Jedro

Z zaključkom stečajnega postopka v celoti ugasnejo vse terjatve zoper stečajnega dolžnika, nastale do začetka stečajnega postopka, ne glede na to, ali so jih upniki v stečaju prijavili ali ne. Namen stečaja je v tem, da se uredijo vsa razmerja z upniki. Prenehanje terjatve pa pomeni, da je ni več, zato zanjo ne more odgovarjati nihče, torej niti osebno odgovorni družbenik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 2. točki izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru dolžnikov ugodilo in sklep o izvršbi z dne 16. 01. 2006 razveljavilo ter predlog za izvršbo zavrnilo (1. točka izreka), upniku naložilo, da mora v 8 dneh od prejema dolžnikoma povrniti 475,16 EUR stroškov ugovora (2. točka izreka), v presežku pa je zahtevek dolžnikov za povračilo stroškov zavrnilo (3. točka izreka).

Zoper sklep se je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožil upnik. Odločitev sodišča prve stopnje izpodbija zaradi relativnih bistvenih kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 286. člena ZPP, kar ima za posledico nezakonitost izdanega sklepa. Navaja, da je dne 24. 02. 2004 vložil predlog, da se dovoli izvršba zoper oba družbenika dolžnika T d.n.o.. Ker sodišče o njegovem predlogu ni odločilo več kot 10 mesecev, je dne 21. 12. 2004 urgiral čimprejšnjo izdajo sklepa o dovolitvi. Sodišče je izvršbo dovolilo s sklepom z dne 16. 01. 2006. O ugovoru dolžnikov je sodišče odločilo šele 30. 12. 2009. Izpostavlja tudi dejstvo, da je naslovno sodišče že zavrnilo vsebinsko enak ugovor dolžnikov v izvršilnem postopku, ki ga proti njima vodi drug upnik. Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep oprlo na dejstva in dokaze, ki ob vložitvi predloga za izvršbo niso obstajali. Do izbrisa družbe zaradi zaključenega stečaja je prišlo dne 10. 08. 2005. S tem, ko je sodišče prve stopnje odločitev v izpodbijanem sklepu oprlo na dejstva in dokaze, ki ob vložitvi predloga za izvršbo niso obstajala, je zagrešilo bistveno kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Glede na navedeno predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep odpravi in sklep z dne 16. 01. 2006 obdrži v celoti v veljavi.

Dolžnika na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v delu, v katerem upnik ni uspel, to je v 1. in 2. točki izreka (prvi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ). Preizkus je opravilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Sodišče prve stopnje je na predlog upnika s sklepom o izvršbi z dne 16. 01. 2006 na podlagi 25. člena ZIZ zoper dolžnika dovolilo predlagano izvršbo. Zoper sklep o izvršbi imata dolžnika možnost vložiti ugovor (drugi odstavek 9. člena ZIZ). Ugovor mora biti obrazložen, kar pomeni, da mora dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in zanje predložiti ustrezne dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Omenjeno določilo je potrebno razumeti tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo in so primeroma našteta v prvem odstavku 55. člena ZIZ, pri čemer na nekatere razloge pazi sodišče tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 55. člena ZIZ).

ZIZ v 25. členu določa, da lahko sodišče na upnikov predlog dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, izdanega proti družbi z neomejeno odgovornostjo, neposredno tudi proti družbeniku, ki je osebno odgovoren. 101. člen Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 30/1993, katerega uporaba pride v poštev glede na začetek predmetnega postopka) namreč določa subsidiarno odgovornost družbenikov z vsem njihovim premoženjem za obveznosti družbe z neomejeno odgovornostjo. Vendar navedeno velja le takrat, ko in če zakon za posamezne primere ne določa drugače. Drugače pa določa Zakon o prisilni poravnavi stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS, št. 67/1993, v nadaljevanju ZPPSL). Specialna ureditev ima prednost pred splošno ureditvijo. Osebna odgovornost družbenikov pride do izraza pri oblikovanju stečajne mase, v katero se vključi tudi osebno premoženje družbenikov družbe z neomejeno odgovornostjo. Z zaključkom stečajnega postopka v celoti ugasnejo vse terjatve zoper stečajnega dolžnika, nastale do začetka stečajnega postopka, ne glede na to, ali so jih upniki v stečaju prijavili ali ne. Namen stečaja je ravno v tem, da se uredijo vsa razmerja z upniki. Prenehanje terjatve pa pomeni, da je ni več, zato zanjo ne more odgovarjati nihče, torej niti osebno odgovorni družbenik (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. II Ips 516/2007 z dne 11. 02. 2010). Odločitev in razlogi sodišča prve stopnje so tako pravilni. Na pravilnost izpodbijane odločitve tudi ne more vplivati dejstvo, da je sodišče v zadevi drugega upnika odločilo drugače. Sodišče je na podlagi Ustave RS pri svojem odločanju vezano le na ustavo in zakon in druge odločbe zanj niso zavezujoče. Prav tako ni podana v pritožbi očitana kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. V predmetni zadevi je pravno pomembno dejansko stanje v času odločanja sodišča prve stopnje o utemeljenosti upnikovega predloga (primerjaj 311. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnika sta torej v svojem ugovoru utemeljeno opozorila na dne 01. 06. 2005 zaključen stečajni postopek nad družbo T d.n.o. in s tem na prenehanje terjatve po 8. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ.

Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo tudi glede odločitve o stroških ugovora in pri preizkusu po uradni dolžnosti ugotovilo, da je sodišče prve stopnje le te v skladu s šestim odstavkom 38. člena ZIZ in ob upoštevanju Odvetniške tarife (Ur. l. RS. št. 67/2003) ter Zakona o sodnih taksah (Ur. l. SRS, št. 30/1978) pravilno odmerilo ter jih naložilo v plačilo upniku.

Uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo upnika zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. in 2. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s petim odstavkom 38. člena ZIZ).