Jedro

Tožnik je tožbo vložil zoper obvestilo toženca o znižanju pokojnine po ZUJF, o čemer je toženec kasneje tudi izdal prvostopenjsko odločbo. O pritožbi zoper to odločbo toženec še ni odločil z dokončno odločbo, zato je tožba vložena prezgodaj in se zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, vloženo pri sodišču prve stopnje dne 18. 9. 2012. Zoper sklep se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in uveljavlja kršitve pravic iz 2., 14., 15., 22., 25., 33., 50., 155. in 158. člena ustave. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno opredelilo spor kot odškodninski in prezrlo stroškovni zahtevek. Toženec je javni zavod in nosilec javnih pooblastil ter zato zavezan k spoštovanju načela zakonitosti. Toženec je samovoljno in arbitrarno znižal izplačilo zneskov starostne pokojnine, ki jo je prejemal na podlagi pravnomočne odločbe z dne 18. 2. 1980 do dne 31. 5. 2012 tako, da prejema le še znesek 800,00 EUR, namesto 944,39 EUR. Pri tem je odločba z dne 18. 2. 1980 še vedno veljavna, saj ni bila niti odpravljena niti razveljavljena, temveč ga je toženec o tem le pisno obvestil z obvestilom z dne 22. 6. 2012, ne da bi mu v zvezi s tem izdal odločbo s pravnim poukom v skladu s 25. členom ustave. Sodišče prve stopnje je njegovo tožbo zavrglo kot preuranjeno, kljub temu da je predlagal prekinitev postopka in začetek postopka za presojo ustavnosti 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF). Ta določba je diskriminatorna, saj se nanaša le na nekatere kategorije upokojencev. Sklicuje se na stališče Ustavnega sodišča RS, zavzeto v sklepu št. U-I-162/12-5 in Up-626/12-5 z dne 12. 7. 2012, da je pravica do pokojnine sestavni del pravice do socialne varnosti. Odločanje o izpolnjevanju pogojev za pridobitev pokojnine in o njeni odmeri pomeni oblastno dejanje nosilca javnega pooblastila, s katerim se odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, zato mora biti o tem odločeno v predpisanem postopku, v katerem je stranki dana in omogočena učinkovita možnost sodelovanja in zavarovanja svojih pravnih koristi, preden je izdana odločba, omogočena pa tudi učinkovita pritožba. Nadalje izpostavlja, da se že pridobljena pokojnina usklajuje za vse upokojence enako na podlagi določb 150. do 153. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1), ki jih ZUJF ni razveljavil. ZUJF ni uskladil pokojnin, temveč je selektivno določil primere, v katerih se pokojnine znižajo. Toženec je s tem, ko je tožniku v mesecih junij do avgust 2012 izplačal znižano pokojnino, nedopustno posegel v njegove ustavne in konvencijske pravice brez kakršnih koli objektivnih in stvarno upravičenih razlogov za razlikovanje med posameznimi kategorijami upokojencev. Tudi z izdajo odločbe z retroaktivno veljavnostjo in brez suspenzivnega učinka je toženec kršil ustavne in konvencijske pravice. Zato predlaga pritožbenemu sodišču, da postopek prekine in začne postopek pred Ustavnim sodiščem RS za presojo skladnosti 143. člena ZUJF z ustavo, podredno pa da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

V postopku s pritožbo zoper sklep se skladno s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za pritožbo zoper sodbo, razen določb o obravnavi pred sodiščem druge stopnje.

Pritožbeno sodišč e je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

V tem socialnem sporu gre za spor o znižanju pokojnine po določbi 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2102 s spremembami).

Po 2. odstavku 143. člena ZUJF se pokojnine, za katerih izplačilo zagotavlja RS sredstva iz državnega proračuna, v skladu z 232. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki na dan pred uveljavitvijo tega zakona oziroma ob uveljavitvi pravice presegajo znesek 622,00 eurov, s prvim dnem naslednjega meseca po uveljavitvi tega zakona oziroma pravice uskladijo tako, da se zmanjšajo za določen znesek glede na višino pokojnine.

Ustavno sodišče RS je v sklepu št. U-I-162/12 , Up-626/12 z dne 12. 7. 2012, v zvezi z ustavno pritožbo zoper dopis Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije o znižanju pokojnine na podlagi 2. odstavka 143. člena ZUJF, na katerega se sklicuje tudi tožnik v pritožbi, poudarilo, da je pravica do pokojnine ustavnopravno zavarovana pravica, ki je sestavni del pravice do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami), zato gre za oblastno odločanje nosilca javnih pooblastil o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznika, kar pa je skladno z načelom pravne države iz 2. člena URS in ob spoštovanju 22. člena URS do enakega varstva pravic v postopkih mogoče le na podlagi izdanega upravnega akta. Zato mora pristojni organ ob ustavno skladni razlagi ZUJF na njegovi podlagi višino pokojnine določiti z upravno odločbo, čeprav ZUJF izdaje nove odločbe izrecno ne določa oziroma navedeno spremembo imenuje "usklajevanje pokojnin in drugih nadomestil ter prejemkov".

To pomeni, da gre v sporih zaradi znižanja pokojnin po 2. odstavku 143. člena ZUJF za socialni spor o pravici do oziroma iz pokojninskega zavarovanja. Socialni spor o pravici do oziroma iz socialnega zavarovanja pa je dopusten le, če so izpolnjene vse procesne predpostavke, kot jih določa ZDSS-1. Socialni spori so po določbi 58. člena ZDSS-1 spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti, in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča .

Kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku (63. člen ZDSS-1). Skladno s 75. členom ZDSS-1 po predhodnem preizkusu tožbe sodišče izda sklep, s katerim se tožba zavrže, tudi v primerih, če je bila tožba vložena prezgodaj ali je zoper upravni akt, ki se izpodbija, mogoča pritožba, pa pritožba sploh ni bila vložena ali pa je bila vložena prepozno.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik dne 16. 8. 2012 vložil tožbo na Upravno sodišče RS, ki je tožbo odstopilo sodišču prve stopnje dne 18. 9. 2012. Iz tožbe izhaja, da je tožnik dne 22. 6. 2012 prejel obvestilo toženca o znižanju pokojnine na podlagi 2. odstavka 143. člena ZUJF, zoper katerega je tožnik vložil ugovor. Iz že omenjenega sklepa Ustavnega sodišča RS št. U-I-162/12 , Up-626/12 z dne 12. 7. 2012 izhaja tudi, da obvestila toženca o znižanju pokojnine ni mogoče šteti za konkreten posamičen akt nosilca javnih pooblastil, s katerim bi bilo odločeno o pravici posameznika.

Iz izpodbijanega sklepa izhaja tudi, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec o znižanju pokojnine tožniku izdal prvostopenjsko odločbo z dne 27. 8. 2012, o kateri toženec v času vložitve tožbe še ni odločil z drugostopenjsko, torej dokončno odločbo. Ta dokončna odločba je bila izdana dne 23. 11. 2012 in v je zvezi z njeno pravilnostjo in zakonitostjo v teku socialni spor pred sodiščem prve stopnje, opr. št. V Ps 3722/2012. Ker torej v času vložitve tožbe na Upravno sodišče RS ni bila izdana še niti prvostopenjska odločba toženca, temveč le obvestilo o znižanju pokojnine, v času prispetja tožbe na sodišče prve stopnje, kot pristojno sodišče, pa je bila izdana le prvostopenjska odločba toženca, o pritožbi zoper to odločbo pa še ni bilo odločeno, to pomeni, da je tožba glede na določilo 75. člena ZDSS-1 preuranjena, zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo. Navedeno pa je za odločitev v tej zadevi edino bistveno. Pritožbene navedbe, vključno z očitki o kršitvi pravic, varovanih z ustavo in mednarodnimi pogodbami, se nanašajo na vsebinsko odločitev o zadevi, do katere pa v tem sporu zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk ne more priti.

V zvezi s tožnikovim predlogom, naj pritožbeno sodišče prekine postopek in sproži postopek za oceno ustavnosti 2. odstavka 143. člena ZUJF, pritožbeno sodišče poudarja, da je Ustavno sodišče RS o tem že odločilo z odločbo št. U-I-196/12-34 z dne 14. 3. 2013. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo in na podlagi 353. člena ZPP v zvezi s 365. členom ZPP potrdilo sklep sodišča prve stopnje.