Jedro

Oškodovanec kot tožilec ni upravičen z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijati pravnomočne sodbe, temveč sme na njegovo pobudo to storiti le državni tožilec Republike Slovenije.

Izrek

Zahteva oškodovanca kot tožilca M.K. za varstvo zakonitosti se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 7.11.2002 obt. A.B. po določbi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena v zvezi z 11. členom KZ in po 1. odstavku 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona in potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

Oškodovanec kot tožilec M.K. je zoper navedeno pravnomočno sodbo priporočeno po pošti dne 7.11.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb Zakona o kazenskem postopku (ZKP) iz 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovi kršitve in grajani sodbi v celoti razveljavi ter odredi ponovno sojenje v zadevi z izvedbo vseh potrebnih in predlaganih dokazov, ki bodo potrdili absolutno bistveno kršitev dosedanjih postopkov.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Po 1. odstavku 421. člena ZKP smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti državni tožilec Republike Slovenije, obdolženec in zagovornik. Po obdolženčevi smrti pa jo smejo v njegovo korist vložiti osebe iz 2. odstavka 367. člena ZKP. Glede na takšne določbe oškodovanec kot tožilec ni upravičen pravnomočno sodbo izpodbijati s tem izrednim pravnim sredstvom, temveč sme to storiti le državni tožilec Republike Slovenije na njegovo pobudo. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo oškodovanca kot tožilca za varstvo zakonitosti zavrglo kot nedovoljeno (2. odstavek 423. člena ZKP).