Jedro

Ko sodišče odloča o predhodnem vprašanju, odloča o obstoju pravice ali pravnega razmerja, od katerega je odvisna odločitev v glavni stvari, zato je predhodno le takšno pravno razmerje ali takšna pravica, ki je pravnomočnost v glavni stvari ne zajema. Ko pa sodišče z vmesno sodbo odloča na podlagi tožbenega zahtevka, odloča o kvalitatitvnem delu tožbenega zahtevka in s tem o delu glavne stvari. Medtem ko sodišče lahko po lastni iniciativi razcepi tožbeni zahtevek v ugotovitveni in dajatveni del in o podlagi tožbenega zahtevka odloča z vmesno sodbo, ne more samo, brez postavljenega vmesnega ugotovitvenega zahtevka, doseči, da bi postala pravnomočna odločitev o predhodnem vprašanju.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana vmesna sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo ugotovilo, da sta tožnik in vnukinja toženih strank A. G., poročena R., živela v izvenzakonski skupnosti, kot jo opredeljuje 12. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Odločitev o višini tožbenega zahtevka in pravdnih stroških je pridržalo za končno odločbo. Proti vmesni sodbi se je po odvetniku pritožila tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano vmesno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ima izpodbijana vmesna sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izrek sodbe je nerazumljiv, ker v njem ni navedeno, v katerem časovnem obdobju naj bi tožeča stranka in vnukinja toženih strank živela v izvenzakonski skupnosti. V sodbi niso navedeni razlogi niti razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vseh zakonskih predpostavk, ki morajo biti nujno izpolnjene za priznanje izvenazkonske skupnosti v smislu 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Pri izdaji vmesne sodbe je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožeča stranka v zadevni pravdi sploh ni postavila tožbenega zahtevka na ugotovitev obstoja izvenzakonske skupnosti med tožnikom in vnukinjo toženih strank, ampak je to storilo samo sodišče po uradni dolžnosti. Ob tem je treba poudariti, da ugotavljani obstoj izvenzakonske skupnosti predstavlja statusno vprašanje. Ugotavljanje obstoja statusa neke osebe ne more biti predmet konkretne pravdne zadeve med tožečo stranko in toženima strankama. Tožena stranka uveljavlja tudi pritožbeni razlog stvarne nepristojnosti iz 4. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Priča A. G. je nedvoumno povedala, da s tožečo stranko ni nikoli živela v izvenzakonski skunosti, saj sta bila določeno obdobje zgolj prijatelja. Enako izhaja iz zaslišanja priče Am. G., to je matere A. G.. Več kot očitno je, da tožeča sstranka ni uspela dokazati dejstva, da naj bi z A. G. živela v izvenzakonski skupnosti. Pritožba je utemeljena. Izhajajoč iz trditvenega gradiva tožeče stranke, ki v tožbi navaja, da je bila preureditev in povečanje vrednosti hiše v lasti tožencev rezultat skupnega dela tožnika in vnukinje tožencev kot izvenzakonskih partnerjev, ni nobenega dvoma, da predstavlja vprašanje obstoja izvenzakonske skupnosti med navedenima osebama v razmerju do glavne stvari predhodno vprašanje (13. člen ZPP). Kadar sodišče samo reši predhodno vprašanje, velja ta odločitev le v konkretni civilni pravdi, v kateri je bilo vprašanje rešeno (2. odstavek 13. člena ZPP). Odločitev o predhodnem vprašanju ima torej le značaj dejanske ugotovitve, pomembne za konkreten civilni spor. Ker predhodno vprašanje samo ni predmet civilne pravde, ampak le del dejanske podlage odločbe, pravnomočnost odločitve o glavni stvari ne zajema pravnega razmerja, ki predstavlja predhodno vprašanje. Kadar sodišče razcepi tožbeni zahtevek v ugotovitveni in dajatveni del (315. člen ZPP), prav tako odloča o predhodnem vprašanju, vendar s to razliko, da mora biti to prejudicialno vprašanje podlaga tožbenega zahtevka. Medtem ko je predhodno vprašanje iz 13. čl. ZPP del dejanske podlage sodne odločbe, ki ni identičen z glavno stvarjo, sodišče z vmesno sodbo odloča o kvalitativnem delu tožbenega zahtevka, torej delu glavne stvari. Sodišče prve stopnje pri odločanju z vmesno sodbo ni vezano na predlog pravdnih strank (1. odstavek 315. člena ZPP), vendar pa odločitev o obstoju izvenzakonske skupnosti med tožnikom in vnukinjo tožencev ne predstavlja odločitve o podlagi tožbenega zahtevka, ampak o predhodnem vprašanju, od rešitve katerega je odvisna rešitev o glavni stvari. Pravnomočnost odločitve o utemeljenosti zahtevka za plačilo 1.000.000,00 SIT namreč spornega pravnega razmerja - obstoja izvenzakonske skupnosti ne more zajeti, zato o njem z vmesno sodbo ni mogoče odločati. Ko je sodišče prve stopnje na lastno iniciativo brez postavljenega zahtevka odločalo o obstoju pravnega razmerja - izvenzakonske skupnosti (3. odstavek 181. člena ZPP), je prekoračilo tožbeni zahtevek (1. odstavek 2. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato v skladu z določilom 357. člena ZPP vmesno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka, pri čemer se bo moralo opredeliti, ali bo o stvari odločilo s končno sodbo, ali pa bi bilo smotrno o podlagi tožbenega zahtevka najprej odločiti z vmesno sodbo. V slednjem primeru ne bo odločalo o obstoju izvenzakonske skupnosti med tožnikom in vnukinjo tožencev, saj je obstoj tega pravnega razmerja, kot je že bilo izčrpno pojasnjeno, predhodno vprašanje v razmerju do glavne stvari, ampak o utemeljenosti tožnikovega zahtevka na plačilo iz naslova skupnega premoženja. Ni odveč opozorilo, da se bo moralo pri presoji utemeljenosti podlage zahtevka kritično opredeliti tudi glede vseh ostalih ugovorov tožene stranke, zlasti ugovora pasivne legitimacije in s tem odločiti o celotni podlagi tožbenega zahtevka. Le vprašanje višine zahtevka bo lahko prepustilo odločanju s končno sodbo. Velja še poudariti, da ni nobene ovire, da o obstoju izvenzakonske skupnosti med tožnikom in A. G., poročeno R., sodišče ne bi moglo odločati kot o predhodnem vprašanju. Takšno ravnanje sodišču mu namreč, čeprav gre za reševanje statusnega vprašanja, izrecno omogoča določilo 2. odstavka 12. člena ZZZDR. Stroškovni izrek temelji na določilu 3. odstavka 165. člena ZPP.