Jedro

Sodišče druge stopnje še dodaja, da tako sodna praksa kot teorija, poleg v zakonu izrecno opredeljene tožbe na ugotovitev služnostne pravice, poznata in priznavata tudi tožbo na ugotovitev neobstoja služnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da na nepremičninah v lasti tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica) z ID znakom 2345/11 in 2345/12 ne obstoji stvarna služnost hoje in vožnje v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin ID znak 2341/1 in 2341/2, z navedbo vseh ID omejitev (točka I. izreka) ter toženi stranki (v nadaljevanju toženka) naložilo plačilo 1.368,11 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in jo izpodbija v celoti. Meni, da je sodba nepravilna in nezakonita zaradi napačne presoje avtonomnega materialnega prava, napačne uporabe materialnega prava (Obligacijski zakonik - v nadaljevanju OZ), ker je sodišče spregledalo določena odločilna dejstva in naredilo zmotne sklepe ter storilo nekatere postopkovne napake. Glede spremembe tožbenega zahtevka meni, da tožnica ni v trditveni podlagi pojasnila, v kakšnem dejanskem razmerju sta zemljišča s prvotnega zahtevka nasproti zemljiščema v spremenjenem zahtevku, zato spremenjenega zahtevka ni mogoče preizkusiti. Tožnica ni predložila geodetske odločbe, ki je temelj za spremembo in posledično ni mogoče preizkusiti, če se sporna služnostna pot v naravi nahaja na parcelah, ki so navedene v spremenjenem zahtevku. Tožnica se na orto foto posnetek pri dokazovanju spremembe tožbe ni sklicevala, toženka zato ugovarja kršitev razpravnega načela. Sodišče v 6. točki obrazložitve ni navedlo, da je dokaz orto foto posnetek izveden, kar pomeni, da sodba temelji na neizvedenem dokazu. Nadalje je sodišče glede ugovora obstoja pogojev za negativno ugotovitveno tožbo kršilo razpravno načelo ker tožnico v tožbi ni zatrjevala, da je njen pravni položaj negotov, sodišče pa se je postavilo na stališče ugotavljanja negotovega pravnega položaja. Trditev sodišča, da z drugo tožbo ni mogoče doseči enakega učinka, ne drži, saj se lahko doseže učinek z izbrisno tožbo, ki jo tožnica uveljavlja podreno. Glede avtonomnega materialnega pogodbenega vira in uporabe materialnega prava navaja, da je pogodba o ustanovitvi služnosti na dovozni cesti z dne 17. 2. 2005 (v nadaljevanju Pogodba o ustanovitvi služnosti na dovozni cesti), jasna. Sklicuje se na izpovedbo priče A.P, ki je izrecno povedala, da služnost ni bila omejena na del nepremičnine, kar tudi ne izhaja iz teksta pisne pogodbe in meni, da sodišče neargumentirano ni sledilo tej priči. Opozarja na prvi odstavek 82. člena OZ ter da je sodišče samo ugotovilo, da je zapis pogodbene volje nesporen in da je služnost dogovorjena za celotno parcelo. Tudi drugi podpisnik, to je priča M.T., ni potrdil, da se je pogodbeni dogovor nanašal zgolj na del parcele. Sodišče ob ugotovitvi jasno zapisane pogodbene volje, ki je potrjena tudi z izpovedbama prič, skuša pogodbi dati drugačno vsebino. Sodišče se tudi nepravilno sklicuje na 1. člen pogodbe, ko navaja, da je predmet ustanovitev služnosti po obstoječem projektu. Ni pa sporno, da je bil obstoječi projekt zgolj projekt dovozne poti, ki je priloga k pogodbi. Iz 2. člena je razvidno, da sporna služnost ni z ničemer omejena. Sporno pa tudi ni, da se služnost dejansko izvaja in da je tožnica ni preprečevala ali omejevala, kar so potrdile vse priče. Če bi stranki pogodbe imeli namen omejiti služnost na način, kot to sedaj razlaga sodišče, bi to storile na enak način, kot so to storile za zemljišče v lasti toženke. Sodišče dejansko ne ugotavlja pogodbene vsebine in volje strank, ampak želi izven dokazov in izpovedb samo kreirati pogodbeno voljo. Na zemljišču tožnice še ni bilo projektirane dostopne ceste in vseh dostopov, zato se je s podelitvijo služnosti na celotni nepremičnini omogočil dostop do gospodujoče nepremičnine. Na zemljišču toženke je dostop bil projektiran, zato se je sklicevalo na projekt in ga priložilo k pogodbi. Materialnopravno zgrešene so trditve o nesorazmerni obremenitvi zemljišč in dostop je bil dan zato, da je pravna prednica tožnice S. g. d.o.o. pridobila gradbeno dovoljenje in je bila prodaja zemljišča razlog za sklenitev pogodbe. Pritožba nadalje ostro protestira razlogovanju sodišča, da pri zdravi pameti enostavno ne gre verjeti, da je bila služnost ustanovljena na celotni nepremičnini, ker s tem sodišče kaže na naklonjenost tožnici, ker takšno razlogovanje ni dostojno in vredno sodišča in ker je priča A.P. povedala, kaj je bil razlog za sklenitev takšne pogodbe. Tudi priča M.G. je jasno, razumljivo, življenjsko in pošteno povedala, da so se takšne pogodbe sklepale, da so si ustvarili pogoje za prodajo projekta. Pravni prednik tožnice je sklenil pogodbo, s katero je dopustil služnost po cestah, kjer so prihajale stranke do zemljišč nasprotne stranke in omogočil dostop na zemljišče, ki ga je potem prodal. Iz tega izhaja, da je bila odločitev o sklenitvi pogodbe v zapisani vsebini, poslovno razumljiva in upravičena in povsem običajna v poslovnem svetu, ni pa niti najmanj nesorazmerna. Nadalje opozarja na geodetsko odločbo z dne 9. 8. 2005 in navaja, da takrat ni prišlo do parcelacije, ker ni bilo soglasja glede poteka služnosti, v nasprotnem primeru bi se to uredilo, saj je šlo za geodetsko odmero, izvedeno po podpisu pogodbe. Sama tožnica je navedla, da je bila izvedena zgolj ureditev meje, ker v okviru postopka ni bilo soglasja o obstoju in izbrisu služnosti. Nadalje navaja, da je zatrjevala, da se dostop nemoteno uporablja že več kot deset let, kar so potrdile priče in se sklicuje na določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) o priposestvovanju. Uporabniki gospodujoče nepremičnine so služnost več kot deset let dejansko izvrševali, toženka izvrševanju ni oporekala. Dobra vera se domneva, saj tožnica ni ugovarjala. To pomeni, da je toženka služnost priposestvovala, sodišče pa te materialnopravne podlage ni upoštevalo. Nadalje ugovarja protispisni in neresnični ugotovitvi sodišča, da 3. alineja 1. člena Pogodbe o ustanovitvi služnosti na dovozni cesti opredeljuje dovozno cesto, ki je predmet pogodbe in ki naj bi bila sedaj izvedena v naravi. Projekt se nanaša izključno na parcelo 2338/1, kar izhaja iz 2., 4. in 6. člena pogodbe, nikakor pa ne na 2345/1. Na tej parceli v pripetem projektu ni zarisana nobena cesta, ki bi ustrezala sedanji cesti. Sodišče je s tem storilo absolutno bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožnica v odgovoru na tožbo vsebinsko odgovarja na pritožbene navedbe, se zavzema za zavrnitev pritožbe ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno opredelilo bistvo obravnavane pravde, in sicer v kakšnem obsegu sta pravni prednici tožnice - družba S. g. d.o.o. in toženke - družba S. T. d.d. s Pogodbo o ustanovitvi služnosti na dovozni cesti z dne 17. 2. 2005 (v nadaljevanju Pogodba o ustanovitvi služnosti na dovozni cesti) ustanovili služnost na zemljišču, ki je ob sklenitvi služnostne pogodbe nosila parc. št. 2345/1 k.o. T. Na podlagi citirane služnostne pogodbe je bila stvarna služnost vključena na parceli 2345/1, kasneje, kot to sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, pa je zaradi geodetskih delitev parcele 2345/1 prišlo v zemljiški knjigi do vpisa služnosti na novo nastale parcele: 2345/8, 2345/7, 2345/10, ob odločanju pa površina, ki zajema nekdanjo parcelo 2345/1, nosi parcelne številke 2345/8, 2345/11 in 2345/12. Sodišče je zaključilo, da s spremembo identifikacijskih podatkov ni prišlo do spremembe identitete služeče nepremičnine, tako da se tožbeni zahtevek namesto nepremičnin, ki jih je tožnica zajela v tožbi, in sicer 2345/7 in 2345/10, nanaša na nepremičnine 2345/12 in 2345/11. Glede obsega služnosti pa je zaključilo, da sta pravni prednici pravdnih strank s služnostno pogodbo ustanovili stvarno služnost hoje in vožnje na delu zemljišča parc. št 234571, ki v naravi predstavlja dovozno pot na parc. št 2345/8 k. o. T. 6. Odločitev sodišča je pravilna in zakonita, pritožbeni očitki absolutno bistvene kršitve določb 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pa niso utemeljeni. Uradni pritožbeni preizkus pa nadalje pokaže, da sodišče tudi ni storilo drugih kršitev, na katere je sodišče druge stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti. Velik del pritožbenih navedb izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, z očitki o neprimernem in nedostojanstvenem razlogovanju pa pritožba želi uveljaviti bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj iz pritožbe izhaja očitek, da dokazna ocena v določenih delih ne ustreza metodološkim napotkom 8. člena ZPP. Sodišče druge stopnje tudi ta očitek v celoti zavrača, saj je sodišče skupno dokazno oceno sprejeli na podlagi natančne presoje vseh izvedenih dokazov ter v obrazložitvi jasno in pregledno utemeljilo vse pravnorelevantne dejanske zaključke. Sodišče ni protispisno povzemalo 3. alinejo prvega člena Pogodbe o ustanovitvi služnosti na dovozni cesti, temveč je določbo razlagalo z metodo jezikovne razlage in ugotavljanjem namena pogodbenic, zato tudi ta očitana kršitev ni podana, kot bo še pojasnjeno. Sodišče druge stopnje v celoti sprejema in soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, na izrecne pritožbene očitke, ki so bistveni za odločitev o tožbenem zahtevku pa dodaja:

7. Pritožba neutemeljeno očita, da sodišče ne bi smelo dovoliti spremembo tožbe. Sodišče prve stopnje je v točki 3 obrazložitve pojasnilo, da je zaključek, da ostajata predmet tožbenega zahtevka isti, (kljub spremenjenim identifikacijskim podatkom ni prišlo do spremembe identitete nepremičnin) sprejelo na podlagi podatkov zgodovinskega izpiska iz zemljiške knjige za parc. št. 2345/7 in 2345/10, grafičnega prikaza (priloga A6 in A9) ter orto foto posnetka (priloga A13) in zato zaključilo, da prilagoditev tožbenega zahtevka v pripravljalni vlogi tožnice z dne 18.6.2018 ne predstavlja spremembe tožbe. Drži sicer pritožbeni očitek, da orto foto posnetek ni naštet v točki 6 med dokazi, ki jih sodišče povzema kot izvedene, a iz podatkov spisa izhaja, da se ta listinski dokaz nahaja pod prilogo A13, ki je zapisana kot grafični dokaz poteka dovozne ceste, dejansko pa ta dokaz predstavlja orto foto posnetek, ki ga je predlagala in predložila tožnica. Sodišče zato ni kršilo 7. točke ZPP s prekoračitvijo trditvene in dokazne podlage, pri čemer je bistveno zlasti to, da zaključek o zgolj spremenjenih ZK označbah služečih nepremičnin temelji zlasti na zgodovinskih ZK izpiskih1 in grafičnih prikazih GURS (priloge A6 in A9), medtem ko sodišče z vpogledom v orto foto posnetek svoje zaključke zgolj dodatno utemeljuje.

8. Tudi očitek, da je sodišče kršilo razpravno načelo pri utemeljevanju pravnega interesa tožnice za ugotovitveno tožbo, ne drži. Določba 218. člena SPZ opredeljuje tožbo na ugotovitev obstoja služnosti, kar sodišče prve stopnje pojasni v točki 21 obrazložitve in sicer, da je ugotovitvena tožba dovoljena, če je tako določeno s posebnimi predpisi2 ter še dodatno argumentira, da je dovoljena tudi tedaj, kadar ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja. Sodišče druge stopnje še dodaja, da tako sodna praksa kot teorija3, poleg v zakonu izrecno opredeljene tožbe na ugotovitev služnostne pravice, poznata in priznavata tudi tožbo na ugotovitev neobstoja služnosti. Posebno izkazovanje pravnega interesa s strani tožnice tudi za obravnavano tožbo ni bilo potrebno. Vendar je pravilen tudi zaključek sodišča, da je tožnica dovolj konkretizirano zatrjevala negotov pravni položaj, smiselno z navedbami, da je zaradi formalnega vpisa stvarne služnosti hoje in vožnje na celotnem njej lastnem zemljišču (tudi na stavbišču trgovskega centra in parkirišču), toženki priznan status stranke v vseh upravnih postopkih izdaje gradbenih dovoljenj za gradbene posege na parcelah v lasti tožnice.

9. Drugi odstavek 225. člena SPZ določa, da, če se služeča nepremičnina razdeli, ostane stvarna služnost samo na tistih delih, na katerih se je izvrševala. Tožnica, ki zatrjuje in dokazuje, da na parcelah zajetih v tožbenem zahtevku, stvarna služnost s pogodbo ni bila ustanovljena, do vpisa v zemljiško knjigo pa je prišlo, ker je bila ob delitvi služeče parcele, v formalnem zemljiško knjižnem postopku4 stvarna služnost prenesena na vse novo nastale parcele5, bo lahko na podlagi negativne ugotovitvene tožbe, uveljavila vknjižbo izbrisa v zemljiški knjigi. Njeno razlago zakaj je prišlo do vpisov tudi na parc. št 2345/11 in 2345/12 (oziroma prej na parc. št 2345/7 in 2345710) pa potrjuje tudi komentar k določbi 225. člena SPZ, z razlago:“ da se služnost poti lahko prenese na eno ali več parcel, nastalih z delitvijo služeče nepremičnine, odvisno od tega, kako poteka pot in kakšen je delitveni načrt. Če obstaja najmanjši dvom (v zadevi ni sporno, da prostorske meje izvrševanja služnosti v z. k. niso določno opisane glede poteka ), kaže služnost prenesti na vse nove nepremičnine. Če je pri tem storjena napaka, ima lastnik nepremičnine, na kateri se služnost ne izvršuje, zagotovljeno varstvo in lahko zahteva, da služnost preneha s sodno odločbo.“

10. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožba na ugotovitev neobstoja stvarne služnosti dopustna in ker je tako postavljenemu primarnemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, se pravilno ni ukvarjalo s podrejenima tožbenima zahtevkoma. Zato se pritožbene navedbe, da bi tožnica svoje interese in pravice lahko uveljavljala tudi z izbrisno tožbo, pokažejo za nebistvene.

11. Ker izhaja iz trditev strank, da si določbe Pogodbe o ustanovitvi služnosti na dovozni poti razlagajo diametralno nasprotno glede prostorskega poteka služnosti, konkretno, ali je bila v korist gospodujočih nepremičnin pravnih prednikov toženke ustanovljena služnost pravice hoje in vožnje na celotni površini parc št. 2345/1, je sodišče pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Zaradi nasprotujočih si interesov za izid pravde je namreč sporen pomen posameznih pogodbenih določil. Toženka očita zmotno uporabo drugega odstavka 82. člena OZ z navedbo, da je sodišče z uporabo metod razlage dalo pogodbenim določilom svojo vsebino, a pritožbeni preizkus pokaže, da je sodišče uporabilo razlagalne metode v skladu z zakonsko določbo, zato je tudi v tem delu pritožba neutemeljena. Ni mogoče slediti razlagi pogodbenih določil, za katero se tudi v pritožbi zavzema toženka, in sicer, da je bila s služnostno pogodbo služnost hoje in vožnje ustanovljena na celotnem zemljišču parc. št. 2345/1, ki danes poleg parc. št. 2345/86, zajema tudi parc. št. 2345/11 in 2345/12. Da so določila služnostne pogodbe sporna, izhaja tudi iz pritožbenih navedb, ki se zavzemajo, da bi sodišče moralo slediti določbi 2. člena služnostne pogodbe, ki glasi: "S podpisom te pogodbe S.g. d.o.o. dovoljuje služnost hoje in vožnje preko parc. št 2345/1.“ Kot pravilno ugotavlja sodišče, pa iz naslednjih določb služnostne pogodbe izhaja nasprotno: Sporna pogodba nosi naziv "Pogodba o ustanovitvi služnosti na dovozni cesti“, 1. člen glasi:“ Po obstoječem projektu bo parcelirana dovozna cesta, ki bo delila zemljišča zgoraj navedenih lastnikov, ki s to pogodbo o ustanovitvi služnosti na dovozni cesti omogočata drug drugemu dostop do zemljišč, 3. člen glasi: “S.g. d.o.o. (pravna prednica tožnice) dovoljuje pri vl.št. 2788 k.o. T. služnostno pravico hoje in vožnje na dovozni cesti preko parc. št. 2345/1, v korist vsakokratnega lastnika parc. št 2338/1, 2339/2, 2341, 2342 in 2343 k.o. T. (gospodujoča zemljišča)". Zato je sodišče v nadaljevanju pravilno ugotavljalo tudi dejanske okoliščine pogodbene volje strank ter skupni namen pogodbenic (točke 16 in 17 obrazložitve) ter prepričljivo ugotovilo, da je bila služnost hoje in vožnje pogodbeno ustanovljena na dovozni poti, ki jo danes v celoti zajema parc. št. 2345/8. S strani sodišča ugotovljen namen pogodbenikov tudi ne nasprotuje poslovnim interesom toženke oziroma njene pravne prednice, kot to očita pritožba, saj je s služnostjo v ugotovljenem obsegu uradno in dejansko pridobila dovoz do njenih nepremičnin in jim s tem zagotovila status gradbenih parcel. 12. V točkah 13 in 14 je sodišče presojalo izpovedbe priče A.P in M.T., ki sta služnostno pogodbo kot zakonita zastopnika pogodbenic podpisala in ne drži pritožbena graja, da sodišče ni pojasnilo, zakaj izpovedbi priče A.P. ni sledilo. Sodišče je izpovedbo te priče najprej samostojno ocenilo in v tej oceni poudarilo, da je priča sama potrdila, da ji stanje na terenu ob podpisovanju pogodbe ni bilo poznano, ker so ji vse pripravili njeni sodelavci, nadalje pa je sodišče tudi argumentiralo, da je pričina izpovedba o možnem dostopu „z druge strani“ zelo posplošena, kar je tudi eden od razlogov, da je sodišče izpovedbo priče glede obsega stvarne služnosti, ocenilo za neverodostojno. Tudi časovna odmaknjenost podpisovanja pogodbe, splošno znana pestrost del in nalog direktorjev, dejstvo, da je priča pogodbo le podpisala kot zakonita zastopnica, ni pa sodelovala pri pripravah ter bila prisotna na terenu, pritrjujejo oceni sodišča prve stopnje .

13. Sodišče ustrezno pojasni tudi izvedeno odločbo GURS z dne 9. 8. 2005 (točka 17 obrazložitve). V geodetskem postopku sta pravni prednici pravdnih strank po sklenitvi pogodbe o ustanovitvi služnosti uredili meje med njunimi nepremičninami, kar pa tudi po mnenju sodišča druge stopnje ne dokazuje, da že takoj po sklenitvi služnostne pogodbe ni bilo soglasja glede poteka stvarne služnosti, zato tudi ta dokaz ne vpliva na ugotovljen namen pogodbenic.

14. Sodišče prve stopnje je svoje prepričanje, da sta pravni prednici pravdnih strank s služnostno pogodbo služnost ustanovili na delu zemljišča parc št 2345/1, ki danes v naravi zajema parc. št. 2345/8 in predstavlja dovozno pot po kateri se ustanovljena služnost vseskozi izvršuje, natančno in obsežno argumentiralo z jezikovno razlago vsebine posameznih členov pogodbe ter z ugotavljanjem namena sklenjene služnostne pogodbe, kar vse je ugotavljalo z oceno posameznih izpovedb in listinskih dokazov in v skupni dokazni oceni svoje prepričanje želelo čimbolj razumsko in razumljeno utemeljiti. Zato upoštevaje celotno argumentacijo dokazne ocene sodišča prve stopnje tudi njegov zapis, „da pri zdravi pameti enostavno ne gre verjeti, da je sporna služnost bila ustanovljena na celotni takratni parceli...“, sodišče druge stopnje ne vidi kot neprimernega in pristranskega do toženke, zato tudi ta pritožbeno posebej izpostavljeni očitek zavrača, ker so argumenti sodišča prve stopnje dovolj racionalni, sprejemljivi in preverljivi7. 15. Pritožba nadalje neutemeljeno očita, da bi moralo sodišče pri odločitvi upoštevati materialnopravno podlago 217. člena SPZ, ki določa, da stvarna služnost nastane s priposestvovanjem. Toženka je pred sodiščem prve stopnje podajala trditve glede izvrševanja pogodbeno ustanovljene služnosti hoje in vožnje tudi preko parkirišča, torej uporabo poti, ki z jugovzhodne strani Z. ulice poteka mimo trgovine tožnice, do poslovnih objektov na parcelah toženke, kar so potrdile tudi zaslišane priče. Že sodišče prve stopnje je te trditve in ugotovitve upoštevalo in nanje odgovarjalo. Sodišče druge stopnje še dodaja, da je predmet obravnavane pravde pogodbeno ustanovljena stvarna služnost. Trditve toženke podane pred sodiščem prve stopnje niso bile dovolj konkretizirane, da bi jih sodišče lahko obravnavalo v smeri ugotavljanja pogojev priposestvovanja.

16. Glede na obrazloženo pritožba ni utemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (določba 353. člena ZPP).

17. Toženka s pritožbo ni uspela, navedbe v odgovoru na pritožbo pa niso bistveno pripomogle k odločitvi o pritožbi, zato nosita pravdni stranki vsaka svoje pritožbene stroške (določbe 154., 155. in 164. člena ZPP).

1 Pod prilogo A11 zgodovinska izpiska za parc. št. 2345/7 in 2345/10 2 Določba 181. člena ZPP. 3 Svarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba 2004, komentar k 218. členu SPZ. 4 115. člen ZZK-1: Če se v katastru spremeni identifikacijski znak nepremičnine, se ta sprememba poočiti v zemljiški knjigi na podlagi obvestila geodetske uprave.(2) Poočitev delitve nepremičnin je dovoljena, če je predmet delitve zemljiška parcela ali posamezen del stavbe v etažni lastnini.(3) Poočitev združitve nepremičnin je dovoljena:1. če so predmet združitve zemljiške parcele ali posamezni deli stavbe v etažni lastnini in2. če je širši pravni položaj vseh nepremičnin, ki se zaradi združitve izbrišejo, enak, razen glede morebitnih stvarnih služnosti, vpisanih samo pri osnovnem pravnem položaju posamezne nepremičnine.(4) Poočitev združitve ali delitve nepremičnin se opravi na podlagi obvestila geodetske uprave o izvedbi te spremembe v katastru.(5) Če je poočitev združitve ali delitve nepremičnin dovoljena, se v zemljiški knjigi:1. izbrišejo nepremičnine, ki prenehajo zaradi združitve ali delitve,2. vpišejo nove nepremičnine, ki nastanejo zaradi združitve ali delitve,3. pri novih nepremičninah iz prejšnje točke vpiše enak osnovni položaj, kot je bil vpisan pri izbrisanih nepremičninah, in vse izvedene pravice in pravna dejstva iz četrtega odstavka 13.a člena tega zakona, ki so bile vpisane pri osnovnem pravnem položaju izbrisanih nepremičnin. 5 določba 225. člena SPZ:Če se razdeli služeča nepremičnina, ostane stvarna služnost, samo na tistih delih na katerih se je izvrševala. 6 Ta parcela v naravi predstavlja dovozno pot, ki ločuje zemljišča v lasti pravdnih strank 7 Sodniku določba 8. člena ZPP ne daje argumentacijskih napotkov za dokazno oceno. Prepuščeno mu je, da sam poišče in uporabi dejanska dokazna pravila, ki ustrezajo splošnim zakonom mišljenja, izkušenj in človeškega spoznanja. Zato citirana določba začrtuje zgolj formalni okvir proste dokazne ocene, vsebinskega pa mora sodnik v vsakem primeru posebej poiskati, uporabiti in argumentirati. Sodnik ocenjuje ali je neka trditev resnična po naravnih logičnih zakonih, kakor vsak drug človek, čeprav ni šolan pravnik.. Njegova argumentacija mora biti namreč obče (objektivno) sprejemljiva, tako da je potencialno prepričljiva za vsakega razumnega človeka iz časa in prostora, v katerem je bila izdana odločba.