Jedro

Drži (kar v pritožbi opozarja tožena stranka), da je tožnik utrpel škodo zaradi izostale zaščitne mreže, a po drugi strani drži tudi to, da tožnik kljub izostali zaščitni mreži škode ne bi utrpel, če ga delodajalec ne bi razporedil na (za izlet ploščka) nevarno mesto.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v I. točki spremeni tako, da je tožena stranka dolžna odškodnino plačati solidarno s HD. V preostalem, nespremenjenem delu se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžni v 15 dneh plačati tožniku 8.689,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2013 (I.), kar je zahteval tožnik več (4.305,54 EUR), pa je zavrnilo.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka, predlagata spremembo sodbe in zavrnitev zahtevka, skupaj z ustrezno stroškovno posledico, podredno pa, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Najprej opozarja, da je sodišče za škodo, ki jo je utrpel tožnik v istem škodnem dogodku, že izdalo pravnomočno zamudno sodbo (II P 2988/2014 v povezavi z I Cp 2646/2015) zoper Hokejsko društvo ... (v nadaljevanju: HD), Prisojeno mu je bilo 10.095,40 EUR odškodnine. Ob naložitvi obveznosti toženi stranki bi zato sodišče moralo upoštevati, da gre za solidarno obveznost z obveznostjo iz navedene sodbe, sicer bo tožnik razpolagal z dvema izvršilnima naslovoma za terjatev iz iste dejanske in pravne podlage.

Zaradi napačne in nepopolne dokazne ocene je sodišče napačno presodilo, da je podana krivdna odgovornost tožnikovega delodajalca, ker ni ravnal z zadostno skrbnostjo. Izvedenca (varstva pri delu) sta potrdila, da je ureditev igrišča in namestitev zaščitnih elementov (varovalnih mrež) v izključni pristojnosti organizatorja prireditve. Iz sodbe je povsem izpadla obrazložitev, v čem naj bi se kazala nezadostna skrbnost delodajalca. Sodišče ni pojasnilo vzročne zveze med ravnanjem delodajalca in nastalo škodo. Sodišče je ugotovilo, da delodajalec ni odgovoren za opustitev namestitve zaščitne mreže in da tudi pridobitev dovoljenja za izvedbo tekme ni v njegovi domeni. Na ureditev igrišča torej delodajalec nima vpliva in je neživljenjsko pričakovati, da bo nosil kakšno odgovornost, ki ima vzrok v neprimerno urejenem igrišču, če je skrb za ureditev tega poverjena drugim osebam. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je bilo pred začetkom tekme ugotovljeno, da je igrišče primerno za igranje javne tekme, ob škodnem dogodku pa dvoma o primernosti igrišča ni izrazil nihče od navzočih delegatov, trenerjev, sodnikov. Ti so očitno presodili, da zaščita igrišča ne predstavlja ovire, da se tekma odigra. Vzročna zveza pa se ne domneva. Dejstvo, da je delodajalec napotil tožnika na varovanje hokejske tekme, na kateri igrišče ni bilo primerno zaščiteno, ne more utemeljiti njegove odgovornosti, saj dokazni postopek ni pokazal, da bi bile na njegovi strani takšne okoliščine, v katerih bi se moral zavedati ugotovljenih pomanjkljivosti hokejskega igrišča, na katero je napotil tožnika. Nobena priča ni izpovedala, da bi delodajalca opozorili na pomanjkljivost v zvezi z manjkajočo varovalno ograjo. Opozorjen je bil na pomanjkanje kovinskih ograj in vezic, kar pa s škodnim dogodkom nima povezave. Sodišče tako ni ugotovilo, da bi delodajalec kakorkoli izvedel za dejstvo, da je organizator tekme opustil potrebno zaščito. Res je delodajalčeva odgovornost zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev pri delu in v zvezi z delom, a tožnik ni dokazal, da bi delodajalec moral preveriti, če so spoštovana vsa pravila po Pravilniku HZS glede primernosti in zaščite hokejskega igrišča ter poskrbeti za namestitev zaščitne mreže, ki bi preprečila izlet ploščka. Izvedenec je tudi ugotovil, da je imel tožnik primerno delovno opremo. Na koncu opozori tožena stranka še, da bi sodišče moralo o stroških odločiti v sodbi, ne pa da je odločitev pridržalo za odločanje s posebnim sklepom, pri čemer se je sklicevalo na četrti odstavek 163. člena Zakona o pravdnem postopku1. 3. Tožnik v odgovoru na pritožbo izpodbijani sodbi pritrjuje, predlaga njuno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče soglaša s pravilnim zaključkom sodišča prve stopnje, da je delodajalec krivdno odgovoren, ker ni zagotovil ustrezne zaščitne opreme (ščitnikov, čelade ...) in ker ni zagotovil varnih delovnih pogojev, ko je tožnika razporedil na opravljanje del varovanja na »nevarnem« mestu. Na podlagi izpovedb prič je bilo ugotovljeno, da ploščki občasno priletijo izven igrišča, kar pomeni, da je izlet ploščka na hokejski tekmi nekaj običajnega in pričakovanega. Sodišče prve stopnje je zato zaključilo, da je ob splošni skrbnosti, še toliko bolj pa ob skrbnosti delodajalca, ki je dolgoletno angažiran za varovanje hokejskih tekem (pred škodnim dogodkom že 4 leta) potrebno pričakovati, da delavca ne bo razporedil na delovno mesto, kjer je na nezaščitenem delu izpostavljen izletom (strelom) ploščka. Sodišče je na podlagi fotografij poškodovane stene in vrat WC-ja tudi ugotovilo, da se takšni streli ploščka očitno dogajajo pogosto. Zato so izleti ploščka najmanj zelo verjetno dejstvo in so lahko nevarni za gledalce in osebe, ki se nahajajo v bližini igrišča (kot npr. varnostnik). Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da bi morala biti ta dejstva tožnikovemu delodajalcu predvidljiva in da je protipravno vsako ravnanje (tudi opustitev), katerega predvidljiva posledica je nastanek škode.2 Sodišče se nato ni ukvarjalo z objektivno odgovornostjo, ugotovilo je le, da je opustitev namestitve zaščitne mreže odgovornost organizatorja tekme in ne delodajalca. Vse to seveda pomeni, da je podana krivdna odgovornost tožnikovega delodajalca. Pa ne zato, ker ni poskrbel, da bi bile za golom obešene zaščitne mreže, ampak zato, ker je tožnika (kljub večletnim izkušnjam varovanja na hokejskih tekmah) razporedil na delo na mesto, kjer je bilo v postopku dokazano, da je verjetnost izleta (strela) ploščka na tribuno precejšnja, kar bi moralo biti na podlagi večletnega varovanja na hokejskih tekmah znano tudi tožnikovemu delodajalcu.

6. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je med strankama nesporno, da je tožnik utrpel poškodbo na delovnem mestu (34. točka obrazložitve) sama vzročna zveza pa izhaja iz siceršnjih ugotovitev sodišča: streli preko gola se občasno dogajajo in lahko poškodujejo gledalce in varnostnike; delodajalec bi se tega zaradi večletnega varovanja in poznavanja situacije mogel in moral zavedati; kljub temu pa je razporedil tožnika na mesto za golom, kjer ga je poškodoval izleteli plošček. Glede vzročne zveze med ravnanjem tožnikovega delodajalca in nastalo škodno posledico se zato pritožbenemu sodišču ne pojavlja nikakršen dvom. Drži (kar v pritožbi opozarja tožena stranka), da je tožnik utrpel škodo zaradi izostale zaščitne mreže, a po drugi strani drži tudi to, da tožnik kljub izostali zaščitni mreži škode ne bi utrpel, če ga delodajalec ne bi razporedil na (za izlet ploščka) nevarno mesto.

7. Pritožba pa je utemeljena v delu, ko opozarja, da sta za škodo tožniku tožena stranka in HD odgovorna solidarno. To je navsezadnje ugotovilo že tudi samo sodišče prve stopnje, ki je ob koncu 44. točke obrazložitve zapisalo, da je odgovornost organizatorja (HD) že bila ugotovljena z zamudno sodbo in da tožena stranka odgovarja z organizatorjem tožniku solidarno. Solidarnost obveznosti se domneva le pri gospodarskih pogodbah (394. člen Obligacijskega zakonika3). Z zamudno sodbo (II P 2988/2014 v povezavi z I Cp 2646/2015) je bilo HD naloženo, da plača tožniku 10.095,40 EUR odškodnine, s sodbo v tej zadevi pa toženi stranki, da tožniku plača odškodnino 8.689,86 EUR. Ker iz izreka izpodbijane sodbe ni razvidno, da gre za solidarno obveznost in ker se solidarnost ne domneva, ima pritožba prav, da bi v primeru, da izrek izpodbijane sodbe ostane tako kot je, imel tožnik dva izvršilna naslova, za skupno 18.785,26 EUR, kar pa bi presegalo vtoževani znesek, hkrati pa tudi ne bi odražalo tistega, kar je presodilo sodišče (in kar je razvidno iz obrazložitve). Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi v tem manjšem delu ugodilo in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo. Na odločitev pa ne vpliva dejstvo, da je bilo HD ... 10. 2020 izbrisano iz poslovnega registra. Na dan izdaje sodbe, 31. 7. 2020, je bilo namreč HD vpisano v sodni register, zato je za odločitev pomemben ta datum.

8. Pritožba tudi ni utemeljena v delu, ko opozarja, da sodišče ni odločilo o pravdnih stroških, ampak je odločitev pridržalo v skladu z določbo sedmega odstavka 163. člena ZPP. Kot izhaja že iz same pritožbe sodišče prve stopnje namreč o stroških v izpodbijani sodbi ni odločilo, zoper tisto, o čemer ni odločeno, pa pritožba pojmovno ni mogoča (zoper obrazložitev pritožbe ni mogoče vložiti, ampak le zoper odločitev, vsebovano v izreku). Če je tožena stranka menila, da je odločitev sodišča prve stopnje o stroških napačna, je imela na voljo pritožbo zoper sklep z dne 16. 11. 2021, s katerim je bilo naknadno odločeno o pravdnih stroških, a je iz spisa razvidno, da je ni vložila, zaradi česar je sklep o stroških postal pravnomočen.

9. Tožena stranka je v manjšem obsegu s pritožbo uspela, zato bi ji pripadal del pritožbenih stroškov, na drugi strani pa je tožnik priglasil stroške odgovora na pritožbo, do katerih bi bil tudi upravičen. Ob upoštevanju pritožbenega uspeha obeh strank in okoliščin obravnavane zadeve, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede stroškov pritožbenega postopka najbolj ustrezno, da vsaka stranka nosi svoje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP.

1 Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami. 2 N. Plavšak, v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV založba 2003, str. Str. 701-707. 3 Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami, v nadaljevanju: OZ.