Jedro

Sodišči sta ravnali prav, ko sta za kriterij določitve višine uporabnine (poleg velikosti tožnikovega idealnega deleža) uporabili ugotovljeno povprečno tržno najemno vrednost sporne nepremičnine v celoti in neupoštevaje možnost, dejansko pa veliko verjetnost, da zaradi toženčevega bivanja v njej in zaradi njegovega odpora do dajanja kateregakoli dela te nepremičnine v najem, s to nepremičnino (ali njenim delom) najbrž sploh ne bi bilo mogoče ustvarjati najemnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 19.950 € uporabnine za nepremičnino, katere solastnika sta. Višino uporabnine je določilo tako, da je od ugotovljene krajevno običajne najemnine za primerljivo nepremičnino, kadar se daje v najem kot stanovanje (za sporno obdobje 57 mesecev je ta skupaj znašala 79.800 €), odštelo 3/4 zneska oziroma 59.850 €, kolikor po višini odpade na toženčev idealni delež, ostanek, tj. velikosti tožnikovega idealnega deleža ustrezajočo 1/4 zneska (19.950 €), pa je naložilo v plačilo tožencu. Sicer je tožbeni zahtevek zavrnilo, zavrnilo pa je tudi toženčev pobotni ugovor.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Sodbo pritožbenega sodišča toženec izpodbija s pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da bi v zvezi z višino uporabnine sodišče moralo izhajati iz dejstva, da fizično neopredeljenega 1/4-skega dela sporne stanovanjske hiše (ki ustreza tožnikovemu idealnemu deležu) preprosto ni mogoče tržiti oziroma da bi bilo z njim mogoče dosegati največ minimalni zaslužek. To še posebej velja, ker je hiša po zasnovi enostanovanjska oziroma enodružinska, v njej pa ves čas prebiva toženec (prej edini družbenik toženke), ki ne soglaša z nikakršno oddajo stanovanja v najem. Izpodbijana sodba tudi ne razloži, nadaljuje, kako bi lahko 1/4-ski solastnik uporabljal svoj fizično neoddeljeni idealni delež, ne da bi pri tem kršil pravice večinskega, 3/4-skega solastnika. Če je nepremičnina taka, da je ni mogoče deliti v naravi, da torej ne omogoča souporabe, uporabnine oziroma koristi od uporabe, ki jo sicer predvideva 198. člen Obligacijskega zakonika, pač ni mogoče izračunati. V takem primeru je treba uporabiti kriterij neprofitne in ne tržne najemnine. Drugačna razlaga bi bila, zaključi, v nasprotju s pravnim redom na stvarnopravnem področju (drugi odstavek 96. člena Stvarnopravnega zakonika). Protivi se tudi zavrnitvi pobotnega ugovora, saj, kot meni, je za vlaganja predložil vse račune in predlagal tudi postavitev izvedenca, tožnikovo soglasje za poseg pa zavoljo dejstva, da je šlo za nujne posege za vzdrževanje hiše, ''praktično ni (bilo) niti potrebno''.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na procesne kršitve ne pazi po uradni dolžnosti, pač pa le na zahtevo stranke. Ta mora biti zato obrazložena: postopanje ali opustitve nižjih sodišč, ki naj bi predstavljale procesno kršitev, morajo biti konkretizirane. Revizija temu kriteriju ni zadostila, saj v uvodu omenjena procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZZP v nadaljevanju revizije nikjer ni določno opredeljena. Ker nesubstancirano zatrjevanje revizijskih razlogov ne zadošča za njihov preizkus (371. člen ZPP), se sodišče z domnevno procesno kršitvijo ni ukvarjalo.

7. Vsebinsko jedro revizije predstavlja vprašanje, ali je treba pri določanju višine nadomestila solastniku za uporabo (tudi njegove) nepremičnine v korist drugega solastnika (t.i. uporabnina) upoštevati dejstvo, da fizično nedeljive enostanovanjske oziroma enodružinske hiše, ki ne omogoča hkratnega prebivanja več oseb oziroma gospodinjstev in v kateri za povrh ves čas prebiva dominantnejši od solastnikov (torej tisti, ki izključuje druge solastnike od uporabe), praviloma sploh ni mogoče oddati v najem oziroma največ za neprofitno ali celo zgolj simbolično najemnino.

8. Vrhovno sodišče je o tem že zavzelo stališče, in sicer v zadevi II Ips 687/2007 z dne 26. 8. 2010. Ponudilo je naslednji odgovor: izhodišče za določitev uporabnine je pričakovana oziroma povprečna tržna najemna vrednost celotne sporne nepremičnine, ne le njenega nezasedenega dela. Drugačno stališče zaradi stvarnopravnega postulata, da solastninska pravica (in s tem vsa lastninska upravičenja, ki jo tvorijo) vsakega od solastnikov obstaja na nerazdeljeni stvari, niti ni mogoče. Solastniki pač nimajo pravice razpolagati s točno določenim (fizičnim) delom nepremičnine(1), temveč le z računsko oddeljenim delom lastninske pravice na celi stvari, zaradi česar idealnega deleža samega po sebi bržčas največkrat sploh ne bi bilo mogoče dajati v najem in z njim ustvarjati prihodkov. To pa pomeni, da bi bili – če bi držalo, da je treba pri izračunu uporabnine izhajati iz dejstva, da v nepremičnini že nekdo živi in je tretjim mogoče oddajati le še nezasedeni del nepremičnine ali pa niti to ne – od pravice do uporabnine kratko malo izključeni vsi tisti solastniki, katerih nepremičnina po velikosti, funkcionalnosti in drugih odločilnih prvinah ne omogoča sočasnega prebivanja več oseb oziroma gospodinjstev. Stališče, ki vodi v dejansko nemožnost nastanka prikrajšanja (in obogatitve) in s tem institutu neupravičene pridobitve jemlje substanco, pa je v nasprotju s pravnim redom in kot tako nesprejemljivo.

9. Tako kot v zgoraj omenjeni zadevi sta sodišči tudi v predmetni pravdi ravnali prav, ko sta za kriterij določitve višine uporabnine (poleg velikosti tožnikovega idealnega deleža) uporabili ugotovljeno povprečno tržno najemno vrednost sporne nepremičnine v celoti in neupoštevaje možnost, dejansko pa veliko verjetnost, da zaradi toženčevega bivanja v njej in zaradi njegovega odpora do dajanja kateregakoli dela te nepremičnine v najem, s to nepremičnino (ali njenim delom) najbrž sploh ne bi bilo mogoče ustvarjati najemnine.

10. Kar se tiče toženčevega pobotnega ugovora, revizijsko sodišče pojasnjuje, da je toženčev predlog za postavitev izvedenca gradbene stroke po svoji pravni naravi dokazni predlog. Kot tak pa ne more oziroma ne bi mogel nadomestiti izvirnega naracijskega manjka konkretne opredelitve, specifikacije del, ki so bila opravljena v sporni nepremičnini (samo na ta način bi moglo sodišče presoditi, kakšna je bila narava teh investicij in ali bi toženec zanje moral pridobiti soglasje manjšinskega solastnika ali ne). Enako velja za navedbe, ki jih toženec v tej smeri podaja v reviziji. Te so prepozne in zato neupoštevne (372. člen ZPP).

11. Ker uveljavljana revizijska razloga po povedanem nista podana, je sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Razen, če se o tem med seboj posebej ne dogovorijo.