Jedro

Posojilna pogodba s strani posojilodajalca - tožnika - ni bila izpolnjena, zaradi česar svoje obveznosti, ki naj bi izhajala iz nje, tudi toženec ni dolžan izpolniti (122. in 124. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bil toženec dolžan plačati tožniku znesek 26.240 CHF v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju Nove LB na dan plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.3.1996 ter mu plačati odškodnino v znesku 900 DEM mesečno od 1.4.1996 dalje v tolarski vrednosti po enakem tečaju. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. V obligacijskih pogodbah se šteje, če ni drugače določeno, da je bila pogodbena stvar izročena v trenutku, ko sta pogodbo podpisali obe stranki. Takšna je tudi sporna pogodba. Posojilojemalec, ki je posojilo prejel, je prejem zneska podpisal. Toženec sklenjene pogodbe ne upošteva, poleg tega pa tudi ni uporabil nobenega rednega ali izrednega pravnega sredstva za njeno izpodbijanje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik med postopkom - tudi v reviziji - zatrjuje, da sta s tožencem sklenila posojilno pogodbo (557. člen ZOR). Toženec naj bi se zavezal, da bo kot posojilojemalec tožniku kot posojilodajalcu vrnil enak znesek denarja, kot naj bi mu bil ob sklenitvi posojilne pogodbe s strani tožnika izročen. Temu nasprotno pa je toženec postavil trditev, da je posojilna pogodba z dne 1.4.1993 navidezna in ne predstavlja prave volje strank. Z njo naj bi stranki prikrili drug posel, ki je v tem, da naj bi toženec tožniku dolgoval denar iz naslova oderuških obresti iz prejšnjih posojil. Kadar navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (drugi odstavek 66. člena ZOR). Vendar pa tožnik ne izhaja in takšne tožbene trditvene podlage. Dokazuje, da je s podpisom posojilne pogodbe z dne 1.4.1993 toženec prevzel posojeni denar in se zavezal, da ga vrne. Po takšni tožbeni trditveni podlagi in ker toženec nasprotno trdi, da po navedeni posojilni pogodbi ni prejel denarja, se sodiščema druge in prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali toženec tožniku dolguje vtoževani znesek na kakšni drugi podlagi.

Nespremenjena tožbena trditvena podlaga je torej terjala od sodišča, da ugotovi, ali je tožnik dne 1.4.1993 tožencu res posodil vtoževani znesek, kakor je to navedeno v listini o posojilni pogodbi. Ob dokaznem bremenu, ki je na tožnikovi strani, je sodišče prve stopnje po načelu proste presoje dokazov (8. člen ZPP) štelo izpoved toženca za bolj prepričljivo od tožnikove in - ne da bi se spuščalo v ugotavljanje dejstev, ali morda sklenjena pogodba prikriva kakšen drug dogovor med strankama - tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je torej, da tožnik ni dokazal, da bi tožencu izročil v posojilni pogodbi navedeni denarni znesek. S tem je odločilo v okviru tožbene trditvene podlage in v mejah postavljenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena ZPP). Revizijsko sodišče se strinja s stališčem, izraženim v sodbi sodišča prve stopnje, da je mogoče sporno pogodbo z dne 1.4.1993 presojati le kot posojilno pogodbo, ki s strani posojilodajalca - tožnika - ni bila izpolnjena, zaradi česar svoje obveznosti, ki naj bi izhajala iz nje, tudi toženec ni dolžan izpolniti (122. in 124. člen ZOR).

Tožnik torej ni dokazal, da je posojilo bilo v resnici dano. Dokazna presoja o prepričljivosti izpovedi pravdnih strank pa ne more biti predmet revizijskega postopka. Revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.