Jedro

Če toženka dokaže, da je prišlo do pretoka relevantnih informacij, tj. če konkurent namene ali prihodnje ravnanje na trgu razkrije konkurentu oziroma je ta najmanj prejemnik takega razkritja, se domneva, da so podjetja prejete informacije uporabila pri svojem, temu ustreznem ravnanju na trgu. Zato je na podjetju dokazno breme, da dokazuje, da je vzrok za usklajeno ravnanje drugje. Toženka bi lahko pretehtala vsebino in verodostojnost izpovedi I. I. šele, ko bi ga zaslišala.

V nacionalnem pravu ni podlage za to, da bi se dokaz z zaslišanjem priče izvedel s tem, da se prebere njena izjava. Pisna izjava priče pride v poštev le v primeru iz tretjega odstavka 71. člena ZUP, ki določa, da lahko organ, če dovoljuje narava zadeve, prepusti povabljenemu, da do določenega dne da potrebno pisno izjavo, namesto da bi prišel osebno.

Vrhovno sodišče, je že presodilo, da se mora sklepanje o vzporednem vedenju kot posledici usklajenega ravnanja vsiljevati z določeno logično nujnostjo iz dejstev, ki jih ugotovi toženka. Da bi to sklepanje lahko zgradila, mora ustrezna dejstva dovolj natančno ugotoviti, pri čemer pa med njimi ne sme biti logičnih nedoslednosti. Po drugi strani je dovolj, da podjetje, ki naj bi skupaj z drugimi ravnalo usklajeno, dokaže obstoj okoliščin, ki dejstva, ki jih je ugotovila toženka, prikažejo v drugi luči, v kateri bi lahko razlago iz izpodbijane odločbe nadomestila tudi kakšna drugačna razlaga.

Na podlagi udeležbe podjetja na protikonkurenčnem sestanku se vzpostavi domneva nezakonitosti te udeležbe, za izpodbijanje katere mora to podjetje dokazati javno distanciranje, ki ga morajo kot takega dojemati tudi drugi udeleženci. Vendar se v skladu s sodno prakso Splošnega sodišča in SEU javno distanciranje zahteva kot nujni dokaz za ovrženje domneve, da je podjetje sodelovalo pri kršitvi zgolj v zvezi z udeležbo podjetja na tajnih sestankih, pri čemer pa se tako distanciranje ne zahteva vedno za dokaz prenehanja udeležbe pri kršitvi.

Toženka ni ugotavljala konkretnega ekonomskega interesa tožnice za udeležbo pri usklajenem ravnanju, kar bi v konkretnem primeru morala. Z nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno je zagrešila bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Izrek

I.Tožbi se ugodi tako, da se odločba št. 3062 - 13/2022-184 z dne 22. 12. 2022 odpravi v delu, ki se nanaša na podjetje A., d.o.o. in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponoven postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je toženka ugotovila, da so se podjetja B., d.o.o. (v nadaljevanju B., d.o.o.), C., d.d. (v nadaljevanju C., d.d.), E., d.d. (v nadaljevanju E., d.d.), A., d.o.o. (v nadaljevanju tožnica ali A., d.o.o.) in F., d.o.o. (v nadaljevanju F., d.o.o.) dogovorila in si izmenjala informacije o odkupni ceni pšenice in po tem tudi usklajeno ravnala pri določanju odkupnih cen pšenice, in sicer podjetja F., d.o.o., E., d.d., C., d.d. in A., d.o.o. v obdobju od 6. 7. 2020 in vsaj do 13. 10. 2020, podjetje B., d.o.o. pa v obdobju od 6. 7. 2020 in vsaj do 6. 11. 2020, to je do prejema zahtev Agencije za posredovanje podatkov. S tem so omenjena podjetja neposredno ali posredno določala odkupne cene za pšenico, kar predstavlja omejevalni sporazum in usklajeno ravnanje med podjetji, katerega cilj je preprečevati, omejevati ali izkrivljati konkurenco na ozemlju Republike Slovenije in na znatnem delu notranjega trga Evropske unije (v nadaljevanju EU), kar bi lahko prizadelo trgovino med državami članicami EU. Tako so kršila prvi odstavek 6. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju: ZPOmK-1 ) in prvi odstavek 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske Unije (1. točka izreka; v nadaljevanju PDEU). Odločila je, da morajo podjetja, navedena v 1. točki izreka, če tega še niso storila, s kršitvijo nemudoma prenehati (2. točka izreka). V nadaljevanju je še ugotovila, da v postopku izdaje odločbe niso nastali stroški postopka (3. točka izreka) in odločila, da se izrek odločbe objavi na njeni spletni strani (4. točka izreka).

2.Iz razlogov izpodbijanega akta izhaja, da so se stranke postopka 6. 7. 2020 sestale v Gostilni G., kjer so razpravljale o bodočih odkupnih cenah pšenice. Na njem je direktor B., d.o.o. naznanil, da bo podjetje v letu 2020 določilo 10 EUR/t nižje odkupne cene pšenice glede na leto 2019. Stranke postopka, ki predstavljajo največje odkupovalce pšenice na območju Republike Slovenije, so na sestanku sklenile sporazum o nekonkuriranju na trgu odkupa pšenice oziroma so si izmenjale informacije o bodočih odkupnih cenah pšenice z namenom odpraviti negotovost na tem trgu. V skladu s tem dogovorom so tudi ravnale, saj so po sestanku sprejele in objavile cenike odkupa pšenice za leto 2020. Njihove cene, ki so bile nižje kot leta 2019, se niso razlikovale oziroma so se razlikovale zgolj minimalno. To dokazuje obstoj skupne volje za dogovarjanje oziroma usklajeno ravnanje. Druge možne razlage za tako podobnost oziroma enakost cen toženka ne najde. Ugotavlja, da je stik med strankami nedvoumno izkazan. Ker se od sestanka niso javno distancirale, toženka šteje, da je izkazala vse elemente, ki morajo biti po ustaljeni sodni praksi izpolnjeni za ugotovitev obstoja omejevalnega sporazuma in usklajenega ravnanja. Ker iz okoliščin primera izhaja, da bi lahko kršitev vplivala na trgovanje med državami članicami, so stranke postopka kršile tudi člen 101(1) PDEU.

3.Tožnica zoper odločbo vlaga tožbo in predlaga, da jo sodišče v delu, ki se nanaša nanjo, odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka. V tožbi uveljavlja, da je kartelni sporazum mogoč le med konkurenti, sama pa je z ostalimi strankami v vertikalnem razmerju. Trdi, da se toženka ni opredelila do vseh njenih ugovorov iz odgovora na poročilo o relevantnih dejstvih (v nadaljevanju PRD). Navaja, da njen predstavnik ni slišal morebitne izjave predstavnika B., d.o.o. o nameravanih odkupnih cenah. Ker ga toženka o tem ni zaslišala, je kršila njeno pravico do obrambe. Ne drži, da naj bi cenik sprejela po kosilu v Gostilni G., saj ga je sprejela prej. Tudi cene za pšenico niso bile enake. Nasprotuje še temu, da naj bi domnevni cenovni kartel vplival na trgovanje med državami članicami Evropske unije, saj tožnica in ostale stranke pšenico odkupujejo le lokalno, glede na področje, na katerem delujejo.

4.Toženka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Stranki sta vložili še vsaka po eno pripravljalno vlogo.

5.Tožba je utemeljena.

Kartelni sporazumi oziroma usklajena ravnanja med horizontalno in vertikalno povezanimi podjetji

Navedbe strank

6.Tožnica v tožbi uveljavlja, da je kartelno dogovarjanje mogoče samo v horizontalnem razmerju, tj. med konkurenti. Trdi, da pšenico prideluje in zato na trgu nastopa na strani ponudbe. Z ostalimi podjetji, ki so vsi mlinarji, ki kupljeno pšenico predelajo in izdelke prodajajo na drobno potrošnikom, je v vertikalnem razmerju. Pojasnjuje, da je leta 2020 proizvedla 51% pšenice, 48% pa so jo zanjo proizvedli kooperanti. Z njimi vsako leto sklene pogodbe, po katerih jim zagotavlja repromaterial, nudi dodatne ugodnosti ter jim pomaga s strokovnim svetovanjem. Ti kmetje lahko ceni iz cenika, če menijo, da ni tržna in zato ni skladna s pogodbo, nasprotujejo. Ostale stranke postopka za nakup te pšenice ne morejo konkurirati, ker je ne morejo odkupiti. Približno 50% po kvaliteti najboljše pšenice na podlagi dolgoročnega pogodbenega sodelovanja vsako leto proda E., d.d., s katerim se mora dogovoriti za odkupno ceno, kar je dopustno in ekonomsko logično. Ostalo pšenico predela za krmne mešanice. Njen ekonomski interes je, da bi svojemu kupcu pšenico prodala po čim višji in ne po čim nižji ceni. Če bi se z E., d.d. dogovorila za čim nižje oziroma enake cene, s tako prodajo ne bi dosegla ekonomske koristi. Zato je nesmiselno, da bi se 6. 7. 2020 na sestanku dogovarjala za uskladitev cen odkupa. Trdi, da ima podoben položaj kot zadruge. Njihove cene prav tako ne odstopajo od cen strank postopka, česar toženka pri njih ne problematizira. Vertikalno razmerje zato po mnenju tožnice objektivno izključuje možnost, da bi z ostalimi strankami postopka sklenila kartelni sporazum oziroma ravnala usklajeno, kar naj bi izhajalo tudi iz 7. člena ZPOmK-1.

7.Toženka v odgovoru na tožbo vztraja, da ima tožnica ekonomski interes, da pšenico odkupi čim ceneje, ker velik del odkupljene pšenice proda. Za proizvodnjo krmil iz lastne predelane pšenice pa odkupna cena ni pomembna. Dodaja, da so po 6. členu ZPOmK-1 in 101. členu PDEU prepovedani tako horizontalni, kot vertikalni sporazumi, če omejujejo konkurenco. Poudarja, da pravnega razmerja, ki je nastalo po odkupu pšenice po sporazumu oziroma usklajenem ravnanju med tožnico in preostalimi strankami postopka, torej na predhodnem trgu, ni presojala.

Presoja sodišča

8.Po 6. členu ZPOmK-1, ki je veljal v času, ko naj bi stranke postopka sklenile prepovedani sporazum oziroma usklajeno ravnale, so bili prepovedani in nični sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja podjetij, katerih cilj ali učinek je preprečevati, omejevati ali izkrivljati konkurenco na ozemlju Republike Slovenije (prvi odstavek). Zlasti je bilo prepovedano neposredno ali posredno določati nakupne ali prodajne cene ali druge poslovne pogoje (prva alineja drugega odstavka). Enako določa člen 101(1) PDEU, po katerem so kot nezdružljivi z notranjim trgom prepovedani vsi sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami in katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na notranjem trgu, zlasti tisti, ki neposredno ali posredno določajo nakupne ali prodajne cene ali druge pogoje poslovanja.

9.Po presoji sodišča že iz jezikovne razlage predpisa izhaja, da vertikalni sporazumi iz te določbe niso izvzeti, saj se nanaša na vse sporazume, katerih cilj ali učinek je preprečevati, omejevati ali izkrivljati konkurenco. Drugačna razlaga ne izhaja niti iz 7. člena ZPOmK-1, na katerega se sklicuje tožnica, po katerem se prvi odstavek 6. člena ne uporablja za sporazume majhnega pomena. Po drugi alineji drugega odstavka 7. člena se namreč za sporazume majhnega pomena štejejo sporazumi med podjetji, katerih skupni tržni delež na nobenem od upoštevnih trgov na ozemlju Republike Slovenije, na katere se sporazum nanaša, skupaj z drugimi podjetji v skupini ne presega 15 odstotkov, kadar gre za podjetja, ki delujejo na različnih stopnjah proizvodnje ali trgovine ("vertikalni sporazumi"). Sporazumi med podjetji, ki dosegajo večji odstotek, torej ne morejo biti majhnega pomena, četudi podjetja delujejo na različnih upoštevnih trgih. Po tretji alineji velja enako za tržni delež 10 odstotkov, kadar gre za mešane horizontalno-vertikalne sporazume ali kadar je težko opredeliti, ali gre za horizontalni ali vertikalni sporazum.

10.Ne drži niti trditev tožnice, da ne obstaja judikat, po katerem bi lahko obstajalo usklajevanje med podjetji v vertikalnem razmerju. Splošno sodišče in Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) sta obravnavala več primerov kršitve 101. člena PDEU v primeru, ko med strankami ni obstajalo horizontalno razmerje. Poudarila sta, da se člen 81(1) ES oziroma sedaj člen 101(1) PDEU razlagata tako, da se ne uporablja samo za horizontalne sporazume med podjetji, ki opravljajo trgovinsko dejavnost na istem upoštevnem trgu proizvodov ali storitev, ampak tudi za vertikalne sporazume, ki vključujejo usklajevanje ravnanja med podjetji, ki delujejo na različnih ravneh proizvodne in/ali distribucijske verige in zato delujejo na različnih trgih proizvodov ali storitev. Iz sodne prakse sodišča tudi ni mogoče sklepati, da se ta določba nanaša zgolj na podjetja, ki delujejo na trgu, na katerem je omejena konkurenca. Iz dobro ustaljene sodne prakse je razvidno, da se določba na splošno nanaša na vse sporazume in usklajena ravnanja, ki bodisi v horizontalnih bodisi vertikalnih povezavah izkrivljajo konkurenco na skupnem trgu, neodvisno od trga, na katerem so stranke dejavne, in neodvisno od tega, da zadevni pogoji iz dogovorov vplivajo samo na poslovno ravnanje ene od strank.

11.Po členu 3(1) Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe (v nadaljevanju Uredba 1/2003) pa morajo organi za konkurenco in sodišča držav članic uporabiti člen 81 za sporazume, odločitve podjetniških združenj ali usklajena ravnanja v smislu člena 81(1) Pogodbe (op. sodišča: sedaj člen 101(1) PDEU), ki lahko vplivajo na trgovino med državami članicami v smislu te določbe, kadar za take sporazume, odločitve ali usklajena ravnanja uporabljajo nacionalno konkurenčno pravo. Pri razlagi prepovedanih sporazumov je torej treba, kadar so stranke postopka kršile (tudi) člen 101 PDEU, uporabljati to določbo in s tem tudi prakso Splošnega sodišča in SEU.

12.Tožnica sicer ugovarja temu, da naj bi očitana kršitev lahko vplivala na trgovino med državami članicami EU. V tožbi namreč trdi, da pšenico prevzema od kmetov kooperantov in tudi od nepogodbenih pridelovalcev le lokalno v H. Po njenem vedenju tudi druge stranke postopka pšenico v največji meri odkupujejo lokalno, glede na področje Slovenije, na katerem delujejo. Vendar toženka utemeljeno opozarja, da tožnica teh dejstev v upravnem postopku ni navajala. Zakaj jih tedaj ni mogla navesti, ni pojasnila. Zato se sodišče na podlagi tretjega odstavka 20. člena in 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) do tega ugovora ne opredeljuje. Glede na navedeno se v tem postopku uporablja člen 101 PDEU. Pri tem sodišče še pripominja, da praksa Splošnega sodišča in SEU tudi v primerih, ko je kršena "zgolj" nacionalna zakonodaja, tj. 6. ali 7. člen ZPOmK-1, ni nepomembna. Po praksi Vrhovnega in naslovnega sodišča se namreč sodna praksa teh sodišč uporablja kot prepričevalni argument zaradi enake vsebine evropske in slovenske pravne ureditve omejevalnih sporazumov. Poleg tega iz točke 22 uvodnih določb Uredbe 1/2003 izhaja, da se je treba zaradi zagotavljanja skladnosti z načeli pravne varnosti in enotne uporabe pravil konkurence Skupnosti, v sistemu vzporednih pristojnosti izogibati sprejemanju nasprotujočih si odločb.

13.Podjetje torej lahko krši prepoved iz člena 101(1) PDEU, kadar je cilj njegovega ravnanja, kot je usklajeno z ravnanjem drugih podjetij, omejevati konkurenco na določenem trgu, na katerem ni niti dejanski niti potencialni konkurent.

14.Ne glede na to, ali je predmet obravnave prepovedan horizontalni ali vertikalni sporazum, pa je po presoji sodišča, še posebej ob pomanjkanju neposrednih dokazov o kršitvi, ekonomski interes za sklenitev prepovedanega omejevalnega sporazuma oziroma za usklajeno ravnanje eden od pomembnejših indicev, ki kaže na to, da je do kršitve prišlo. Razlika med obema razmerjema je le v tem, da je pri podjetjih v horizontalnem razmerju ta interes na prvi pogled bolj spoznaven, kot pri podjetjih, ki so v vertikalnem razmerju.

15.Toženka mora zato ob pomanjkanju neposrednih dokazov za kršitev, ko stranka postopka ugovarja, da nima ekonomskega interesa za sporazum, ugotoviti, v čem tak interes obstoji. Če namreč gospodarski subjekt, ki na trgu nastopa zaradi pridobivanja dobička, iz prepovedanega sporazuma ne more pričakovati nobene koristi, ni verjetno, da bo pri njem sodeloval in se izpostavil visoki globi. Gre za vprašanje gospodarskega okvirja, v katerem naj bi prišlo do očitanega sporazuma ali usklajenega ravnanja. Pri presoji, ali sporazum pomeni omejevanje konkurence po cilju, je namreč treba upoštevati vsebino njegovih določb, cilje, ki se želijo z njim doseči, ter pravni in gospodarski okvir, v katerega je umeščen.

16.S tem v zvezi iz izpodbijane odločbe izhajajo naslednje ugotovitve. Toženka je ugotovila, da trg odkupa pšenice v Republiki Sloveniji na strani ponudbe sestavljajo pridelovalci, med katerimi prevladujejo kmetje in na strani povpraševanja odkupovalci pšenice, med katerimi prevladujejo mlinarji oziroma predelovalci. Odkupljena pšenica se uporablja za proizvodnjo kruha in pekovskih izdelkov ter za krmo po celotni državi. Velik del pšenice vsako leto odkupijo podjetja, proti katerim je uvedla postopek. Odkupujejo jo od kmetov, zadrug in trgovcev z žiti. Z večjimi prodajalci se za ceno dogovarjajo individualno, od kmetov pa odkupujejo pšenico po ceni iz cenikov, ki jih sprejmejo vsako leto pred začetkom odkupa. Tudi od zadrug odkupujejo žito po teh odkupnih cenah, povišano za manipulativne stroške, ki jih imajo z organizacijo odkupa od kmetov. Zato toženka sklene, da so odkupno ceno pšenice na trgu določili največji odkupovalci pšenice, tj. podjetja proti katerim je uvedla postopek.

17.Večini teh dejstev tožnica ni oporekala. Trdila je, da ne nastopa na istem opisanem upoštevnem stvarnem trgu, kot ostale stranke. Ta ugovor je toženka zavrnila z utemeljitvijo, da je tožnica odkupovala pšenico na enak način, kot ostale stranke. To velja tudi za odkup od kmetov kooperantov, ker pogodbena cena ni bila vnaprej določena, ampak je veljala cena po ceniku. Presodila je, da je ekonomski interes tožnice za sporazum z ostalimi nedvomno podan, ker velik del odkupljene pšenice proda in tako nastopa tudi kot posrednik. Cilj posrednikov je kupiti po čim nižji ceni in prodati po čim višji.

18.Sodišče se strinja s toženko, da tožnica s tem, ko odkupuje pšenico od pridelovalcev, nastopa na trgu povpraševanja. S tem je konkurent vsem ostalim odkupovalcem pšenice. Okoliščina, da je pogodbe o odkupu sklenila preden je določila ceno, ne more pomeniti, da je sporazum o ceni s konkurenti že po naravi stvari izključen, saj pri odkupu od kooperantov uporablja isti cenik, kot pri odkupu od nepogodbenih pridelovalcev. Vendar ni mogoče mimo dejstva, da tožnica s tem, ko 50% (najboljše) pšenice proda E., d.d. (kar je med strankama nesporno) vstopa tudi v vertikalno razmerje. Nastopa torej tako na strani ponudbe, kot na strani prodaje. Ali ima ekonomski interes za očitani sporazum je zato odvisno od razmerja z njenim kupcem. Po presoji sodišča gotovo ne bi imela interesa za očitani sporazum, če bi pšenico kupila in prodala po isti ceni oziroma bi za prodajo pšenice iztržila isti prihodek, kot so znašali stroški njenega nakupa, kot je to toženka ugotovila za pšenico, ki jo odkupijo zadruge. Če pa bi s takšnim poslovanjem oziroma na podlagi dogovora, ki ga ima s kupcem lahko dosegla določeno ekonomsko korist, njenega interesa za sodelovanje pri prepovedanem sporazumu, ni mogoče izključiti.

19.Vendar toženka tega, ali tožnica na podlagi dolgoročnega sodelovanja z E., d.d. dosega kakšno korist, ni ugotavljala. V izpodbijani odločbi je zgolj posplošeno navedla, da je cilj posrednikov kupiti po čim nižji ceni in prodati po čim višji in da je za proizvodnjo krmil iz lastno pridelane pšenice odkupna cena nepomembna ter ne vpliva na tožničin poslovni rezultat. Tako, splošno zatrjevanje, ne zadošča, saj je treba to, kakšen je ekonomski interes stranke postopka, ugotoviti v okoliščinah konkretnega primera. Na podlagi posplošene ugotovitve o tem, kaj je sicer običajno, ni mogoče zaključiti, da tožnica E., d.d. proda kupljeno pšenico in da tisto, ki jo sama pridela, predela v krmo. Posledično naj bi imela interes konkurirati z ostalimi kupci pšenice le pri pšenici, primerni za pridelavo krme. Pri tem tudi taka ugotovitev brez nadaljnjih ugotovitev o ekonomskih odnosih z E., d.d. ne bi ovrgla obrambne teze tožnice, da ni logično, da bi sklenila očitani sporazum, ker je njen ekonomski interes ta, da bi svojemu kupcu pšenico prodala po čim višji ceni.

20.Ne drži torej toženkina navedba iz odgovora na tožbo, da ni pomembno, kakšen delež pšenice tožnica pridela sama in kakšen delež jo odkupi na trgu in niti kakšno je kasnejše pravno razmerje med tožnico in E., d.d. Ne gre za to, da to razmerje ni predmet upravnega postopka, tj. očitane kršitve in zato ni pravno relevantno. Razmerje tožnice z E., d.d. je pravno relevantno, ker tožnica ugovarja, da od sporazuma o (čim nižjih) cenah ne bi imela nobene koristi. Če ima tožnica kljub temu, da je izhodiščni cenik za vse enak, takšno pogodbeno razmerje z E., d.d., da iz njega dosega korist, ki v določeni meri presega korist, kakršno imajo zadruge, bi bil po presoji sodišča njen ekonomski interes za sklenitev sporazuma izkazan.

21.Ker je toženka štela, da konkreten pogodbeni oziroma ekonomski odnos med tožnico in E., d.d. ni relevanten, njegove vsebine ni ugotavljala. S tem, ko se je zadovoljila s splošno ugotovitvijo, da si (vsi) posredniki prizadevajo kupiti ceneje, kot jo prodajajo in da za pšenico, ki se predela v krmo, cena na trgu ni pomembna, je relevantno dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Dokazna ocena usklajenega ravnanja

Navedbe strank

22.Tožnica v tožbi nasprotuje temu, da naj bi sodelovala pri sklenitvi prepovedanega sporazuma oziroma usklajenem ravnanju. Trdi, da I. I., ki se je 6. 7. 2020 udeležil ... konference in kosila, ni sedel zraven J. J. in ni slišal nobenega (domnevnega) govorjenja o nameravanih odkupnih cenah pšenice. Uveljavlja, da je toženka neupravičeno zavrnila zaslišanje te osebe in s tem kršila njeno pravico do obrambe. Zatrjuje, da toženka v izpodbijani odločbi neutemeljeno najmanj osemnajstkrat zapiše, da so vse stranke cenike sprejele po spornem kosilu ter v 144. točki odločbe, da temu ne oporekajo. Tožnica je cenik objavila pred spornim kosilom, po teh cenah pa je pšenico odkupovala že 5. 7. 2020 in 6. 7. 2020 dopoldan. Zato 6. 7. 2020 njene cene niso mogle biti predmet dogovarjanja. Toženki očita nepravilno stališče, da bi lahko dokazala, da njeno sodelovanje na spornem sestanku ni imelo protikonkurenčnega učinka le, če bi ga zapustila oziroma se od njega javno distancirala, saj bi bilo to glede na kontekst dogodka nesmiselno.

23.Ugovarja tudi ugotovitvi toženke, da je svoje cene prilagodila B., d.o.o., saj so v vseh kvalitativnih razredih drugačne od njegovih. Prav tako v letu 2020 svojih cen ni znižala za 10 EUR/t glede na leto 2019, za kolikor naj bi znižanje napovedal B., d.o.o., ampak za 15,00 oziroma 13,00 EUR/t. Znižanje cen ni prepovedano. Razlika v ceni za 5 oziroma 3 EUR/t ni minimalna. Opozarja, da toženka izjavo E., d.d., da cene pšenice tudi v preteklosti niso odstopale za več kot 5 EUR/t, zavrne ravno z argumentom, da to kaže, da je v preteklosti konkurenca obstajala. Poleg tega ne drži, da so stranke postopka določile enake oziroma zelo podobne kakovostne razrede pšenice. Tabela v 109. točki odločbe je namreč v koloni A., d.o.o. napačna. Pravilna primerjava pokaže, da se cene pšenice za 3 razrede že prima facie razlikujejo. Tožnica je to, kako oblikuje cene oziroma razlog za znižanje cen glede na leto 2019, utemeljila v vlogah in predlagala zaslišanje I. I. Očitno je, da toženka zadeve ni ustrezno obravnavala z ekonomskega vidika. Poleg tega ni upoštevala, da kooperantom, katerih pšenico odkupuje, nudi ugodnosti v višini 3 EUR/t in da upošteva nižje stroške analize, prevzema pšenice ter manjši odstotek kala. Kljub enaki izhodiščni ceni tako dejanske cene in pogoji odkupa niso enaki, kot pri nepogodbenih kmetih. Gre za dolgoročnejše sodelovanje pod bistveno ugodnejšimi pogoji, saj sicer kooperanti zanj ne bi imeli nobenega interesa.

24.Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da so vsa podjetja potrdila, da so se njihovi predstavniki in članici GZS 6. 7. 2020 sestali v Gostilni G. Da so tam razpravljali o odkupnih cenah pšenice, sta potrdila tudi E., d.d. in F., d.o.o. (op. sodišča: poleg B., d.o.o.). Trdi, da iz odgovora na PRD in iz cenika tožnice izhaja, da je bil sprejet in objavljen 6. 7. 2020, ceniki ostalih strank postopka pa nekaj dni kasneje. To pomeni, da so vse stranke cenike sprejele po sestanku. Vztraja, da so cene enake oziroma obstajajo minimalne razlike, kar glede na to, da so podjetja različno velika in imajo različne stroške poslovanja, ne more biti posledica samostojne poslovne politike. Sklicuje se na sodno prakso Splošnega sodišča in SEU, da četudi podjetje ne bi v celoti uporabljalo dogovorjenih cen, to še ne pomeni, da bi cene ustrezale tistim, ki bi jih imelo, če dogovora ne bi bilo. Bistveno je, da so se stranke 6. 7. 2020 sestale v Gostilni G., razpravljale o odkupnih cenah pšenice in da je bila tožnica z vsebino tega neformalnega sestanka seznanjena. Po njem je objavila cenik, od dogovora oziroma pridobljenih informacij pa se ni javno distancirala. Poleg tega tožnica druge razlage za enake oziroma minimalno različne cene ni ponudila. Vztraja, da I. I. ni bilo treba zaslišati, ker je že na podlagi njegove pisne izjave presodila, da to ne bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve in bi tudi po zaslišanju njeno stališče ostalo diametralno nasprotno tožničinemu.

Presoja sodišča

-o usklajenem ravnanju oziroma izmenjavi informacij

25.Toženka v izreku izpodbijane odločbe strankam postopka očita dogovor in izmenjavo informacij o odkupni ceni pšenice oziroma usklajeno ravnanje. Glede na ustaljeno upravno sodno prakso, ki upošteva tudi sodno prakso SEU, v izreku ni dolžna ugotoviti in utemeljevati, ali so podjetja izkrivljala konkurenco na podlagi sklenjenega sporazuma ali z usklajenim ravnanjem, pri katerem pride do dejanskega zavestnega sodelovanja udeležencev na trgu brez sklenitve sporazuma v pravem pomenu te besede. Pojmi "sporazum", "sklepi podjetniških združenj" in "usklajeno ravnanje" s subjektivnega vidika zajemajo oblike usklajevanja, ki so iste vrste in se razlikujejo le po intenzivnosti in izraznih oblikah.

26.Pri tem pa iz obrazložitve izpodbijanega akta nedvoumno izhaja, da toženka ni ugotovila sklenitve prepovedanega sporazuma, ampak je odločitev o obstoju kršitve utemeljila z usklajenim ravnanjem strank postopka oziroma izmenjavo informacij.

27.Iz sodne prakse Splošnega sodišča in SEU izhaja, da zahteva po samostojnem določanju politike na skupnem trgu nasprotuje vsakemu neposrednemu ali posrednemu stiku, ki bi bodisi vplival na ravnanje konkurenta, bodisi bi mu razkril nameravano ravnanje, kadar je cilj ali končna posledica teh stikov vzpostavitev konkurenčnih razmer, ki ne ustrezajo normalnim razmeram na zadevnem trgu. Izmenjava informacij je v nasprotju s pravili o konkurenci, če zmanjšuje ali odpravlja negotovost glede delovanja zadevnega trga, zaradi česar bi bila omejena konkurenca med podjetji. Razkritje občutljivih informacij namreč odpravlja negotovost glede prihodnjega delovanja konkurenta in tako bodisi posredno bodisi neposredno vpliva na strategijo naslovnika informacij.

28.Če je usklajevanje natančno določeno in je namenjeno poenotenju ravnanja na trgu glede samo enega vidika konkurence, bo lahko samo en stik zadoščal za uresničenje protikonkurenčnega cilja, ki mu sledijo zadevna podjetja. Splošno sodišče in SEU sta pojasnila, da je od števila sestankov med zadevnimi podjetji pomembnejše dejstvo, ali so stik ali stiki podjetjem omogočili, da se informacije, ki so si jih izmenjala s konkurenti, upoštevajo pri odločanju, kako bodo ravnala na zadevnem trgu, in da namerno nadomestijo tveganja konkurence z medsebojnim dejanskim sodelovanjem. Če je mogoče ugotoviti, da so se ta podjetja usklajevala in ostala dejavna na tem trgu, je upravičeno od njih zahtevati, da predložijo dokaz, da to usklajevanje ni vplivalo na njihovo ravnanje na navedenem trgu.

29.Pri tem je stališče Splošnega sodišča, da niti okoliščina, da le eden od udeležencev sestankov med konkurenčnimi podjetji razkrije svoje namene, ne zadostuje za izključitev obstoja omejevalnega sporazuma. V skladu s prav tako ustaljeno sodno prakso namreč sicer drži, da pojem usklajenega ravnanja dejansko predpostavlja obstoj vzajemnih stikov med konkurenti, vendar je ta pogoj izpolnjen, če konkurent namene ali prihodnje ravnanje na trgu razkrije konkurentu na njegovo željo ali
0de je ta najmanj prejemnik takega razkritja. Zadnji navedeni konkurent zaradi prejema takih informacij, ki jih mora nujno - neposredno ali posredno - upo1tevati, vnaprej odpravi negotovost glede prihodnjega ravnanja prvega konkurenta,
0eprav se mora vsak gospodarski subjekt samostojno odločiti, kak1na bo njegova poslovna politika na trgu.
0Ce podjetje od konkurenta prejme informacije o njegovem prihodnjem ravnanju na trgu, gre torej za usklajeno ravnanje, ki je prepovedano s členom 101(1) PDEU.

30.Med podjetji mora torej priti do tak1nega stika, ob katerem stranke izmenjajo oziroma sprejmejo relevantne informacije, ki jih razkrijejo drugi, posledica tega pa je nekonkurenčno ravnanje.
0Ce je to izkazano, je za obstoj prepovedanega usklajenega ravnanja potrebno še temu usklajevanju ustrezno ravnanje na trgu in dejanska vzro
0dna zveza med tema elementoma.

31.V takem primeru se upo1teva ustaljena sodna praksa, v skladu s katero se - razen
0de zadevna podjetja doka
7eijo nasprotno - domneva, da podjetja, ki sodelujejo pri usklajevanju in so 1e naprej dejavna na trgu, pri odločanju, kako bodo ravnala na trgu, upo1tevajo informacije, ki so si jih izmenjala s konkurenti. Glede domneve o obstoju vzro
0dne zveze je naslovno sodi1d in s tem tudi to
7eenka, v zadevah, v katerih se uporablja člen 101(1) PDEU vezano na stali
61e SEU, ki ga je zavzelo v zadevi C-8/08 in kasneje potrdilo tudi v zadevi C-74/14,