Jedro

Izhodišče za razlago oporoke je sama vsebina oporoke oziroma zapustnikove odredbe. Razlaga ne sme vnesti nekaj, kar v poslednjevoljni odredbi ni prišlo do izraza (primerjaj Finžgar - Dedno pravo 1962, stran 97 in dr.). Z razlago torej oporoke ni dopustno dopolnjevati. Razmerje med določbama prvega in drugega odstavka 84. člena ZD je tako, da je drugi odstavek v razmerju do prvega subsidiaren (ker pride v poštev le v primeru, če je podan dvom o določilih oporoke).

Določilo drugega odstavka 84. člena ZD (po katerem se je treba v dvomu držati tistega, kar je ugodnejše za tistega, ki mu je z oporoko naložena kakšna obveznost) odreja, da se z oporoko naložene obveznosti kakšne osebe v dvomu razlagajo v njeno korist to je v smislu manjšega bremena dolžnika (primerjaj Finžgar - isto kot spredaj).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tožničinemu zahtevku, da je bila prava volja zapustnice E. L. po oporoki z dne 14.7.1993 taka, da vse njeno premoženje vključno z denarnimi prihranki, lastninskim certifikatom in podobnimi pravicami deduje tožnica. Na pritožbo tožencev pa je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ocenilo, da je zapustničina oporoka nedvoumna in s katero ni razpolagala z denarjem, deviznimi sredstvi in drugimi premoženjskimi pravicami.

V reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagala, da naj se izpodbijana sodba spremeni. Po revizijskih razlogih zapustnica sicer v oporoki ni ničesar zapisala o denarju in deviznih knjižicah, je pa stalno govorila, da bo tožnici zapustila vse, kar ima. V pismih je izražala nepripravljenost, da zapusti kaj komu od zakonitih dedičev. Teh pisem pa sodišče druge stopnje ni pravilno ocenilo. Dalje je sodišče druge stopnje uporabilo le polovico zakonskega določila 84. člena ZD, s čimer je zagrešilo zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev postopka. Sicer pa bi zapustnica lahko kaj zapisala tudi o denarju, če bi ga želela zapustiti zakonitim dedičem.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencem, ki nanjo niso odgovorili (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP iz leta 1977, katerega določila je moralo revizijsko sodišče uporabiti v tem primeru na podlagi določila 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Revizija očita sodišču druge stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Obe kršitvi naj bi bili posledica polovične argumentacije drugega odstavka 84. člena Zakona o dedovanju (ZD), ki da se kaže v tem, da "je drugostopno sodišče uporabilo le polovico zakonskega določila, ki sicer res določa, da če nastane dvom, se je treba držati tistega, kar je ugodnejše za zakonitega dediča, vendar pa sodišče izpusti nadaljnje določilo, ki je nedvomno enakovredno prvemu delu in ki navaja - ali za tistega, ki mu je z oporoko naložena kakšna obveznost. Takšna obveznost pa je v oporoki naložena oporočni dedinji in drugostopno sodišče bi moralo najmanj oba dela tega zakonskega določila med seboj pretehtati in se za enega argumentirano odločiti, ne pa drugega kar izpustiti, kot da ne obstaja." Zgoraj navedeni povzetek revizije, ki edini omenja bistveno kršitev postopka, po presoji revizijskega sodišča ne vsebuje navedb, ki bi utemeljevale kakšno postopkovno kršitev. O procesnih kršitvah je na splošno možno govoriti le tedaj, kadar sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe Zakona o pravdnem postopku ali pa jo je uporabilo napačno. Revizija pa izvaja postopkovno kršitev iz domnevne zmotne razlage drugega odstavka 84. člena ZD, to je razlage materialnega predpisa, ki pa bi lahko pripeljala le do zmotne uporabe materialnega prava, če bi bila podana. Tožničina revizija tako ne uveljavlja nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki bi jih bilo možno uveljavljati v revizijskem postopku (iz 1. in 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP), medtem ko revizijsko sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo, da bi bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Revizija v smeri postopkovnih kršitev zato ni utemeljena.

Revizijski razlogi, ki se nanašajo na presojo razlage zapustničine oporoke, pa zadevajo vprašanje pravilne uporabe 84. člena ZD to je pravne presoje spora. Po določilu prvega odstavka 84. člena ZD je treba določila oporoke razlagati po pravem oporočiteljevem namenu. Če pa nastane dvom, se je treba po drugem odstavku istega člena držati tistega, kar je ugodnejše za zakonitega dediča ali za tistega, ki mu je z oporoko naložena kakšna obveznost. Izhodišče za razlago oporoke je sama vsebina oporoke oziroma zapustnikove odredbe. Razlaga ne sme vnesti nekaj, kar v poslednjevoljni odredbi ni prišlo do izraza (primerjaj Finžgar - Dedno pravo 1962, stran 97 in dr.). Z razlago torej oporoke ni dopustno dopolnjevati. Razmerje med določbama prvega in drugega odstavka 84. člena ZD je tako, da je drugi odstavek v razmerju do prvega subsidiaren (ker pride v poštev le v primeru, če je podan dvom o določilih oporoke). V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je vsebina oporoke po pokojni E. L. z dne 14.7.1993 jasna to je nedvoumna, ker iz nje določno izhaja, da zapustnica po svoji smrti zapušča oporočni dedinji to je tožnici stanovanje s pripadajočimi pritiklinami in premičninami, ki je v Ljubljani, pri čemer pa oporoka ne vsebuje nikakršne določbe o denarju, deviznih sredstvih in o drugih premoženjskih pravicah. Na te ugotovitve je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP). Take ugotovitve ne dajejo podlage za kakšen dvom o zapustničinih poslednjovoljnih odredbah. To kar terja tožnica z zahtevkom in v reviziji, pomeni zahtevek za dopolnitev oporoke še na del premoženja, ki ga zapustnica ni zajela z oporoko (denar, lastninski certifikat).

Revizija neutemeljeno očita sodišču druge stopnje tudi zmotno razlago drugega odstavka 84. člena ZD. Sodišče druge stopnje je namreč zavzelo stališče, da o vsebini oporoke sploh ne obstaja kakšen dvom. Pri tem je zgolj opozorilo na pomen obravnavanega določila, po katerem bi se morala dvomljiva določila oporoke razlagati v korist zakonitih dedičev. Končno revizija zmotno razlaga tudi zadnji stavek drugega odstavka 84. člena ZD. To določilo (po katerem se je treba v dvomu držati tistega, kar je ugodnejše za tistega, ki mu je z oporoko naložena kakšna obveznost) odreja, da se z oporoko naložene obveznosti kakšne osebe v dvomu razlagajo v njeno korist to je v smislu manjšega bremena dolžnika (primerjaj Finžgar - isto kot spredaj). Sicer pa to določilo - kot je že pojasnjeno - v tem primeru ni bilo aktualno.

Na podlagi povedanega ocenjuje revizijsko sodišče, da je sodišče druge stopnje ugotovljeno dejansko stanje pravno pravilno ocenilo in torej pravilno odločilo o sporu. Tožničino revizijo, ki ni utemeljena, je moralo zato revizijsko sodišče zavrniti (393. člen ZPP).