznati telesno okvaro po 3. točki VI. A. poglavja Sporazuma, torej telesno okvaro le v višini 60 % oziroma V. stopnje. Gre za strokovno medicinsko vprašanje, ki ga mora sodišče razčistiti zaradi načela materialne resnice in v ta namen po potrebi pridobiti tudi izvedensko mnenje specialist kirurga ali travmatologa (243. člen ZPP). Po dopolnitvi dokaznega postopka bo sodišče prve stopnje ponovno odločilo o zakonitosti izpodbijanih odločb in o zahtevku za ugotovitev telesne okvare višje stopnje.

Neutemeljeno se tožnik pritožuje, da sta invalidnost oziroma telesna okvara posledica poškodbe pri delu. Tožnik se je 1. 9. 2008 poškodoval pri domačem delu in ni šlo, kot je pojasnilo pravilno sodišče prve stopnje, za poškodbo, ki bi bila v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan, kar je definicija poškodbe pri delu, v smislu 1. alineje prvega odstavka 63. člena ZPIZ-1. Dela s kombajnom, pri katerih se je tožnik poškodoval, niso dejavnost, na podlagi katere bi bil zavarovan, saj je tožnik že od 27. 7. 1999 vpisan v evidenco brezposelnih oseb.

Sodišče druge stopnje ocenjuje, da bo dokazni postopek hitreje dopolnilo prvostopenjsko sodišče in ponovno odločilo tudi o pravici do invalidnine. Sodbo je zato delno razveljavilo in v tem obsegu, na podlagi 355. člena ZPP, zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.