Jedro

Zahtevek na podlagi določil o verziji ni utemeljen, saj tožeča stranka stroškov, uveljavljanih na verzijski podlagi, niti v tožbi niti kasneje, ni točneje opredelila. Navedla je le celotne dolgovane zneske po posameznih mesecih, ne pa tudi po posameznih pravnih podlagah, zato jih na podlagi podanih navedb stranke ni bilo mogoče razdružiti in zahtevku delno ugoditi. Dolžnost stranke je namreč, da v celoti obrazloži in dokaže vtoževano terjatev, ni pa naloga sodišča, da bi samo pregledovalo vse predložene listine in ugotavljalo, katera posamezna postavka iz posameznega računa je utemeljena (če tega v trditveni podlagi ni navedla sama stranka).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 8.5.2000, opr. št. I 2000/08057-2 razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka in se tožbeni zahtevek zavrne. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna v roku 8 dni toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 561,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 8-dnevnega izpolnitvenega roka dalje, zahtevek tožene stranke, da ji tožeča stranka plača zakonske zamudne obresti tudi za čas od dneva izdaje sodbe do poteka izpolnitvenega roka pa je zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki navaja, da ne drži ugotovitev sodišča, da je toženec primarno in vztrajno trdil, da tožeča stranka nima veljavne pogodbe o upravljanju. Tožena stranka je navedla le, da ona nikoli pogodbe ni videla, da pa ve, da ima tožeča stranka z družbo I. d.d. kot investitorjem soseske sklenjeno pogodbo. Tudi v prvi pripravljalni vlogi trdi le, da ona nikoli ni dala soglasja k pogodbi ter da ji pogodbe nihče ni poslal. Navedba, da tožeča stranka ni dokazala, da je dejansko pridobila soglasje od več kot 50 % lastnikov, po mnenju tožeče stranke ne predstavlja jasno postavljenega ugovora neveljavnosti pogodbe o upravljanju. Ugotovitve sodišča so torej protispisne, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka. Tožeča stranka je navedla vsa relevantna dejstva v zvezi z veljavnostjo pogodbe, kot tudi, da je bilo v drugih sodnih postopkih že ugotovljeno, da je pogodba o upravljanju veljavno sklenjena, predlagala je vpogled v dva sodna spisa, ker se v njih nahajajo tudi dokazi o veljavno sklenjeni pogodbi, sodišče se do tega dokaznega predloga ni opredelilo. Tožeča stranka je zahtevala povračilo založenih stroškov na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, saj je za etažne lastnike iz lastnih sredstev plačevala fakture dobaviteljem energije, blaga in storitev, nato pa zahtevala povračilo založenega, predložila je vse potrebne dokaze, postavljen je bil izvedenec, sodišče se do tega ni opredelilo. Sodba torej ne vsebuje razlogov za zavrnitev zahtevka tudi iz naslova neupravičene obogatitve. Tožeča stranka predlaga, da Višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo ustrezno spremeni, podrejeno, da zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodba v sporu majhne vrednosti, za kakršnega gre v konkretni zadevi (1. odst. 443. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. člena ZPP).

Tožeča stranka neutemeljeno navaja, da tožena stranka ni postavila ugovora neveljavnosti pogodbe o upravljanju, saj navedba, da tožeča stranka ni dokazala, da je dejansko pridobila soglasje od več kot 50 % lastnikov, predstavlja takšen ugovor. Zatrjevane bistvene kršitve določb postopka v zvezi z ugovorom glede veljavnosti pogodbe sodišče prve stopnje ni storilo.

Da bi tožeča stranka predlagala vpogled v dva sodna spisa, v katerih naj bi se nahajali dokazi o veljavno sklenjeni pogodbi, iz spisa ne izhaja (kot dokaz pod točko I v vlogi z dne 11.12.2007 je predlagala le judikat II Ips 126/2001, katerega pa je sodišče prve stopnje vpogledalo), njene tovrstne pritožbene navedbe so zato protispisne. Tudi sicer bi morala zatrjevano kršitev določb pravdnega postopka grajati v skladu z 286.b členom ZPP, česar pa tožeča stranka ni storila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pogodba o upravljanju ni bila veljavno sklenjena in na tovrstne dejanske ugotovitve je v sporu majhne vrednosti sodišče druge stopnje vezano, tožeča stranka jih v pritožbi ne more izpodbijati.

Tožeča stranka je svoj zahtevek utemeljevala na določilih o verziji (zatrjevala je, da je stroške plačala iz lastnih sredstev), poleg tega pa je vtoževala tudi stroške upravljanja v skladu in na podlagi pogodbe o upravljanju (podredno je te vtoževala tudi na podlagi nujne gestije).

Sodišče prve stopnje je povračilo stroškov upravljanja na pogodbeni podlagi, glede na to, da je ugotovilo, da pogodba o upravljanju ni bila veljavno sklenjena, utemeljeno zavrnilo, navedlo pa je tudi razloge glede nujne gestije, slednjega pritožba tudi ne izpodbija. Poleg tega je sodišče navedlo razloge tudi glede utemeljenosti zahtevka na podlagi določil o verziji (neupravičeni obogatitvi) in se je tudi do tega opredelilo, drugačna pritožbena navedba ni utemeljena, čeprav se tudi sodišče druge stopnje z razlago in razlogi sodišča prve stopnje v tem delu ne strinja. Kljub temu pa je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje potrditi v celoti, to pa zato, ker tožeča stranka stroškov, uveljavljanih na verzijski podlagi, niti v tožbi niti kasneje,ni točneje opredelila. Navedla je le celotne dolgovane zneske po posameznih mesecih, ne pa tudi po posameznih pravnih podlagah, zato jih na podlagi podanih navedb stranke ni bilo mogoče razdružiti in zahtevku delno ugoditi. Dolžnost stranke je namreč, da v celoti obrazloži in dokaže vtoževano terjatev, ni pa naloga sodišča, da bi samo pregledovalo vse predložene listine in ugotavljalo, katera posamezna postavka iz posameznega računa je utemeljena (če tega v trditveni podlagi ni navedla sama stranka).

Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbo v celoti zavrniti. Sodišče druge stopnje namreč pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo razlogov, na katere v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi tožena stranka, saj njen odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil kot takšen nepotreben (155. člen ZPP).