Jedro

Namen ZOUTI je zmanjševanje porabe tobačnih izdelkov in preprečevanje njihovih škodljivih vplivov na zdravje ljudi. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je dovoljene izjeme pri reklamiranju tobaka in tobačnih izdelkov treba razlagati restriktivno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 10.4.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo tržnega inšpektorja Tržnega inšpektorata RS, Enota K., Izpostava Š.L. z dne 4.6.1999. Z navedeno odločbo je tržni inšpektor odločil, da se tožeči stranki nad vhodom v prodajalno na drobno z živilskimi izdelki in gospodinjskimi potrebščinami D., Č., Ž., prepoveduje reklamiranje tobačnih izdelkov s tablo z napisom M. (točka 1 izreka odločbe); da se ji odreja odstranitev table z napisom M. s stene prodajalne v roku 30 dni po prejemu odločbe (točka 2 izreka odločbe); če tožeča stranka v roku, določenem v 2. točki izreka, ne bo odstranila table z napisom M., bo tablo odstranilo Javno podjetje K.K. na njene stroške (točka 3 izreka odločbe); da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve (točka 4 izreka odločbe) ter da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (točka 5 izreka odločbe).

Po presoji sodišča prve stopnje je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je med strankama sporna razlaga določbe 10. člena v zvezi s 3. alineo 1. odstavka 11. člena Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (ZOUTI, Uradni list RS, št. 57/96). Po presoji sodišča prve stopnje ob upoštevanju določbe 10. člena ZOUTI, da je reklamiranje tobaka in tobačnih izdelkov na splošno prepovedano, dovoljene izjeme pa so taksativno določene (11. in 12. člen) in ker se izjeme razlaga restriktivno, je edini mogoč zaključek, da ZOUTI ne dopušča takšne (ekstenzivne) razlage določbe 11. člena, kot jo navaja tožeča stranka v tožbi. Po presoji sodišča prve stopnje se določbe Zakona o gospodarskih družbah in Pravilnika o minimalnih tehničnih in drugih pogojih, ki se nanašajo na prodajne objekte za opravljanje trgovinske dejavnosti in pogojih za prodajo blaga zunaj prodajaln (Uradni list RS, št. 28/93, 57/93) ter Uredbe o uvedbi in uporabi standardne klasifikacije dejavnosti, ki se nanašajo na vrsto prodajnih objektov in na pogoje, poda katerimi se lahko v njih opravlja prodaja določenih vrst blaga (Uradni list RS, št. 34/94, 3/95, 33/95, 15/96, 89/98 in 12/99), ne morejo uporabljati za razlago pojmov, ki jih vsebuje ZOUTI. Po presoji sodišča prve stopnje je pravilno tolmačenje tožene stranke v izpodbijani odločbi, da iz samega namena zakona izhaja, da je izjemoma dovoljeno reklamiranje tobaka in tobačnih izdelkov le v primeru prodajaln, ki se ukvarjajo s prodajo tobačnih izdelkov (v pretežnem obsegu). ZOUTI v 3. alinei 1. odstavka 11. člena ne uporablja izraza specializirane prodajalne tobačnih izdelkov, ki tudi dejansko ne obstajajo kot take, vendar pa je po oceni sodišča prve stopnje nesporno, da so s prodajalnami tobačnih izdelkov mišljene prodajalne, ki pretežno prodajajo tobačne izdelke, kot so npr. kioski in trafike kot klasične prodajalne tobačnih izdelkov, v katerih se prodajajo še časopisi in revije in v manjši meri drugi artikli.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V pritožbi navaja, da je neutemeljeno stališče sodišča prve stopnje, da določbe Zakona o trgovini (Uradni list RS, št. 18/93) in drugih predpisov, ki so izdani na njegovi podlagi, ne pridejo v poštev pri ugotavljanju, kakšne prodajalne so prodajalne tobačnih izdelkov. ZOUTI govori o prodajalnah tobačnih izdelkov in gramatikalna razlaga te določbe pomeni, da gre za prodajalne, ki tobačne izdelke prodajajo. V ZOUTI ni podlage za sklep sodišča prve stopnje, da so s prodajalnami tobačnih izdelkov mišljene le tiste, ki pretežno prodajajo tobačne izdelke (npr. kioski in trafike kot klasične prodajalne tobačnih izdelkov). Če bi zakonodajalec hotel omejiti krog prodajaln na tak način, bi to nedvomno storil z uporabe ustrezne dikcije. Razlogi v izpodbijani sodbi so sami s seboj v nasprotju, saj konkretna prodajalna tožeče stranke izpolnjuje vse pogoje za prodajalno, kot so te opredeljene z veljavnimi predpisi, sodišče prve stopnje pa je kljub temu ugotovilo, da le-ta ni prodajalna tobačnih izdelkov.

Kriterij pretežne prodaje tobačnih izdelkov, kot ga omenja sodišče, je sam po sebi nejasen. Sodišče prve stopnje je kar na splošno sklepalo, da kioski sodijo med takšne prodajalne, če prodajajo še časopise in revije ter druge artikle v manjši meri, prodajalne kot je tožničina, pa ne. Med eno in drugo vrsto prodajalne nedvomno so razlike, vendar ne takšne, da bi mogli kiosk uvrstiti med prodajalne tobačnih izdelkov, prodajalne, kot je tožničina, pa izključiti, kadar oboji prodajajo tobačne izdelek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za ukrep tržnega inšpektorja, ki temelji na določbi 20. člena ZOUTI. Po navedeni zakonski določbi lahko pristojni inšpekcijski organ po ugotovitvi, da se reklamirajo tobačni izdelki v nasprotju z 10. in 12. členom tega zakona, z odločbo prepove reklamiranje. Določba 1. odstavka 10. člena ZOUTI prepoveduje neposredno in posredno reklamiranje tobaka in tobačnih izdelkov, vključno s sponzoriranjem športnih, kulturnih in drugih javnih dogodkov s strani tobačne industrije in veletrgovine, z izjemo omejenega števila izjem, izrecno navedenih v 11. in 12. členu tega zakona. Po določbi 1. odstavka 11. člena ZOUTI je ne glede na določbe prejšnjega člena reklamiranje tobaka in tobačnih izdelkov dovoljeno v obliki in podobi zaščitene blagovne znamke ali logotipa: na priboru za kajenje (1. alinea), na poslovnih prostorih gospodarskih podjetij, ki se ukvarjajo s proizvodnjo, distribucijo in prodajo na debelo tobačnih izdelkov v njih (2. alinea) in na izveskih prodajaln tobačnih izdelkov in v njih (3. alinea). Reklamiranje tobaka in tobačnih izdelkov v obliki in podobi zaščitene blagovne znamke ali logotipa na izveskih prodajaln tobačnih izdelkov in v njih je torej po določbi 3. alinee 1. odstavka 11. člena ZOUTI dovoljena izjema pri reklamiranju navedenih izdelkov.

V obravnavani zadevi ni sporno, da so bili tobačni izdelki reklamirani s tablo z napisom M. nad vhodom v prodajalno na drobno z živilskimi izdelki in gospodinjskimi potrebščinami D., Č., Ž. V zadevi je nesporno tudi, da se v obravnavani prodajalni opravlja prodaja na drobno živilskih izdelkov in gospodinjskih potrebščin.

Sporno pa je, ali je ta prodajalna tobačnih izdelkov v smislu 3. alinee 1. odstavka 11. člena ZOUTI.

Po presoji pritožbenega sodišča je bilo v obravnavanem primeru, ko so bili tobačni izdelki reklamirani s tablo z napisom M. nad vhodom v prodajalno na drobno z živilskimi izdelki in gospodinjskimi potrebščinami, pravilno odločeno, da gre za reklamiranje v nasprotju z navedeno zakonsko določbo. Namen ZOUTI je zmanjševanje porabe tobačnih izdelkov in preprečevanje njihovih škodljivih vplivov na zdravje ljudi. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je dovoljene izjeme pri reklamiranju tobaka in tobačnih izdelkov treba razlagati restriktivno. Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo že v sodbi, I Up 356/99 z dne 25.4.2002. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da prodajalna tobačnih izdelkov v smislu 3. alinee 1. odstavka 11. člena ZOUTI ni vsaka prodajalna, kjer se prodajajo tudi cigarete in drugi tobačni izdelki, temveč je to po presoji pritožbenega sodišča lahko le specializirana prodajalna, v kateri se opravlja dejavnost trgovine na drobno prvenstveno s tobačnimi izdelki. Tabla z napisom M., nameščena nad vhodom v prodajalno, ki ni specializirana za prodajo tobačnih izdelkov, s katerimi je tožeča stranka reklamirala tobak in tobačne izdelke, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne šteje za izvesek v smislu 3. alinee 1. odstavka 11. člena ZOUTI.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.