Jedro

Tožnik v postopku izdaje upravnega akta ni sodeloval, niti glede na zakonska določila v tem postopku ne bi mogel sodelovati oziroma take želje niti ni izrazil. Zato mu tudi v postopku upravnega spora aktivne legitimacije za vložitev tožbe ni mogoče priznati.

Izrek

Tožba se zavrže. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Tožnik je pri naslovnem sodišču dne 6. 7. 2010 vložil tožbo zoper odločbo, ki jo je Davčni urad Velenje dne 24. 7. 2006, št. DT 0610-29/2006,16-1603-03,07 izdal zavezanki za davek A.A. s.p. V tožbi navaja, da vztraja pri vseh dosedanjih ugovorih in dokazih, navedenih in predloženih že v upravnem postopku. Glede svoje aktivne legitimacije pa navaja naslednje. Tožnik je prevzel terjatev zavezanke za davek A.A. s.p. iz naslova plačanih dodatno naloženih davčnih obveznostih iz omenjene odločbe, po dogovoru o odstopu terjatev z dne 14. 12. 2007 med njim in družbo B. Terjatev obstoji zaradi nepravnomočnosti odločbe in pritožbenega upravnega postopka, ki se je zaključil z odločbo druge stopnje, ki je bila vročena zavezanki dne 8. 6. 2010. Meni, da je s tem njegova aktivna legitimacija za vložitev upravnega spora izkazana.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo v vprašanje tožnikove aktivne legitimacije ne spušča, pač pa prereka tožnikove ugovore zgolj po vsebini. V tem smislu predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Sodišče v predhodnem preizkusu tožbe ugotavlja, da je potrebno tožbo zavreči. Postopek in sojenje v upravnem sporu sta mogoča le, če so ali niso podane nekatere okoliščine oziroma lastnosti, ki jih določa Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 v nadaljevanju ZUS-1). Gre za okoliščine, ki tvorijo pojem procesne predpostavke. V smislu citiranega zakona je zato treba v predhodnem preizkusu tožbe presoditi, ali so podane vse procesne predpostavke, ki so pogoj za vodenje upravnega spora. Ena izmed procesnih predpostavk, ki v postopku mora biti podana, je določena v 3. točki 36. člena ZUS-1, to je procesna legitimacija tožnika. Priznanje položaja tožeče stranke ureja ZUS-1 v 17. členu. Po določbi 1. odstavka omenjenega člena je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. V obravnavani zadevi je bila sporna odločba izdana A.A. s.p., kar enako velja tudi za drugostopno odločbo z dne 26. 5. 2010, vročeno stranki upravnega spora A.A. s.p. Glede na to, da je tožnik lahko po zakonu zgolj oseba, ki je v postopku izdaje upravnega akta sodelovala, tožnik v tem postopku nima procesne legitimacije za sprožanje upravnega spora. Tožnik v upravnem sporu ne more biti kdorkoli, ki le zatrjuje določeno upravičenje. Kolikor tožnik meni, da je bilo z izpodbijano odločbo poseženo v njegovo pravico (sklicuje se na dogovor z dne 14. 12. 2007), bi moral položaj stranke doseči v postopku izdaje upravnega akta. Tak položaj bi lahko dosegel tudi na podlagi izrednih pravnih sredstev (primerjaj 9. točko 1. odstavka 260. člena ZUP). V smislu 19. člena ZUS-1 pa ima položaj stranke tudi oseba, ki bi ji bila odprava oziroma sprememba izpodbijanega akta v neposredno škodo, pa ne gre za osebo, ki v skladu s 6. odstavkom 143. člena ter 2. odstavkom 229. člena ZUP ali vsebinsko enake določbe drugega predpisa, ki ureja postopek izdaje upravnega akta, ne bi mogla biti stranski udeleženec v upravnem postopku. Slednje pomeni, da zakon, ne glede na materialno pravne posledice sodne odločbe, ne priznava položaja stranke osebam, katerih procesni položaj je omejen oziroma izključen že v postopku izdaje akta po 6. odstavku 143. oziroma 2. odstavku 229. člena ZUP oziroma analogne določbe drugih procesnih predpisov. Sodišče pri tem ugotavlja, da tožnik v postopku izdaje upravnega akta ni sodeloval, niti glede na citirana zakonska določila v tem postopku ne bi mogel sodelovati oziroma take želje niti ni izrazil. Kot nesporno izhaja iz podatkov upravnega spisa, se tožnik kot stranka v postopku izdaje upravnega akta ni pojavljal, prav tako želje po takem statusu nikoli ni uveljavljal. Zato mu po mnenju sodišča tudi v postopku upravnega spora aktivne legitimacije za vložitev tožbe ni mogoče priznati.

V zvezi s tožnikovim sklicevanjem na dogovor o odstopu terjatve med B. in tožnikom z dne 14. 12. 2007 pa sodišče navaja še naslednje. Iz omenjenega dogovora ni niti dokazano niti dokumentirano, da bi bila družba B. univerzalni naslednik samostojne podjetnice A.A. s.p., niti v samem dogovoru o odstopu terjatve slednje ni pojasnjeno. Nihče pa ne more drugemu odstopiti več pravic, kot jih ima sam. Nastop pogojev iz 50. člena ZUP ni izkazan, niti ni bil v postopku uveljavljen. Tudi v upravnem sporu pogoji iz 205. in naslednjih členov ZPP v zvezi s 22. členom ZUS-1, niso izkazani.

Sodišče je zato tožbo tožnika na podlagi 3. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, po tem, ko je ugotovilo, da tožnik procesne predpostavke za vložitev upravnega spora po omenjeni zakonski določbi ne izpolnjuje.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.