Jedro

Tožeča stranka je v tožbi navedla ime tožene stranke, kot ga je imela pred preimenovanjem, do katerega je prišlo že pred vložitvijo tožbe. Kljub temu napačnemu poimenovanju stranke ni bilo sporno, na koga se tožba nanaša, tožena stranka je na tožbo odgovorila in se udeleževala postopka. Opisanega napačnega poimenovanja, ki ga je sodišče prve stopnje povzelo, ni mogoče popraviti s popravo sodbe v smislu 328. člena ZPP, ker se slednja nanaša le na napake, ki jih zagreši sodišče in ne stranka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za popravo sodbe.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka, smiselno iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu tožeče stranke, ali pa sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da je zgrešeno stališče sodišča prve stopnje, da napake glede pravilnega poimenovanja stranke ni mogoče odpraviti v skladu s 328. členom ZPP. Tožnik je sicer res napačno poimenoval toženo stranko, vendar sta tako sodišče kot predvsem tožena stranka razumeli, na koga se je tožba nanašala, stranka je na tožbo odgovorila, se postopka ves čas udeleževala in se torej v označbi tožene stranke identificirala. Tudi ne gre le za napako stranke, saj je sodišče dolžno odpraviti napako v svoji sodbi, še posebej zaradi tega, ker se je tožena stranka tudi sama pravilno identificirala in bi sodišče lahko to označbo le povzelo, poleg tega ima sodišče vedno na razpolago dostopne javne evidence v elektronski obliki in bi se bilo mogoče tudi na ta način prepričati o pravilni označbi tožene stranke. Prav tako ne gre za spremembo osebe stranke, ampak le za drugačno označbo, popravo napake pri pisanju. Kot rečeno, je tožena stranka razumela, da se tožba nanaša nanjo, na tožbo je odgovorila in pod to označbo sodelovala v postopku. Med strankama ni bilo sporno, kdo je tožena stranka, zato je možno predlagati, da se sodba popravi tudi po pravnomočnosti te sodbe. Pritožba se pri tem sklicuje na sodno prakso (II Cp 4911/20005, I Cpg 960/2001 in VSD opr. št. Pdp 1108/99).

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanega pritožbenega razloga, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče bistvenih kršitev določb postopka ni storilo, tudi ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je glede na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje odločitev o zavrnitvi predloga za popravo sodbe pravilna.

V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje odločilo o tožbenem zahtevku s sodbo in sklepom dne 24. 8. 2005, opr. št. Pd 186/2005, ki je postala pravnomočna 1. 12. 2006 (listovna št. 125 spisa). Kot tožena stranka je bila navedena Srednja k. in p. šola, ... Kot je razvidno iz vloge tožene stranke z dne 1. 12. 2006 (listovna št. 126 - 129), se je tožena stranka na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Kopru z opr. št. Srg 2000/01804 z dne 11. 7. 2000 preimenovala v Srednjo t. šolo, ... To pomeni, da je tožeča stranka v svoji tožbi z dne 8. 5. 2001 navedla ime tožene stranke, kot ga je le-ta imela pred preimenovanjem.

Pravilno je sicer stališče pritožbe, da gre le za napačno poimenovanje stranke, medtem ko med njima ni bilo sporno, na koga se tožba nanaša, stranka je na tožbo odgovorila, se ves čas postopka udeleževala in se torej tudi kot Srednja k. in p. šola v ... identificirala kot tožena stranka v tem sporu. Ne gre torej za drugo stranko, ampak le za drugačno označbo pravne osebe, ki je ves čas postopka stranka v tem postopku in je za to tudi ves čas vedela.

Zmotno pa je stališče pritožbe, da je tako napako možno popraviti na podlagi določb ZPP o popravi sodbe (328. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je med postopkom in kasneje v pravnomočni sodbi povzelo poimenovanje tožene stranke, kot ga je navedla tožeča stranka v svoji tožbi. Nobena od strank ni opozorila na napačno poimenovanje tožene stranke, ki se je že pred vložitvijo tožbe preimenovala, kot je razvidno iz citiranega sklepa Okrožnega sodišča v Kopru. Ne gre torej za situacijo iz 328. člena ZPP, po katerem lahko predsednik senata kadarkoli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom.

Pritožba se sklicuje na sodno prakso, ki naj bi potrjevala njeno stališče, da je napako mogoče popraviti v skladu s 328. členom ZPP. Iz vsebine citiranih odločb višjih sodišč pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne gre za identične primere, saj se odločbe nanašajo bodisi na fizično osebo, bodisi na le delno pomanjkljivo navedbo stranke in na stališče, da je možno s popravkom v smislu 328. člena ZPP popraviti tudi pravnomočno sodbo, kar sicer ni sporno. Sodišče prve stopnje pa se je v izpodbijanem sklepu sklicevalo na sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 18. 6. 1997, opr. št. II Cp 714/97, iz katerega izhaja, da sodišče lahko popravlja svoje napake, ne pa napake katere od pravdnih strank.

Po stališču pritožbenega sodišča ne gre za situacijo, da bi bilo napako mogoče odpraviti s popravo sodbe v smislu 328. člena ZPP. Glede na to, da je v postopku ves čas nastopala prava tožena stranka, le z drugačno označbo in da torej ne gre za spremembo stranke, bo po stališču pritožbenega sodišča tožeča stranka v morebitnem izvršilnem postopku lahko uveljavljala prehod terjatve na dolžnika, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot dolžnik, v skladu s 24. členom Zakona o izvršilnem postopku (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl.).

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno, saj s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlog ni podan, prav tako ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. točka 365. člena ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbe (1. odstavek 154. člena ZPP).