Jedro

Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno razlogovalo, da lahko šele v pravdnem postopku in po izvedenem dokaznem postopku razveljavi sklep o izvršbi tudi v dajatvenem delu (I. točki izreka) in šele v tem primeru lahko govorimo o razveljavitvi sklepa oziroma odločbe oziroma njenem neobstoju. Dolžnikove navedbe v pritožbi in prej v predlogu za ustavitev so zgolj izpodbijanje pogojev za izdajo predhodne odredbe po 257. členu ZIZ. To bo predmet presoje pri obravnavi ugovora.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog dolžnika (za ustavitev postopka zavarovanja). Ugotovilo je, da je dolžnik argumentiral predlog za ustavitev postopka z dejstvom, da sta bila sklepa o izvršbi, izdana pri Okrajnem sodišču v Ljubljani - COVL in ki sta podlaga izpodbijanemu sklepu o zavarovanju, razveljavljena in ni več izkazan obstoj prvega pogoja, ki je skladno z 257. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) potreben za izdajo predhodne odredbe, to je odločba domačega sodišča, ki glasi na denarno terjatev in še ni izvršljiva. Šele v pravdnem postopku in po izvedenem dokaznem postopku lahko sodišče razveljavi sklep o izvršbi tudi v dajatvenem delu (I. točki izreka) in šele v tem primeru lahko govorimo o razveljavitvi sklepa oziroma odločbe oziroma njenem neobstoju.

Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik po pooblaščeni odvetniški družbi iz razloga zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. V pritožbi navaja, da je na podlagi 264. člena ZIZ (ob smiselni uporabi 260. člena ZIP - glej ustavno odločbo Up 270/09) predlagal ustavitev postopka zavarovanja, saj je mnenja, da je bila razveljavljena odločba domačega sodišča, ki je na podlagi 257. člena ZIZ podlaga za izdajo predhodne odredbe (sodba VSM I Cpg 506/2013). Prav tako je navajal, da je predhodna odredba posledica storitve kaznivega dejanja po 235. členu KZ-1 in 216. členu KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1, saj je upnik vložil predloga za izvršbo zavedajoč se, da terjatev ne obstaja in da bremepis, ki ga je navedel v predlogu za izvršbo, predstavlja ponarejeno listino. Vedel je, da bremepis ni verodostojna listina po 23. členu ZIZ. Upnik si je terjatev dobesedno izmislil, zgolj z namenom, da spravi dolžnika v nemogoč položaj. Zasledoval je cilj neupravičene kaznive blokade računa, sodišče mu je nekritično sledilo in kljub priloženim listinam zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo predlog dolžnika in se sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 14/2010. Novejša sodna praksa, predvsem sodba VSM I Cpg 506/2013, je zavzela drugačno stališče, katere argumenti so pravilni. Ko dolžnik opozori sodišče, da gre za očitno zlorabo pravic, da je zoper upnika vložil kazensko ovadbo pri ODT v Celju, da je zoper upnika predlagal stečajni postopek, da ima zoper upnika na podlagi pravnomočnega in izvršljivega naslova In 39/2011 z dne 26. 4. 2013 terjatev 2.914.852,68 EUR, da je upnik nelikviden, prezadolžen, nesposoben plačevati sodne takse, pa kljub temu vlaga zoper dolžnika neutemeljena pravna sredstva, sodišče tega ne sankcionira. Dolžnik je leasing hiša, ki se ukvarja z dejavnostjo sklepanja leasing pogodb in poslovanja z občani ter mu takšno zavarovanje pomeni veliko motnjo pri poslovanju. V lanskem letu je bil dokapitaliziran s strani N. d.d. v višini 25. mio EUR, tako tudi razlogi, ki jih navaja sodišče v sklepu o zavarovanju v zvezi z nevarnostjo terjatve po končani izvršbi, ne obstojijo. Sodišče zmotno uporabi materialno pravo 11. členu ZPP oziroma sploh ne uporabi, saj se ne opredeli do navedb dolžnika, da je potrebno zaradi očitne zlorabe pravic upniku odreči varstvo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo 311. člena OZ, da so tudi v primeru, kolikor bi terjatev upnika dejansko obstajala, nastopili pogoji za avtomatski pobot terjatve, zato sredstvo zavarovanja ni več upravičeno.

Upnik je po pooblaščeni odvetniški družbi odgovoril na pritožbo. V odgovoru navaja, da dolžnik prilaga osamljeni judikat Višjega sodišča v Mariboru, ki ne more predstavljati opore glede odločanja o pogojih za izdajo sklepa o zavarovanju s predhodno odredbo. Vložena je bila celo zahteva za oceno ustavnosti prvega odstavka 257. člena ZIZ, ki jo je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-78/2013 zavrglo. Sicer teče pred Ustavnim sodiščem RS še (vsaj) ena zahteva za oceno ustavnosti prvega odstavka 257. člena ZIZ, pri čemer je potrebno do odločitve o slednjem upoštevati stališče Vrhovnega sodišča RS, objavljenega v sklepu II Ips 14/2010. Dolžnikova navajanja, da upniku ničesar ne dolguje, niso resnična in spadajo v presojo utemeljenosti terjatve.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu upnika in s sklepom z dne 7. 3. 2014 izdalo predhodno odredbo (l. št. 13-16 spisa). Zoper ta sklep je dolžnik vložil ugovor in predlog za ustavitev postopka zavarovanja, oboje z dne 12. 3. 2014 (l. št. 37-42 spisa). Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom meritorno odločilo le o slednjem.

Materialnopravna podlaga za odločanje o predlogu dolžnika za ustavitev postopka s predhodno odredbo in razveljavitev opravljenih dejanj je 264. člen ZIZ. V izpodbijanem sklepu jo je povzelo sodišče prve stopnje (3. točka obrazložitve), nanjo se v pritožbi sklicuje dolžnik. Skliceval se je že v predlogu za ustavitev. Za ta primer je relevantna le tretja točka prvega odstavka 264. člena ZIZ (1), po kateri sodišče na dolžnikov predlog ustavi postopek s predhodno odredbo in razveljavi opravljena dejanja, če je pravnomočno ugotovljeno, da terjatev ni nastala ali da je prenehala. Teh dejanskih okoliščin dolžnik ne navaja v pritožbi niti jih ni v predlogu za ustavitev. Zatrjeval je, da sta bila sklepa o izvršbi (Okrajnega sodišča v Ljubljani - COVL VL 21880/2014 z dne 24. 2. 2014 in VL 24561/2014 z dne 27. 2. 2014) razveljavljena v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba ter bo o zahtevku in stroških odločalo Okrožno sodišče v Mariboru (drugi odstavek na tretji strani predloga za ustavitev). Torej še ni bilo pravnomočno ugotovljeno, da terjatev ni nastala ali da je prenehala. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno razlogovalo, da lahko šele v pravdnem postopku in po izvedenem dokaznem postopku razveljavi sklep o izvršbi tudi v dajatvenem delu (I. točki izreka) in šele v tem primeru lahko govorimo o razveljavitvi sklepa oziroma odločbe oziroma njenem neobstoju (7. točka obrazložitve). Dolžnikove navedbe v pritožbi in prej v predlogu za ustavitev so zgolj izpodbijanje pogojev za izdajo predhodne odredbe po 257. členu ZIZ. To bo predmet presoje pri obravnavi ugovora.

Če sodišče prve stopnje (še) ni odločalo o predlogu dolžnika za izrek denarne kazni upniku in ni ugotavljalo dejstev o zatrjevani zlorabi pravic, ne more biti utemeljen očitek v pritožbi o „neuporabi“ materialnega prava iz 11. člena ZPP, še manj o njegovi zmotni uporabi ter absolutni bistveni kršitvi 15. (prav: 14.) točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ker se naj ne bi opredelilo do navedb, da je potrebno upniku zaradi očitne zlorabe pravic odreči varstvo. Odločanje o kazenskih obtožbah pri vložitvi predloga za izvršbo je stvar kazenskega postopka in zanj pristojnega sodišča. Navedba, da so v primeru, kolikor bi dejansko obstajala terjatev upnika, nastopili pogoji za avtomatski pobot terjatve, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto. Dolžnik v pritožbi ni izkazal, da je ni mogel podati že v pravočasnem predlogu za ustavitev pred sodiščem prve stopnje. Sodišče druge stopnje je zato ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s četrtim in šestim odstavkom 286. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo dolžnika kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker mu jih upnik ni neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ) in ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

Tudi upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za postopek zavarovanja (peti odstavek 38. člena ZIZ), saj z odgovorom ni pripomogel k odločitvi sodišča druge stopnje.

Op. št. (1): Dolžnik ni zatrjeval dejstev za uporabo prve točke prvega odstavka 264. člena ZIZ (da je položil pri sodišču zavarovano terjatev z obrestmi in stroški) ne druge točke prvega odstavka 264. člena ZIZ (da je izkazal za verjetno, da je bila terjatev takrat, ko je bil izdan sklep o predhodni odredbi, že plačana ali dovolj zavarovana).