Jedro

Na tožnikovo begosumnost kažejo tožnikova dejanja in navedbe v dosedanjem postopku, dejstvo, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo nezakonito prehajal meje držav članic (Grčija, Hrvaška), ter da je po podatkih Eurodac že zaprosil za mednarodno zaščito, in sicer v Grčiji, kjer pa ni počakal na zaključek postopka. Tožnik je na naroku, enako kot je v prošnji za mednarodno zaščito navedel, da je zaprosil v Grčiji za azil, ker je bil zaprt, ker ni imel papirjev in da je lahko odšel iz zapora. Tožnikova ciljna država je ves čas Francija, kar je potrdil tudi na naroku. Sodišče se strinja tudi z oceno toženke, da je tožnik podal v Grčiji prošnjo zgolj zato, da bi bil izpuščen iz zapora in bi tako nadaljeval pot, kar je tudi storil. Državo je samovoljno zapustil, ne da bi počakal na odločitev o prošnji, pri tem pa v postopku ni podal prepričljive razloge za tako ravnanje, ki bi kazali na to, da je v postopkih nameraval sodelovati in spoštovati sprejete odločitve. Tako ugotovljena dejstva ustrezajo po vsebini objektivnemu zakonskemu kriteriju, ki utemeljuje nevarnost pobega tožnika (peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 v povezavi s členom 2 (n) in členom 28 Uredbe Dublin III).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je kot pristojni organ z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka odločilo, da se tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., državljan Alžirije, pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/20131 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) ter v 2. točki izreklo, da se tožnik pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 18. 10. 2017 od 11,05 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. Iz razlogov sklepa izhaja, da je tožnik 18. 10. 2017 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Po podaji prošnje je bilo tožniku ustno na zapisnik izrečeno omejeno gibanje na Center za tujce zaradi namena predaje zaradi izrazite begosumnosti. Po podatkih baze Eurodac je bilo ugotovljeno, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito, in sicer 16. 5. 2017 v Grčiji, kjer ni počakal na zaključek postopka. Pred tem je tožnika 16. 10. 2017 obravnavala Policijska postaja Sežana, ko je bil ob 5.37 uri prijet na železniški postaji Sežana. Pri sebi ni imel osebnih dokumentov. V postopku na policijski postaji je povedal, da je potoval v skupini še z drugimi tujci v različnih časovnih obdobjih preko Grčije in Turčije do Republike Srbije, kjer so spoznali osebo, ki jim je omogočila vstop na vagon vlaka, ki je bil namenjen v Republiko Slovenijo. Pri podaji prošnje je povedal, da mu je bila ciljna država Francija. V Grčiji ni počakal na odločitev, ker se je bal, da ga bodo ponovno zaprli. V Grčiji je bil zaprt 15 dni, nato je bil še 4 mesece nastanjen v azilnem domu.

3. Glede na navedeno in skladno z Uredbo Dublin III, po kateri mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU, in sicer tista, ki je za obravnavo odgovorna (3. člen), in glede na merila III toženka navaja, da bo pristojnim organom Hrvaške posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca in zaprosilo za nujen odgovor, ki mora biti po 28 (3) členu Uredbe Dublin III podan v dveh tednih od prejema zahtevka. V kolikor bo le ta zavrnila sprejem in hkrati priložila odgovor Grčije, v katerem Grčija, kot odgovorna država za obravnavanje tožnikove prošnje, potrjuje sprejem tožnika, bo toženka prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca, poslala še Grčiji. Tožniku pa je, skladno z drugi odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III in sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (sodba I Up 26/2016), ki jo povzema, izrekla ukrep pridržanja.

4. Pri presoji tožnikove begosumnosti oziroma znatne nevarnosti, da bo pobegnil, toženka navaja, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito 16. 5. 2017 v Grčiji in ni počakal na zaključek postopka. S tem je izpolnil kriterij nesodelovanja v postopku iz pete alineje prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). S tem, ko ilegalno prehaja državne meje, v Sloveniji pa prav tako nima možnosti bivanja, sta izpolnjeni tudi okoliščini iz prve in tretje alineje drugega odstavka istega člena ZTuj-2. Tožnik je podal namero zaprositi za mednarodno zaščito šele ob prijetju s strani policije, kar po presoji toženke utemeljuje prepričanje, da bi tožnik sicer, če ga policija ne bi prijela, pot nadaljeval in torej zapustil tudi Republiko Slovenijo, s tem pa onemogočil predajo pristojni državi članici. Namen mednarodne zaščite je nuditi zaščito ljudem, ki so v svoji državi ogroženi in ne omogočati ilegalnega sprehajanja med državami, kar dejansko počne tožnik. Zaradi nadaljevanja postopka je zato nujno potrebno tožniku omejiti gibanje in s tem zagotoviti, da bo ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo opravljena predaja odgovorni državi članici, in sicer s pridržanjem na prostore Centra za tujce. Toženka navaja določbo drugega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Milejši ukrep, to je pridržanje na območju Azilnega doma, po presoji toženke ni primeren in ni učinkovit, saj večina pridržanih oseb zaradi nezadostnih varnostnih ukrepov območje Azilnega doma samovoljno zapusti še preden je odločeno o njihovi prošnji, za kar navaja razloge. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 346/2014. 5. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Odločitev je v nasprotju s sodbami ESČP in Evropskega sodišča (v nadaljevanju SEU), posledično tudi mimo slovenske zakonodaje, ki ne določa objektivnih kriterijev za določitev standarda begosumnosti. Iz izpodbijanega sklepa in zapisnika z dne 18. 10. 2017 ni jasno, da je druga država odgovorna za obravnavo tožnikove prošnje. Glede na stanje v grških nastanitvenih centrih toženka tožnika ne more vrniti v Grčijo, tudi v primeru, če bi tožnika Grčija sprejela. Tožniku je bil izrečen ukrep omejitve gibanja na podlagi 68. člena ZTuj-2, kar ni skladno s sodbo ESČP v zadevi Abdolkhani and Karimnia v. Turkey in Keshmiri v Turkay (2. odstavek 33). Izpodbijani sklep tudi ni skladen s sodbo SEU v zadevi Al Chodor, pri čemer se tožnik sklicuje na točko 27. obrazložitve iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 1582/2017. V zvezi z objektivnim kriterijem “znatne begosumnosti“ iz člena 28 (2) in 2 (n) Uredbe Dublin III v zvezi z 68. členom ZTuj-2 se tožnik v celoti sklicuje na obrazložitev, podano v navedeni sodbi Upravnega sodišča RS (I U 1582/2017 z dne 28. 7. 2017), ki jo citira na straneh 2, 3 in 4 tožbe2. Sklepno zaključi, da ker ni pravne podlage za ugotavljanje begosumnosti, toženka ukrepa omejitve gibanja, ki predstavlja v konkretnem primeru poseg v človekovo osebno svobodo, ne sme izreči. 6. Glede nesodelovanja v postopku (točka V tožbe) se tožnik sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS I U 618/2017 z dne 6. 4. 2017, da po izdaji sodbe SEU v zadevi Al Chodor kriterij “ nesodelovanja v postopku“ iz pete alineje 68. člena ZTuj-2 ni več mogoče uporabiti kot pravno podlago za pridržanje v dublinskem postopku, ker ne ustreza kriterijem ustrezne pravne določnosti zakonske ureditve. Glede omejitve gibanja tožniku na prostore Centra za tujca v Postojni in ne na prostore Azilnega doma v Ljubljani, zato ker v Ljubljani ne more toženka zagotoviti varovanja, tožnik v točki VI tožbe navaja, da je iz sodne prakse razvidno, da nesposobnost države zagotoviti varovanje, ne more iti na tožnikovo škodo.

7. Skupaj s tožbo tožnik predlaga izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da do pravnomočnosti odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta in tožniku ukine ukrep omejitve gibanja na prostore Azilnega doma (prav Centra za tujce - opomba sodišča), ker je tožnik izkazal v tožbi, zakaj v tem primeru niso podani pogoji za odvzem prostosti, kar predstavlja poseg v tožnikovo osebno svobodo, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo. Tožnik se v omejenem prostoru zelo slabo počuti. Kršena mu je pravica do osebne svobode, kar že samo po sebi predstavlja težko popravljivo škodo, pri čemer se tožnik sklicuje na sodno prakso. Sklepno sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi. V primeru, da sodišče tožbenemu zahtevku ne bo ugodilo, pa tožnik predlaga, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe ter se izvrševanje izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve o tem sklepu.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo in na naroku vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih izpodbijanega sklepa ter predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

9. Tožnik na naroku vztraja pri tožbi.

K točki I izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. V konkretnem primeru gre za ukrep pridržanja za namen tožnikove predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III in s tem za situacijo iz 5. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Da v zvezi s tožnikom poteka postopek predaje, je razvidno iz predloženih upravnih spisov in v zadevi niti ni sporno. Iz upravnih spisov izhaja, da je toženka pristojnim organom Hrvaške posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca in sicer je toženka zaprosila za nujni odgovor (tretji odstavek 28. člena Uredbe Dublin III). Očitke tožnika, da ni razvidno, da je neka druga država odgovorna za obravnavo tožnikove prošnje, sodišče zavrača, saj za izrek izpodbijanega sklepa zadošča, da postopek predaje poteka. Sporno v zadevi pa je tožnikovo pridržanje v prostorih in na območju Centra za tujce in s tem obstoj pogojev, ki so za pridržanje oseb, v zvezi s katerimi poteka postopek predaje, predpisani v drugem odstavku 28. člena v povezavi s členom 2 (n) Uredbe Dublin III.

12. Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, na katerega se (v povezavi z 5. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1) opira sklep o tožnikovem pridržanju, določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Po členu 2 (n) Uredbe Dublin III „nevarnost pobega“ pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom.

13. Presoja okoliščin konkretnega primera, ki se zahteva v skladu s citirano določbo 28. člena Uredbe Dublin III je bila, glede na razloge izpodbijanega sklepa, s strani toženke nedvomno opravljena. Tako se v izpodbijanem sklepu ugotavlja obstoj znatne nevarnosti, da bo tožnik pred predajo pobegnil ter razlogi za takšen zaključek. Obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru, kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom, mogoče zagotoviti izvedbo postopka predaje. Pri tem sodišče ugotavlja, da je bila ocena posameznih okoliščin konkretnega primera, ki je razvidna iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, opravljena tudi glede na kriterije za opredelitev pojma „nevarnost pobega“ iz 68. člena ZTuj-2, ki se po stališču Vrhovnega sodišča RS iz sodbe in sklepa I Up 26/2016 z dne 15. marca 2016 (12. točka) uporabljajo za presojo tega pojma tudi v zadevah mednarodne zaščite.

14. Sodišče pa se strinja tudi s presojo in zaključki toženke glede na ugotovljeno dejansko stanje. Na tožnikovo begosumnost kažejo tožnikova dejanja in navedbe v dosedanjem postopku, dejstvo, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo nezakonito prehajal meje držav članic (Grčija, Hrvaška), ter da je po podatkih Eurodac, ki se nahajajo v spisih, že zaprosil za mednarodno zaščito, in sicer v Grčiji, kjer pa ni počakal na zaključek postopka. Tožnik je na naroku, enako kot je v prošnji za mednarodno zaščito navedel, da je zaprosil v Grčiji za azil, ker je bil zaprt, ker ni imel papirjev in da je lahko odšel iz zapora. Tožnikova ciljna država je ves čas Francija, kar je potrdil tudi na naroku. Sodišče se strinja tudi z oceno toženke, da je tožnik podal v Grčiji prošnjo zgolj zato, da bi bil izpuščen iz zapora in bi tako nadaljeval pot, kar je tudi storil. Državo je samovoljno zapustil, ne da bi počakal na odločitev o prošnji, pri tem pa v postopku ni podal prepričljive razloge za tako ravnanje, ki bi kazali na to, da je v postopkih nameraval sodelovati in spoštovati sprejete odločitve. Tako ugotovljena dejstva ustrezajo po vsebini objektivnemu zakonskemu kriteriju, ki utemeljuje nevarnost pobega tožnika (peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 v povezavi s členom 2 (n) in členom 28 Uredbe Dublin III).

15. Glede navedb je bistveno, da jih tožnik v postopku spreminja, kar prav tako kaže na tožnikovo nesodelovanje v tem postopku kot kriteriju, ki kaže na tožnikovo begosumnost. Tožnik spreminja izjave glede razlogov, zakaj je zapustil izvorno državo. Na policijski postaji je namreč izjavil, da so bili to ekonomski razlogi, v postopku pa navaja, da zaradi groženj. Nekonsistentne so njegove izjave glede razlogov, zaradi katerih je zapustil Grčijo. Tožnik je zapustil Grčijo, ne da bi počakal na odločitev pristojnih organov o njegovi prošnji. Pri podaji prošnje za mednarodno zaščito na izrecno vprašanje uradne osebe, zakaj ni počakal na odločitev o njegovi prošnji v Grčiji, tožnik ni konkretno odgovoril. Na zapisnik o seznanitvi s pridržanjem 18. 10. 2017 je kot razlog navedel, da se je bal, da bi ga spet zaprli, ker je slišal v azilnem domu, da tisti, ki so prišli marca 2017, da jih bodo zaprli. Da je zapustil Grčijo po 4 mesecih, potem, ko je bival v azilnem domu, ne da bi počakal na odločitev, tožnik tudi na naroku ni navedel konkretnih in prepričljivih razlogov. Tudi če bi center zaprli, kot (prvič) navaja na naroku, pa po presoji sodišča samo po sebi ne more biti razlog, da ne bi počakal na odločitev o prošnji. Tožnik na naroku tudi ni navajal, da je odšel iz Grčije zaradi slabih razmer oz. da bi bil to razlog, da ni počakal na odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v Grčiji. V Republiki Sloveniji je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil ob prijetju s strani policije. Na naroku je navajal, da bi to storil tudi v primeru, da ga policija ne bi prijela, kar pa je glede na konkretne okoliščine, da je ilegalno prehajal meje članic EU (Grčija, Hrvaška), neprepričljivo. Tožnikove navedbe na naroku, da v Grčiji ni imel prevajalca, pa so splošne in obenem nepreverljive in na presojo razlogov za zapustitev Azilnega doma v Grčiji, in s tem za očitano nesodelovanje v postopku, ne morejo imeti odločilnega vpliva.

16. Navedene konkretne okoliščine tudi sodišče utrjujejo v prepričanju, da bi tožnik, kolikor ne bi bil pridržan, z namenoma, da pride v Francijo, zapustil tudi Slovenijo in s tem onemogočil predajo odgovorni državi članici, kot se to zahteva po Uredbi Dublin III. Konkretne okoliščine, kot izhajajo v razlogih izpodbijanega sklepa, tudi sodišču ne vzbujajo nobenega dvoma o obstoju begosumnosti pri tožniku. Tožnik drugih razlogov za drugačno presojo dejanskega stanja niti ne navaja, saj izpodbija v tožbi predvsem pravno podlago za ugotavljanje begosumnosti. Iz dejanskih ugotovitev tako izhaja, da je tožnik nezakonito prehajal med državami članicami EU, in da je pred zaključkom postopka v Grčiji, zapustil Grčijo, ne da bi podal prepričljive razloge za tako ravnanje, ki bi kazali na to, da je v postopku nameraval sodelovati in spoštovati sprejete odločitve. Tako ugotovljena dejstva po presoji sodišča ustrezajo po vsebini objektivnemu zakonskemu kriteriju, ki utemeljuje nevarnost pobega tožnika (peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 v povezavi s členom 2 (n) in členom 28 Uredbe Dublin III. Tožnik v tožbi dejanskih okoliščin glede ugotovljene znatne begosumnosti na strani tožnika niti ne izpodbija posebej, saj v tožbi predvsem citira sodbo Upravnega sodišča RS I U 1582/2017 in poudarja, da v Republiki Sloveniji ni pravne podlage za ugotavljanje begosumnosti, s čimer pa se sodišče ne strinja. Pri tem sodišče še dodaja, da okoliščini, da je tožnik ilegalno prehajal državne meje in da v Sloveniji nima nemožnost bivanja (prva in tretja alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2), ki se nanju toženka (med drugim) tudi sklicuje, po presoji sodišča, ob izkazanosti, da tožnik v postopkih pristojnih organov Grčije do sedaj ni sodeloval in da je državo zapustil pred koncem postopka, nista odločujoči. Ukrep omejitve gibanja je namreč mogoče izreči že v primeru, ko je podan samo eden od kriterijev nevarnosti pobega iz tretje, četrte ali pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. 17. Iz spisov tudi sledi, in o tem niti ni spora, da je tožnik imel v Republiki Sloveniji ves čas postopka tolmača in ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito pooblaščenca, kar pomeni, da je lahko, in po podatkih spisov tudi je sodeloval v postopku ter imel možnost, da se izjavi o vseh okoliščinah, o katerih je bil povprašan s strani pristojnih organov in ki so pomembne za odločitev. Toženka je na zaslišanju s tožnikom razčiščevala okoliščine begosumnosti in mu je dala možnost, da se izreče glede nujnosti in sorazmernosti ukrepa. Postopek je voden pravilno, tožniku so bila vročena vsa pisanja v njemu razumljivem jeziku, izpodbijani sklep je obrazložen in ga je mogoče preizkusiti. Po določbi drugega odstavka 5. člena EKČP je ob odvzemu prostosti treba vsakogar takoj poučiti v jeziku, ki ga razume, o vzrokih za odvzem prostosti. Po četrtem odstavku istega člena ima vsakdo, ki mu je bila odvzeta prostost, zoper odločitev o odvzemu prostosti, zagotovljeno sodno varstvo. Iz zapisnika 18. 10. 2017, ki je sestavni del upravnih spisov, izhaja, da je bil tožnik poučen o vzrokih za odvzem prostosti, saj je bil seznanjen s tem, da bo zaradi izrazite begosumnosti in nezakonitega prehajanja državnih mej članic EU za namen predaje pridržan na prostore Centra za tujce. Na izrecno vprašanje uradne osebe, ali razume, zakaj mu je gibanje omejeno na prostore Centra za tujce, je tožnik odgovoril pritrdilno. Razloge za pridržanje pa je toženka obširno pojasnila v izpodbijanem sklepu.

18. Obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se v izpodbijanem sklepu ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti predajo. Na ta način je toženka argumentirano obrazložila sorazmernost odrejenega pridržanja v smislu določb Uredbe Dublin III in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena ZMZ-1. Ob ugotovljenem obstoju znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, je zato šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v Azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot toženka podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v Azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru milejši ukrep, ni mogoča. Kot možna zato ostane le izpodbijana nastanitev tožnika v Centru za tujce. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča, in ki hkrati ne presega kriterijev iz Recepcijske direktive3, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Prekomeren poseg pa tudi ni razviden iz tožbenih navedb in iz tožnikove izpovedbe na naroku, kjer je tožnik povedal, da se v Centru za tujce počuti dobro.

19. V zvezi s tožbeno navedbo, da gre v predmetni zadevi za odvzem prostosti in ne za omejitev gibanja, sodišče lahko pritrdi tožniku, da gre v primeru pridržanja v Centru za tujce za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza ukrepu odvzema prostosti v smislu 28. člena Uredbe Dublin III, kot je to izpostavilo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu I Up 26/2016. V tej sodbi je Vrhovno sodišče RS sprejelo stališče, da je tožena stranka v postopku predaje osebe odgovorni državi članici upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Pri tem Uredba Dublin III ne ureja ukrepov, ki ne pomenijo pridržanja kot odvzema prostosti (npr. omejitev gibanja) in se zato glede izvedbe tega ukrepa uporablja ZMZ, skladno z Recepcijsko direktivo. Ta direktiva v členih 9, 10 in 11 ureja izvajanje ukrepa pridržanja kot odvzema prostosti in med drugim določa, da se ta ukrep izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje; kadar pa se tega ne more zagotoviti, pa se lahko izvaja v zaporu, pod predpisanimi pogoji (npr. ločitev od navadnih zapornikov). Zato so po presoji sodišča tudi v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za izrek tovrstnega ukrepa.

20. Tožnik v tožbi povzema stališče iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 1582/ 2017 z dne 28. 8. 2017 in I U 618/2017 z dne 6. 4. 2017 v povezavi s sodbo SEU v zadevi Al Chodor4 v povezavi s prakso ESČP v zadevah Abdolkhani and Karimnia v Turkey in Keshmiri v Turkey, da kriterija „nesodelovanja v postopku“ iz 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ni več mogoče uporabiti kot pravne podlage za pridržanje v dublinskem postopku in da gre pri „nesodelovanju v postopku“ lahko le v smislu nesodelovanja v postopku predaje. Po presoji sodišča pa iz navedenih sodb takšno stališče ne izhaja, na način, kot ga želi predstaviti tožnik. V sodbi SEU v zadevi Al Chodor je SEU člen 2 (n) v povezavi s členom 28 (2) Uredbe Dublin III razlagalo tako, da državam članicam nalagata, da morajo v splošno zavezujoči določbi določiti objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito, v zvezi s katerim poteka postopek predaje. Če take določbe ni, člena 28 (2) te uredbe ni mogoče uporabiti. Po presoji sodišča v obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo, da takšne določbe v Republiki Sloveniji ni. Da temu ni tako, izhaja tudi iz stališča Vrhovnega sodišča RS (prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča I Up 26/2016 z dne 15. marca 2016 in sodbo X Ips 7/ 2017 z dne 17. 4. 2017), da tudi uporaba določbe 68. člena ZTuj-2 z opredelitvijo, kdaj obstoji nevarnost pobega, omogoča uporabo Uredbe Dublin III glede ugotavljanja tega dejstva v povezavi z osebo, ki je v postopku po tej uredbi in sicer najmanj tretja, četrta in peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ustrezajo objektivnim kriterijem za opredelitev pojma “nevarnost pobega“ skladno z zahtevami Uredbe Dublin III. Da pa se kriterij “nesodelovanje v postopku“ iz pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 nanaša na nesodelovanje v postopku mednarodne zaščite pred vsemi organi držav članic EU, in ne le pred organi države članice, kjer se odloča o pridržanju, kot meni tožnik, kar pomeni tudi zapustitev druge države v teku postopka, ki ga je v njej začel sam prosilec, pa izhaja tudi iz zgoraj navedenih dveh judikatov Vrhovnega sodišča RS in sodb Upravnega sodišča RS (npr. I U 620/2017, I U 10/2017, I U 1369/2017). Po presoji sodišča je tako pravo EU v predmetni zadevi pravilno uporabljeno.

21. Ker je po povedanem odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

22. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker tožnik za njeno izdajo nima več pravnega interesa. ZMZ-1 je v nasprotju z določbami ZMZ spremenil tudi pravila postopka. Določba 71. člena ZMZ-1 v četrtem odstavku določa, da se v postopku sodnega varstva po tem zakonu uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če s tem zakonom ni drugače določeno. Pritožba na Vrhovno sodišče RS po ZMZ-1 torej ni več dovoljena ter velja splošna določba 73. člena ZUS-1. Ker v obravnavani zadevi sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja ter na tej podlagi tudi ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta oziroma odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, pritožba zoper sodbo ni dopustna in je sodba pravnomočna z njeno izdajo. Tožnik zato za izrek predlagane začasne odredbe, katere trajanje veže na pravnomočnost, nima več pravnega interesa.

23. Ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto korist, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo iz zgoraj navedenega razloga.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev), ( Uradni list EU L 180/31 z dne 29. 6. 2013). 2 Točke 25, 26, 27, 28, 32 in 33 obrazložitve iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 1582/2017 z dne 28. 8. 2017. 3 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (UL L 180/96 z dne 29. 6. 2013). 4 Sodba SEU v zadevi Al Chodor, C-528/15 z dne 15. 3. 2017