29. 9. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 9. septembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Senata za prekrške št. Pp- 4820/02 z dne 7. 5. 2003 v zvezi z odločbo Sodnika za prekrške Slovenske Konjice št. 125/02 z dne 22. 4. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S pravnomočno odločbo o prekršku je bil pritožnik spoznan za odgovornega storitve dveh cestnoprometnih prekrškov po Zakonu o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. - ZVCP). Izrečeni sta mu bili denarna kazen in stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja naj bi bila neustavna in nezakonita, ker naj bi temeljila na protiustavnem 202. členu Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. - v nadaljevanju ZP). Z odločbo o prekršku naj bi mu nezakonito odvzeli znanje vožnje. Z odločbo Senata za prekrške naj bi mu bila kršena 23. in 25. člen Ustave. Onemogočeno naj bi mu bilo delo in preživetje družine, s čimer naj bi mu bila kršena 2. in 66. člen Ustave.

B.

3.Pritožnikove trditve, povezane s postopkom pred sodnikom za prekrške, se nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in na uporabo prava. Ustavno sodišče ni instanca organom, ki odločajo v postopku o prekrških, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter ugotovitvi dejanskega stanja. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali so bile z izpodbijanim aktom kršene človekove pravice. Pritožnik ni z ničimer izkazal kršitve ustavnih pravic, zato njegov očitek ni utemeljen.

4.Pritožnik navaja, da mu znanja vožnje nihče ne more odvzeti. V zvezi s tem se Ustavno sodišče sklicuje na svojo odločbo št. U-I- 213/98 z dne 16. 3. 2000 (Uradni list RS, št. 39/2000 in OdlUS IX, 58), v kateri je ugotovilo, da izpodbijane določbe ZVCP, ki določajo to sankcijo in omogočajo njeno izrekanje v postopku o prekršku, v tem pogledu niso v neskladju z Ustavo.

5.V čem naj bi bila kršitev pravice iz 23. člena Ustave, pritožnik ni izkazal, zato je Ustavno sodišče ni ugotavljalo.

6.Tudi pritožnikov očitek kršitve 25. člena Ustave je neutemeljen. Po tej določbi je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ustavno sodišče je že v svoji odločbi št. U-I-98/91 z dne 10. 12. 1992 (Uradni list RS, št. 61/92 in OdlUS I, 101) poudarilo, da smisel tega ustavnega zagotovila ni le v tem, da zagotavlja posamezniku pravico do vložitve pravnega sredstva, temveč predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese. Pravici do pritožbe po 25. členu Ustave odgovarja obveznost sodišča (organa), ki odloča o pritožbi, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava ter da se opredeli do tistih pritožbenih navedb, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, treba izpodbijano odločbo spremeniti oziroma razveljaviti. Da bi bilo razvidno, ali je pritožbeno sodišče (organ) upoštevalo navedene zahteve, mora biti njegova odločba obrazložena. Pritožniku je bilo omogočeno, da je v postopku s pritožbo pred Senatom za prekrške uveljavljal svojo pravico.

Senat za prekrške je presojal utemeljenost pritožnikovih navedb in se do vseh navedb ustrezno opredelil in svojo odločitev tudi obrazložil. Pravico do pritožbe je pritožnik imel in jo tudi izkoristil. Očitek pritožnika, da v drugostopenjski odločbi ni bilo pravnega pouka, tako ne more biti relevanten, saj Ustava zagotavlja le pravico do pritožbe. Glede na navedeno očitno ne gre za kršitev 25. člena Ustave.

7.Pritožnikovega očitka, da sta bili z izpodbijanima odločbama kršeni določbi 2. in 66. člena Ustave, v okviru postopka z ustavno pritožbo ni mogoče ocenjevati. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče presoja le morebitne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Navedeni določbi pa ne vsebujeta posamičnih človekovih pravic ali svoboščin.

8.Ker zatrjevane kršitve ustavnih pravic očitno niso podane, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer