Jedro

Glede na določila 132. člena ZOR o učinkih razdrte pogodbe, v posledici pogodbena stranka izgubi zahtevek na izpolnitev pogodbe, kar sta kumulirana zahtevka primarnega tožbenega zahtevka tožeče stranke. Fiducija je namreč oblika sodobnega zavarovanja, vendar si jo je glede predmeta (delnic), ki ne trpi omejitev, kakršne so značilne za fiducio cum amico ali fiducio cum creditore contracta, mogoče predstavljati le v okviru mandatnega razmerja oziroma odstopa v zavarovanje po 445. členu ZOR. Tega z drugotožencem tožnica ni niti zatrjevala. Skratka, tožeča stranka za "fiduciarno razmerje" z drugotožencem ni podala niti dejanske, niti pravne podlage, sklicevanje na navedbe o (zgolj) fiduciarnem lastništvu drugotoženca na spornih delnicah v preambuli sporne pogodbe, 2. členu sporazuma II. in izjavi o odpovedi prednostni pravici pri nakupu delnic drugotoženke z dne 14.10.1994 (A18) pa za podlago tožbenega zahtevka na izročitev spornih delnic ne zadoščajo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se odločbi sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdita.

Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom opr. št. VII Pg 348/95-34 dne 8.7.1998 odločilo: "I. Tožbeni zahtevek, ki glasi: 1. Prvotožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 232.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, po kateri se obrestujejo hranilne vloge v DEM, vezane za dobo, daljšo od enega leta v NLB d.d., Ljubljana, od 1.2.1995 dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

2. Drugotožena stranka je dolžna prvotoženi stranki izročiti in indosirati na prvotoženo stranko 17 rednih delnic družbe E. d.d., ki se glasijo na ime M. G. in za katere so izdani lastniški certifikati štev. 10, 11, 16 in 17, v 8. dneh, da ne bo izvršbe" s e z a v r n e .

II. Prvi podredni tožbeni zahtevek, ki ga je tožeča stranke postavila v vlogi z dne 20.10.1997 in ki glasi: Toženi stranki sta dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki 697.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi po stopnji, kot se priznavajo za hranilne vloge v nemških markah na vpogled v kraju izpolnitve (Ljubljana) za čas od vložitve tožbe dalje pa do plačila, v 8. dneh, da ne bo izvršbe, s e z a v r n e .

III. Tožbeni zahtevek, postavljen v tožbi z dne 28.1.1998, ki glasi: Drugotožena stranka je dolžna tožeči stranki indosirati 17 rednih delnic podjetja E. d.d., ki se glasijo na ime M. G. in za katere so izdani delniški certifikati št. 10, 11, 16 in 17, v 8. dneh, da ne bo izvršbe, s e z a v r n e .

IV. Ugodi se nasprotnemu tožbenemu zahtevku prve tožene stranke (vloga z dne 12.7.1995), ki glasi: Nasprotni toženec EG d.d. je dolžan izročiti nasprotnemu tožniku E. d.d. akceptni nalog št. C6592249, izdan dne 14.10.1994, z datumom dospetja 30.6.1995, glaseč na znesek 23,200.000,00 SIT in akceptni nalog št. C6592249, izdan dne 14.10.1994 z datumom dospetja 30.11.1995, bianco v pogledu zneska, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

V. Nasprotni tožbeni zahtevek druge tožene stranke, ki glasi: 1. Tožeča stranka je dolžna plačati drugi toženi stranki znesek 134,568.979,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1995 dalje do plačila v roku 8 dni, da ne bo izvršbe, s e z a v r n e .

2. Pobotni ugovor za znesek 59,000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.6.1995 dalje do plačila s e z a v r n e. VI. Predlog za dopolnitev in popravo sklepa opr. št. VII Pg 348/95 z dne 2.6.1995 s e z a v r n e .

VII. Ugovoru prve in druge tožene stranke zoper sklep opr. št. VII Pg 348/95 z dne 2.6.1995 se ugodi in se izdana začasna odredba, ki glasi: 1. Drugemu tožencu se prepoveduje indosiranje 17 rednih imenskih delnic družbe E. d.d. - delniški certifikati št. 10, 11, 16 in 17, na tretjo fizično ali pravno osebo.

2. Prepoved vsakršne odtujitve ali obremenitve 17. rednih imenskih delnic družbe E. d.d. - delniški certifikati št. 10, 11, 16 in 17 se zaznamuje v delniški knjigi družbe E. d.d. 3. Ta začasna odredba velja do prvnomočnosti odločbe v tej pravdni zadevi, r a z v e l j a v i ter predlog za izdajo začasne odredbe z a v r n e .

VIII. Ugovor tožeče stranke zoper sklep opr. št. VII Pg 348/95 z dne 27.6.1995, s katerim je sodišče izdalo začasno odredbo, ki glasi: 1. Nasprotnemu tožencu EG d.d. se prepoveduje predložiti Agenciji za plačilni promet, nadziranje in informiranje na vnovčenje akceptni nalog št. C 6592249, izdan dne 14.10.1994, z datumom dospetja 30.6.1995, glaseč na znesek 23,200.000,00 SIT in akceptni nalog št. C 6592250 izdan dne 14.10.1994 z datumom dospetja 30.11.1995, bianco v pogledu zneska.

2. Agenciji za plačilni promet, nadziranje in informiranje se prepoveduje vnovčiti akceptni nalog št. C 6592249, izdan dne 14.10.1994, z datumom dospetja dne 30.6.1995, glaseč naznesek 23,200.000,00 SIT in akceptni nalog št. C 6592250 izdan dne 14.10.1994, bianco v pogledu zneska, v breme žiro računa nasprotnega tožnika E. d.d. in v korist nasprotnega toženca EG d.d. 3. Ta začasna odredba velja do pravnomočne rešitve te pravde, s e z a v r n e .

IX. Tožeča in drugotožena stranka trpita vsaka svoje stroške postopka.

X. Tožeča stranka je dolžna povrniti prvotoženi stranki pravdne stroške v višini 2,520.040,00 SIT v roku 8 dni, pod izvršbo." Sodišče prve stopnje je s sklepom opr. št. VII Pg 348/95-2 dne 2.6.1995 del predloga tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, ki se je glasil: "1. Agenciji RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje se nalaga, da prvotoženi stranki ali tretjemu po nalogu prvotožene stranke, odreče izplačilo denarnega zneska 232.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije za DEM, z računa prvotožene stranke.

2. Drugemu tožencu se prepoveduje uresničevanje vseh pravic iz naslova 17. rednih imenskih delnic družbe E. d.d.- delniški certifikati št. 10, 11, 16 in 17. 3. Prepoved uresničevanja pravic se zaznamuje v delniški knjigi družbe E. d.d. in v sodnem registru, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Ljubljani.

4. Prepoved vsakršne odtujitve ali obremenitve 17. rednih imenskih delnic družbe E. d.d. - delniški certifikati št. 10, 11, 16 in 17 se zaznamuje v sodnem registru, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Ljubljani" z a v r n i l o .

Tožeča stranka se je v tem sporu pravočasno pritožila tako zoper končno odločbo z dne 8.7.1998, kakor tudi zoper zavrnilni del sklepa prvostopnega sodišča z dne 2.6.1995. Slednjega je izpodbijala v zavrnilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. do 3. točki prvega odstavka 353. člena ZPP v zvezi s 381. členom ZPP in 15. členom ZIP, končno odločbo pa je izpodbijala v I. do IV. točki izreka ter VI. do X. točki izreka, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po 1. do 3. točki 353. člena ZPP. Njen pritožbeni predlog se je glasil, da naj pritožbeno sodišče napadene odločbe v izpodbijanih delih razveljavi ter v tem obsegu zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

Na vročeno pritožbo zoper končno odločbo nasprotna stranka ni odgovorila.

Sodišče druge stopnje je po določilu prvega odstavka 498. člena ZPP/99 o pritožbah odločalo po ZPP/77, pri tem pa napadeni odločbi sodišča prve stopnje preizkušalo v delu, v katerem ju je tožeča stranka s pritožbo izpodbijala (prvi odstavek 365. člena ZPP).

Pritožbi nista utemeljeni.

1. K pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje opr. št. VII Pg 348/95-34 z dne 8.7.1998 Ad I. tč. 1. in 2. izreka odločbe Tožeča stranka je svoj primarni tožbeni zahtevek, v katerem je zahtevala, da prvotoženka njej plača 232.000,00 DEM v določeni tolarski protivrednosti (januarski obrok po 1.3. točki prvega člena pogodbe o prodaji delnic z dne 14.10.1994 - A2) in, da drugotoženec prvotoženki izroči svojih 17 rednih imenskih delnic, temeljila na preje citirani pogodbi (tožbena naracija). Ta je namreč dejansko tisto obligacijskopravno razmerje, katerega udeleženci so vse tri pravdne stranke, predvsem tudi tožnica. Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev in ocene dokaznih listin (3.4. in 3.5. točke 3. člena citirane pogodbe - A2 in poziv prvotožene stranke tožnici in drugotožencu z dne 11.5.1995 - B4 oziroma A5) pravilno ugotovilo, da se je pogodba na podlagi 125. in 126. člena ZOR razdrla. Glede na določila 132. člena ZOR o učinkih razdrte pogodbe, v posledici pogodbena stranka izgubi zahtevek na izpolnitev pogodbe, kar sta kumulirana zahtevka primarnega tožbenega zahtevka tožeče stranke.

Sodišče druge stopnje povsem pritrjuje materialnopravnim razlogom in odločitvi prvostopnega sodišča, ki je spor presojalo z uporabo obligacijskih pravil. Pritožnica v prvem delu obširne pritožbe napada razloge prvostopnega sodišča, češ, da ni pravilno ugotovilo in ocenilo povezanosti sporne pogodbe s sporazumoma I in II z dne 2.6.1994 (A7 in A8) in bistva dejstva, da naj bi drugotoženec od podpisa obeh sporazumov ne bil več dejanski lastnik spornih 17. delnic, pač pa le njihov fiduciarni posestnik. Pritožnica ne pove, v čem naj bi razumevanje kompleksnosti vseh treh doslej citiranih pravnih aktov oziroma listin dalo podlago za drugačno obligacijskopravno presojo določb 3.4. in 3.5. točk pogodbe (A2) in poziva (B4), zato je v zvezi z njenimi pritožbenimi navedbami k razlogom prvostopne odločitve glede primarnega tožbenega zahtevka potrebno še dodati: ta, kot izpolnitveni tožbeni zahtevek ni utemeljen že zaradi preje navedenih razlogov; izpolnitve denarne obveznosti prvotožene stranke do tožnice po 1.3. točki 1. člena pogodbe zaradi njenega razdrtja, tožeča stranka ne more zahtevati.

Prvotoženka je namreč po določbi prvega odstavka 132. člena ZOR zaradi razdrtja pogodbe te svoje obveznosti prosta. Tožbenega zahtevka do drugotoženca pa tožnica nima ne le zaradi posledičnega učinkovanja razdrtja pogodbe med njo in prvotoženko (denarna obveznost slednje je namreč obsegala tudi protivrednost drugotoženčevih 17 delnic), pač pa že zato, ker tožnica po pogodbi (A2) ni bila v neposrednem pogodbenem razmerju z drugotožencem.

Sodišče prve stopnje je povedalo, da vsebuje citirana pogodba dve obligacijskopravni razmerji in tudi temu materialnopravnemu naziranju drugostopno sodišče pritrjuje. Glede spornih 17. delnic namreč tožeča stranka z drugotožencem ni bila v pogodbenem odnosu, pač pa se po ZOR kaže glede tega predmeta pogodbe le pogodba v korist tretjega (glej 149. člen ZOR). Glede 17. delnic, ki se jih je po sporni pogodbi (A2) drugotoženec (kot promisar) zavezal izročiti prvotoženki (kot promitentu) se je slednja zavezala njihovo vrednost plačati tožnici, kot beneficiarju. Po citiranem pravnem pravilu pa beneficiar zoper stipulanta (torej drugotoženca) tožbenega zahtevka nima (glej drugi odstavek 149. člena ZOR).

Ad II. in III. izreka odločbe Prvi podredni tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine določene tolarske protivrednosti 697.000,00 DEM je tožeča stranka temeljila na skupnem škodnem delovanju toženk, usmerjenem v "neizpolnitev pogodbe" in v posledici na njuni odškodninski odgovornosti. V dejanski podlagi tega tožbenega zahtevka je tožnica izrecno povezala sporno pogodbo z obema sporazumoma in izpostavila zapisani status drugotoženca, kot "titularja 17 rednih delnic prvotoženke, katere je fiduciarno vpisal in vplačal za tožnico" (točka B preambule sporne pogodbe - A2).

Odškodninski zahtevek, ki ga (eventuelno ali morebiti) po prvem odstavku 132. člena za razdrtje pogodbe nekriva stranka ima, je lahko posledica njenega pozitivnega ali negativnega pogodbenega interesa.

Tožnica ni trdila kakšno dejansko škodo ali izgubljeni dobiček je utrpela zaradi razdrtja pogodbe, dejstvo, da kupnine v treh obrokih po točki 1.3. prvega člena sporne pogodbe ni prejela, pa je povsem logična pravna posledica prenehanja veljavnosti sporne pogodbe. Ker pa je trdila, da sta toženki razdrtje zakrivili in trditev dokazovala z listinami in pričami, je torej uveljavljala negativni pogodbeni interes v višini koristi, ki bi jo po izpolnjeni pogodbi imela. To pričakovano korist je sodišče prve stopnje po mnenju drugostopnega sodišča pravilno povezalo z usodo obeh že citiranih sporazumov ter vplivnostjo njune realizacije (ne pa sklenitveđ) na pričakovanje tožnice po sporni pogodbi.

Ko pritožnica napada prvostopno odločitev v tem delu, se zlasti sklicuje na neutemeljena pričakovanja drugotoženca do koristi (tantiem) iz obeh sporazumov in v zvezi s tem celo ponuja izvedensko mnenje stalnega sodnega izvedenca finančne stroke z dne 19.11.1998 in 24.6.1999 (A 29 in A 30). Slednje je po 496.a členu ZPP neupoštevno (kakor tudi trditve v zvezi s tem), saj pritožnica pogojev, pod katerimi v pritožbenem postopku gospodarskega spora lahko uveljavlja nove trditve in nove dokaze (496.a člena ZPP) ni izkazala, celo niti ne navedla. Krivdo za neuspeh sporne pogodbe pritožnica pri drugotožencu poudarja v njegovem protipravnem zadrževanju 17. delnic, glede katerih že od sklenitve obeh sporazumov po njenem nima pravic preko fiduciarne posesti in pri prvotoženki, ker ni niti poskusila izterjati pogodbene obveznosti drugotoženca do izročitve teh delnic njej po določbi 3.4. ter 3.5. točke 3. člena sporne pogodbe.

Sodišče druge stopnje soglaša z ugotovitvami prvostopnega sodišča, da tožnica tožencema krivdnega škodnega ravnanja ni dokazala in v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodaja: Vsaka pogodba je kavzalen posel. Iz pogodbe (A2) kavza ni jasno, nedvoumno, natančno razvidna in je v tem smislu diskretna, v povezavi z obema sporazumoma pa se pokaže in sodišče prve stopnje jo je v zvezi s tem odškodninskim (kakor tudi izročitvenim podrednim zahtevkom) ugotovilo. Sklenjena je bila zaradi pričakovanj iz obeh sporazumov, torej v posledici bodočih vzrokov. Ekonomski namen sporne pogodbe je mogoče razbrati prav iz obeh sporazumov. Za drugotoženca je bil temelj njegove zaveze v pričakovani koristi iz III. 1. člena sporazuma II. (A7), seveda v odvisnosti od ugotovitve pozitivnega salda (I. 1. člen citiranega sporazuma in s tem v zvezi povsem pravilno in korektno povzeta izpoved drugotoženca o njegovih razlogih za podpis sporne pogodbe). Ta je odplačen posel, čeprav glede tega za drugotoženca zapisa ne vsebuje. Je pa iz ugotovljenih dejstev povsem jasno, da ni imel namena 17 imenskih rednih delnic darovati, da je šlo torej za causo acquirendi in ne donandi. Tožnica ni v postopku pred sodiščem prve stopnje nikoli jasno razkrila svojega sklicevanja na fiduciarnost v drugotoženčevem odnosu do nje glede spornih delnic.

Glede na zapis b in c točki I. drugega člena sporazuma II. (A7) se je drugotoženec namreč zavezal s (svojimi) delnicami poslovati po navodilih pravne osebe, s katero je oba sporazuma sklenil, ki pa ni bila tožeča stranka, pač pa P. Navedena ugotovitev je sicer pomembna izključno v mejah vprašanja subjektov zapisanih obveznosti, nikakor pa ne v vsebinskem smislu, v katerem je nemara lahko celo nična (prim. 2. odst. 299. člena ZGD). Po določbi drugega odstavka 176. člena ZGD so imenske delnice last tistega, na katerega se glasijo, dokler jih z indosamentom in vpisom v knjigo delničarjev ne prenese na drugega. Delnica nudi imetniku vsa upravičenja, dokler se nanj glasi (pravico do in iz tega vrednostnega papirja - prim. 1. odst. 233. člena ZGD in 2. odst. 242. člena ZOR). Prav tako tudi ni razkrila, katero notranje razmerje med njo in drugotožencem naj bi bilo podlaga prenosu lastninske pravice na delnicah, kot vrednostnih papirjih na tožečo stranko, zaradi katerega bi drugotoženec ohranil le še posest. Fiducija je namreč oblika sodobnega zavarovanja, vendar si jo je glede predmeta (delnic), ki ne trpi omejitev, kakršne so značilne za fiducio cum amico ali fiducio cum creditore contracta, mogoče predstavljati le v okviru mandatnega razmerja oziroma odstopa v zavarovanje po 445. členu ZOR. Tega z drugotožencem tožnica ni niti zatrjevala. Skratka, tožeča stranka za "fiduciarno razmerje" z drugotožencem ni podala niti dejanske, niti pravne podlage, sklicevanje na navedbe o (zgolj) fiduciarnem lastništvu drugotoženca na spornih delnicah v preambuli sporne pogodbe, 2. členu sporazuma II. in izjavi o odpovedi prednostni pravici pri nakupu delnic drugotoženke z dne 14.10.1994 (A18) pa za podlago tožbenega zahtevka na izročitev spornih delnic ne zadoščajo. Tožnica si je od dogovorov (ali enostranskih izjav), v katerih ni bila udeležena kot stranka oziroma naslovljenec, pravno utemeljeno lahko obetala le, če bi se prvi del zatrjevane ekonomske celote (oba sporazuma) realiziral (glej 3. člen sporazuma I.-A8). Ker pa do te realizacije ni prišlo oziroma sta oba podpisnika sporazumov v zvezi z njima v sporu (B35 in navedbe tožene stranke pod 21 pripravljalnega spisa z dne 5.5.1998), se je poslovni namen na eni strani udeležencev obeh sporazumov, na drugi strani pa strank sporne pogodbe očitno izjalovil in je pravno zgrešeno sklicevanje pritožnice na temeljna načela obligacijskega prava.

Ad. IV izreka odločbe Sodišče prve stopnje je ugodilo nasprotnemu tožbenemu zahtevku prvotoženke na izročitev dveh akceptnih nalogov, izdanih dne 14.10.1994 (B6). Pritožnica očita prvostopnemu sodišču v tem delu nepravilno odločitev, pri čemer dejanskih razlogov ne navaja (IX.

pritožbe). V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (glej drugi odstavek 354. člena ZPP) pa je sodišče druge stopnje ugotovilo, da so razlogi izpodbijane odločbe v tem delu v celoti pravilni. Akceptni nalog, kot nalog organizaciji za plačilni promet, da konkreten promet opravi, torej prenos sredstev z nalogodajalčevega na upravičenčev račun, je listina, ki druge seznanja o vsebini naročila (glej 749. člen ZOR). V konkretnem primeru je prvotoženka akceptna naloga izročila tožnici v zavarovanje svoje denarne obveznosti po 2. členu sporne pogodbe z izrecno določenim nalogom, razvidnim iz akceptne izjave z dne 14.10.1994 (B5). Dana sta bila torej v skladu s pogodbo o prodaji delnic in za njen namen. Ker sta pogodbeni stranki prosti svojih pogodbenih obveznosti (prvi odstavek 132. člena ZOR), je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, odpadla pravna podlaga za vnovčitev obeh akceptnih nalogov in nastala podlaga za njuno vrnitev.

Ad. VI do X. izreka odločbe Pritožba končno napada tudi sklepe prvostopnega sodišča, s katerimi je zavrnilo tožničin predlog za dopolnitev sklepa opr. št. VII Pg 348/95 z dne 2.6.1995 (red. št. 2 spisa) in predlog za izdajo začasne odredbe. Pritožba dejanskih razlogov zoper odločitev pod VI. izreka odločbe ne vsebuje, po mnenju pritožbenega sodišča pa so dejanski razlogi prvostopne odločbe o zavrnitvi predloga za dopolnitev in popravo sklepa povsem sprejemljivi, saj so v celoti skladni s podatki v spisu.

Pritožnica uveljavlja nepravilno ugotovitev dejstva, da svoje terjatve ni verjetno izkazala in v posledici nepravilno materialnopravno odločitev. Uveljavljena pritožbena razloga nista podana. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da verjetnost terjatve ni izkazana, ker je zahtevke tožeče stranke zavrnilo. Sodišče druge stopnje v zvezi s pritožbo tožeče stranke navedenemu razlogu prvostopnega sodišča pritrjuje. Njegova odločitev, pravnomočno potrjena še z odločitvijo drugostopnega sodišča pomeni, da po določbah prvega odstavka 265. in 267. člena ZIP ni pravne podlage za izdajo ali ohranitev začasnih odredb, ki so bile namenjene zavarovanju vtoževane terjatve. Ne le, da je odpadla verjetnost njenega obstoja, pač pa je z odločitvijo obeh sodišč o glavni stvari njen obstoj z gotovostjo zavrnjen.

V okviru postopka zavarovanja in predlaganih ukrepov je sodišče prve stopnje tudi zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper sklep opr. št. VII Pg 348/95 z dne 27.6.1995, s katerim je izdalo začasno odredbo (na predlog prvotoženke) o prepovedi vnovčenja obeh, v tej odločbi že citiranih akceptnih nalogov. Pritožnica tudi v zvezi s to odločitvijo ne navaja konkretnih pritožbenih razlogov, zato jo je sodišče druge stopnje preizkusilo zgolj po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno vzdržalo izdano začasno odredbo v veljavi, saj je nasprotnemu tožbenemu zahtevku prvotoženke ugodilo. S tem ji je prisodilo nedenarno terjatev (takšno odločitev pa je drugostopno sodišče tudi potrdilo), kar pomeni, da bi bila njena uveljavitev brez začasne odredbe lahko onemogočena ali bistveno otežena, če bi tožeča stranka z obema akceptnima nalogoma, s katerima razpolaga, lahko svojo terjatev (sedaj že pravnomočno zavrnjeno) pri organizaciji za plačilni promet dejansko uveljavila.

Pritožnica napada tudi stroškovno odločitev v prvostopni odločbi, čeprav dejanskih pritožbenih razlogov ne navaja, preizkus po uradni dolžnosti pa je pokazal, da so pravila prvega odstavka 154. člena ZPP v konkretnem primeru pravilno uporabljena. V višino prisojenih stroškov pa se pritožbeno sodišče zaradi pomanjkanja konkretnih pritožbenih dejstev, ni spuščalo.

2. K pritožbi zoper sklep opr. št. VII Pg 348/95-2 z dne 2.6.1995 Sodišče druge stopnje je obravnavalo še pritožbo tožeče stranke z dne 12.6.1995 (red. št. 3 spisa), ki mu je bila predložena obenem s pritožbo zoper odločbo o glavni stvari. Z izpodbijanim sklepom je namreč sodišče prve stopnje predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v delu, razvidnim iz izreka te odločbe, zavrnilo. Iz razlogov te odločitve je razvidno, da je predlog zavrnilo deloma zaradi neizkazane verjetnosti terjatve, deloma zaradi nepodanih dejstev o nevarnosti uveljavitve terjatve brez začasnega ukrepanja, deloma pa zaradi neizvršljivosti predloga glede prepovedi vpisa v sodni register. Ne da bi se pritožbeno sodišče podrobno spuščalo v pritožbene navedbe vloge tožeče stranke z dne 12.6.1995, po njegovem mnenju, zadošča ugotovitev, da se je prav z drugostopno odločitvijo v tem sporu pokazala, kot pravilna, ocena prvostopnega sodišča o neutemeljenosti predlogov zavarovanja po pravilih izvršilnega prava za terjatev tožeče stranke, pravnomočno zavrnjeno v tem gospodarskem sporu.

Pritožnica ni zatrjevala konkretnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, čeprav je tudi ta pritožbeni razlog uveljavljala.

V okviru preizkusa po uradni dolžnosti je sodišče druge stopnje ugotovilo, da prvostopno sodišče ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP.

Z razlogi, navedenimi v tej odločbi, je zato pritožbi tožeče stranke kot neutemeljeni zavrnilo in obe izpodbijani odločbi prvostopnega sodišča v izpodbijanem delu potrdilo (368. člen in 2. točka 380. člena ZPP).

Pritožnica s pritožbama ni uspela, zato mora svoje pritožbene stroške nositi sama (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).