Jedro

Tožnik (policist) je osebno posredoval pri svojem sodelavcu, da, ob nadzoru cestnega prometa ne bi opravil postopka preizkusa alkoholiziranosti voznika. Opisana kršitev ima vse znake kaznivega dejanja sprejemanje koristi za nezakonito posredovanje po 2. odstavku 263. člena KZ-1, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku po 1. točki 1. odstavka 111. člena ZDR, zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 12. 2011 v zvezi s sklepom z dne 18. 1. 2012 kot nezakonita odpravita ter da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo, na isto delovno mesto kot ga je tožnik imel pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in da mu je dolžna povrniti nastale stroške postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka, podrejeno pa, da odstopi zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je tožnik že v tožbi in tekom postopka uveljavljal nezakonitost postopka izredne odpovedi pri toženi stranki, ker postopek ni bil izveden v zakonskem roku. V zvezi z očitano kršitvijo, ki se nanaša na kršitev delovne obveznosti po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR in storitve prekrška po Zakonu o tajnih podatkih je po mnenju tožnika tožena stranka prekoračila subjektivni in objektivni rok za podajo odpovedi. Sodišče je nepravilno zaključilo, da naj bi bil delodajalec seznanjen s kršitvami šele 18. 11. 2011, ko bi naj prejel dopis Specializiranega državnega tožilstva. Delodajalec je bil obveščen tako o kazenskih postopkih, kakor o zaključenih kazenskih postopkih, vendar sodišče ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal tožnik. Tako je bila tožniku kršena pravica do dokazovanja svoje nedolžnosti v postopku izredne odpovedi oziroma mu je bilo onemogočeno dokazovanje, da ni storil kršitve. Tožniku so bile kršene osnovne pravice, saj sodišče ni izvajalo dokazov, ki so v korist tožniku, temveč zgolj in samo dokaze, ki so v korist delodajalcu. Ravno izvedba dokazov z zaslišanjem neposredno nadrejenih v tistem času in sicer A.A. in B.B., ki sta bila v kritičnem obdobju neposredno nadrejena tožniku bi pokazali, da tožnik ni kršil delovno pravne zakonodaje. Po zakonu je delodajalec dolžan izvesti postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od trenutka, ko je zvedel za kršitev oziroma v roku 6 mesecev od nastanka razloga. Tudi, če bi delodajalec zvedel za kršitev šele 18. 11. 2011, kar po tožnikovem mnenju ne drži, pa je potekel objektivni rok. Objektivni rok je začel teči takoj, ko je bil tožnik obsojen, saj Zakon o tajnih podatkih določa, da se takšni podatki morajo sporočiti takoj, in če upoštevamo rok 8 dni ter da je bil tožnik obsojen s sodbo z dne 11. 2. 2010, je tako objektivni rok iztekel v mesecu avgustu 2010, obtožni predlog pa je bil vložen v decembru 2009, zato je objektivni rok iztekel v maju 2010. Po mnenju pritožbe je napačen zaključek sodišča prve stopnje glede kršitve, ko se tožniku očita posredovanje v postopku C.C. in sicer da bi naj kršitev imela vse znake kaznivega dejanja po 2. odstavku 163. člena KZ-1 in bi naj šlo za kršitve po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Sodišče je dobilo obvestilo Vrhovnega državnega tožilstva, da tožnik ni v postopku, torej zoper njega ni sprožen kazenski postopek, ker tožnik ni storil kaznivega dejanja. Sodišče je v 26. točki sodbe obrazložilo, da ne najde razloga za prihod tožnika na kraj, kjer se je opravila kontrola voznika C.C. in da je že iz izpovedbe priče C.C. in tožnika razvidno, da sta bila dogovorjena in je ravnanje tožnika logično. Priča D.D.je izpovedal, da tožnik ni zahteval, da prekine postopek oziroma da ni poskušal vplivati nanj z naslavljanjem večkratnih prošenj, da naj postopek opusti. Priča C.C. pa je izpovedal, da je tožnik prišel na kraj dogodka šele po zaključku postopka tako, da nanj tudi ni mogel vplivati. Tožnik je priložil tudi sodbo Delovnega sodišča v Kopru, Oddelek v Novi Gorici, ki je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi drugemu policistu, kateri pa je konkretno sodeloval v postopku kršitelja. Torej je bil pred Delovnim sodiščem v Kopru obravnavan dosti hujši primer, pa se je sodišče vseeno odločilo, da ne gre za takšen razlog, ki bi pogojeval odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik pa je tudi že pojasnil, da gre v konkretni zadevi za zamero, ker je tožnik kot policist obravnaval sorodnika D.D. in v tem primeru tožnik ni ugodil D.D., ki je posredoval za svojega sorodnika. Tožena stranka je kršila roke za izvedbo postopka, v zvezi z dejanjem domnevnega posredovanja za C.C. pa te kršitve ni dokazala in tudi ne prestavlja takšne kršitve, ki bi pogojevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika in navedla, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana pravočasno, tako v subjektivnem kot objektivnem roku, izhajajoč iz 2. odstavka 110. člena ZDR. Predstojnik tožene stranke je tisti, ki na podlagi vseh zbranih dokazov odloči, ali je z zaposlenim, katerega ravnanja ima znake kaznivega dejanja sploh še mogoče nadaljevati delovno razmerje in predstojnik tožene stranke, ki se je z zadevo konkretno seznanil dne 1. 12. 2011 oziroma najkasneje dne 2. 12. 2011, je izdal sklep o prepovedi opravljanja dela. Sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je bil izdan 14. 12. 2011, torej pravočasno. Tožena stranka je še navedla, da je sodišče pri presoji zakonitosti izredne odpovedi, iz razloga po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, neodvisno in ni vezano na odločitev v kazenskem postopku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z 2. odstavkom 350. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 2. odstavku 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se pavšalno sklicuje tudi tožnik v pritožbi, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 14. 12. 2011 zaradi kršitev, ki jih je tožnik kot javni uslužbenec storil in sicer, da je dne 2. 2. 2011 kot javni uslužbenec – policist po telefonu posredoval pri policistu E.E., da policijska patrulja v sestavi E.E. in F.F., ob nadzoru cestnega prometa, ne bi opravila postopka preizkusa alkoholiziranosti, ki je bil s strani policista F.F. odrejen vozniku osebnega avtomobila G.G. zaradi suma, da je vozil pod vplivom alkohola in da je dne 21. 11. 2011 kot policist osebno posredoval pri policistu D.D., da ne bi opravil postopka preizkusa alkoholiziranosti pri vozniku C.C. Tožena stranka je tožniku očitala, da je pri obeh kršitvah šlo za dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po 2. odstavku 263. člena Kazenskega zakonika. Tožniku pa je tožena stranka tudi očitala kršitev delovne obveznosti po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, ker naj bi storil tri prekrške po 3. točki 1. odstavka 45. člena Zakona o tajnih podatkih s tem, ko je, kot imetnik dovoljenja za dostop do tajnih podatkov stopnje zaupno, opustil dolžno obveščanje. Vse do 18. 11. 2011 namreč tožnik ni obvestil predstojnika (nadrejeno osebo) o spremembah podatkov iz osnovnega in posebnega vprašalnika za dostop do tajnih podatkov. Tako tožnik ni obvestil predstojnika, da je v kazenskih postopkih zaradi kaznivega dejanja nasilništva in zaradi kaznivega dejanja kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ter da je zaradi storitve kaznivega dejanja nasilništva pravnomočno obsojen, s tem pa je kršil določila 1. odstavka 25.d člena Zakona o tajnih podatkih.

Sodišče prve stopnje je glede kršitve, ki naj bi jo tožnik storil dne 21. 10. 2011, ko je osebno posredoval pri policistu D.D., da ta, ob nadzoru cestnega prometa ne bi opravil postopka preizkusa alkoholiziranosti voznika C.C., pravilno zaključilo, da so v očitanem ravnanju tožnika podani vsi elementi kršitve, kot jo je opredelila tožena stranka, torej po 1. točki 1. odstavka 111. člena ZDR. Opisana kršitev ima vse znake kaznivega dejanja sprejemanje koristi za nezakonito posredovanje po 2. odstavku 263. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je dne 21. 10. 2011 tožnik šel na kraj, kjer sta policista D.D. in H.H. obravnavala kršitev voznika C.C. zgolj z namenom, da bi posredoval, da policista ne bi opravila uradnega dejanja – preizkusa z alkotestom. Po skrbni in prepričljivi oceni vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, v okviru katerih se je sodišče prve stopnje izčrpno opredelilo tudi do drugačnih, a nedoslednih trditev tožnika, je po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik storil očitano kršitev. Pri tem se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je sodišče v nasprotju z izvedenimi dokazi zaključilo, da je tožnik posredoval pri D.D., da naj C.C. ne opravi preizkusa s alkotestom. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da je Delovno sodišče v Kopru, Oddelek v Novi Gorici obravnavalo identično zadevo oziroma hujšo kršitev (ko bi naj policist poskušal pregovoriti drugega policista, da postopka ne bi opravil) ter odločilo, da ne gre za takšno kršitev, ki bi pogojevala odpoved pogodbe o zaposlitvi. V citirani zadevi je sodišče prve stopnje, na podlagi dokaznega postopka, ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot je v sporni zadevi.

Sodišče prve stopnje je po kritični presoji vseh izpovedb zaslišanih prič in tožnika pravilno zaključilo, da so v očitanem ravnanju tožnika dne 21. 10. 2011 podani vsi elementi kršitve, kot jo je opredelila tožena stranka po 1. točki 1. odstavka 111. člena ZDR, in da ima kršitev znake kaznivega dejanja po 2. odstavku 263. člena KZ-1. Pritožba zmotno meni, da delovno sodišče ne sme ugotavljati znakov kaznivega dejanja, če v primeru vložene kazenske ovadbe zoper delavca le-ta ni bil tudi obsojen. Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče (sodba VS RS opr. št. VIII Ips 138/2007 z dne 28. 5. 2008), da je zmotno revizijsko izhodišče, da je treba zoper delavca, ki se mu očita kršitev pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja, uvesti ali začeti kazenski postopek oziroma, da je presoja sodišča v delovnem sporu o zakonitosti izredne odpovedi po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR odvisna od odločitve v kazenskem postopku (ki morda poteka istočasno). Delavna sodišča lahko v delovnem sporu ugotavljajo znake kaznivega dejanja, določba 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR pa jim celo nalaga, da morajo to storiti.

Tožena stranka pa je tožniku tudi očitala kršitev delovne obveznosti po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, ker naj bi storil tri prekrške po 3. točki 1. odstavka 45. člena Zakona o tajnih podatkih s tem, ko je, kot imetnik dovoljenja za dostop do tajnih podatkov stopnje zaupnosti, opustil dolžno obveščanje. Tožnik namreč vse do 18. 11. 2011 predstojnika organa ni obvestil, da je v kazenskih postopkih zaradi kaznivega dejanja nasilništva in zaradi kaznivega dejanja kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic ter da je bil zaradi storitve kaznivega dejanja nasilništva pravnomočno obsojen. Ker predstojnika ni obvestil o spremembah podatkov iz vprašalnika za dostop do tajnih podatkov je kršil določila 1. odstavka 25.d člena Zakona o tajnih podatkih. Tožnik se neutemeljeno sklicuje v pritožbi, da je tožena stranka glede očitanih kršitev prekoračila tako subjektivni kot objektivni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kdaj se delodajalec seznani z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je dejansko vprašanje, kar je stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo že v številnih zadevah. Vendar pa je v primeru, ko gre za kršitve (opustitve), ki trajajo dalj časa je vprašanje, kdaj je začel teči rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi, tudi pravne narave. Rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi namreč v primeru opustitve (torej trajajoče kršitve) ne začne teči že z dnem, ko je delavec prvič opustil dolžno ravnanje, temveč najkasneje z dnem, ko je opustitev prenehala (sodba VS RS opr. št. VIII Ips 301/2011 z dne 22. 5. 2012, VIII Ips 351/2008 z dne 20. 4. 2010 in sodba VIII Ips 78/2011 z dne 21. 5. 2012).

Po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.