Jedro

Glede na to, da gre pri tožniku za spremembo v stanju invalidnosti in za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, se mu nove pravice priznajo s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe (in ne že od dne nastanka spremembe).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka spremeni tako, da se za besedami „s polnim delovnim časom“ doda besedilo „od 1. 10. 2009 dalje“.

V točki VI izreka se znesek „455,40 EUR“ nadomesti z zneskom „227,70 EUR“.

V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 30. 9. 2009 in št. ... z dne 23. 3. 2010 (I. odstavek izreka). Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti od 14. 9. 2009 zaradi bolezni in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto, kjer ne dviguje bremen težjih od 10 kg, kjer ne dela v sklonjenem in prisilnem položaju, kjer ne dela na strojih, ki vibrirajo, kjer bremen in tudi rok ni potrebno dvigovati nad nivo ramen, kjer ne gre za vsiljen tempo in ritem dela, kjer ni potrebnega večjega uvajanja in učenja, s polnim delovnim časom (II. odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločila z odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe (III. odstavek izreka). Sodišče pa je zavrnilo zahtevek, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti (IV. odstavek izreka). Tožniku je nadalje naložilo, da se je dolžan v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe prijaviti pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje (V. odstavek izreka). Sodišče je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 455,40 EUR v roku 15 dni, na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. odstavek izreka).

Zoper sodbo, razen v zavrnilnem delu (IV. odstavek izreka) je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), posledično pa je zmotno ugotovilo dejansko stanje in tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da je sledilo izvedenskemu mnenju sodnega izvedenca. Z izvedenskim mnenjem sta se strinjali tudi obe stranki v postopku. Iz zaključka izvedenskega mnenja z dne 19. 8. 2011 izhaja, da je do izdaje dokončne odločbe dne 23. 3. 2010 prišlo do poslabšanja tožnikovega zdravstvenega stanja, ki so ga kasneje potrdili tudi novi izvidi slikovne diagnostike, EMG, ortopeda in nevrologa, vendar tudi kasnejše poslabšanje ne narekuje ocene I. kategorije invalidnosti. Tožnik je še vedno zmožen za psihofizično nezahtevno delo, kjer ne dviguje bremen težjih od 10 kg, kjer ne dela v sklonjenem prisilnem položaju in kjer ne dela na strojih, ki vibrirajo, s polnim delovnim časom. Tem omejitvam je sodni izvedenec dodal, da tožnik ne sme dvigovati bremena in rok nad nivo ramen, dela lahko na delih, kjer ne gre za vsiljen tempo in ritem dela in kjer ni potrebno večjega uvajanja in učenja. Dodatne omejitve je kot potrebne določil od podaje dopolnilnega mnenja invalidske komisije druge stopnje z dne 21. 3. 2011, ko je bil opisan tudi natančen ortopedski status. Sodišče prve stopnje pa je v razlogih sodbe v nasprotju z navedenim izvedenskim mnenjem zaključilo, da so dodatne omejitve pri tožniku potrebne že od 14. 9. 2009 dalje (datum ocene pri invalidski komisiji prve stopnje). Sodišče je pojasnilo, da naj bi izvedenec v izvedenskem mnenju navedel, da kasnejši izvidi potrjujejo ugotovljeni klinični status ob pregledu na invalidski komisiji prve stopnje dne 14. 9. 2009. Po mnenju tožene stranke omenjeno iz podanega izvedenskega mnenja ne izhaja. Potrebno je izhajati iz celotnega konteksta izvedenskega mnenja. Sodni izvedenec je dodatne omejitve kot potrebne izrecno in nedvoumno določil od podaje dopolnilnega mnenja invalidske komisije druge stopnje z dne 21. 3. 2011, ko je bil opisan tudi natančen ortopedski status. V samem zaključku mnenja je sodni izvedenec prej navedeno ugotovitev glede datuma priznanja dodatnih omejitev le še utemeljil, pri čemer se je skliceval na ugotovljeni ortopedski status, ki je bil ob pregledu pri invalidski komisiji druge stopnje dne 21. 3. 2011 natančno opisan. Ravno z izvidi, nastalimi po izpodbijani dokončni odločbi tožene stranke je bil ta ortopedski status potrjen. Tožena stranka zato ugotavlja, da je obrazložitev sodišča v tem delu v nasprotju z ugotovitvami sodnega izvedenca. V kolikor pa je sodišče ugotovilo, da so tudi kasnejši izvidi potrdili pravilnost ugotovitev invalidske komisije prve stopnje z dne 14. 9. 2009, kot to navaja sodišče v 11. točki obrazložitve, pa bi bilo potrebno tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrniti, saj bi to pomenilo, da sta bili izpodbijani odločbi tožene stranke pravilni. Obrazložitev sodbe je torej v tem delu nejasna in nasprotuje izreku sodbe, kjer so tožniku priznane dodatne omejitve pri delu. Gre za bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 339. člena ZPP, zaradi česar je bilo tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišče je samo odločilo o vprašanju za odgovor na katero se zahteva znanje medicinske stroke. S tem je bistveno kršilo določbe postopka in sicer 243. člen ZPP. Navedena kršitev pa je bistveno vplivala na samo odločitev. Posledično je v odločilnih dejstvih nastalo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebini izvedenskega mnenja, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 15. točki 339. člena ZPP. Sodišče je materialno pravo zmotno uporabilo tudi v zvezi z določbo 57. člena Pravilnika o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov ZPIZ Slovenije (Ur. l. RS, št. 118/05), saj je pri oceni delovne zmožnosti tožnika upoštevalo izvide, ki izhajajo iz časa po postopku pri toženi stranki. Po mnenju tožene stranke sta bili izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti, zato bi moralo sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Nadalje tožena stranka navaja, da v kolikor bi pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, pa tožena stranka izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, kot je razvidna iz VI. odstavka izreka izpodbijane sodbe. Upoštevaje zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka (IV. točka izreka sodbe), v katerem je zahteval priznanje I. kategorije invalidnosti, kot invalidu III. kategorije invalidnosti pa so mu bile s sodbo priznane „le“ dodatne omejitve, to pomeni, da je tožnik v zadevi uspel le v manjšem delu ter bi zato moral nositi ustrezen del stroškov postopka. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), niti postopkovnih določb, na katere tožena stranka opozarja v pritožbi. Je pa sodišče prve stopnje v delu, ki se nanaša na priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja zmotno uporabilo materialno pravo, prav tako pa je tudi utemeljena pritožba v delu, ki se nanaša na priznanje stroškov postopka.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 23. 3. 2010 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 30. 9. 2009, s katero je tožena stranka zavrnila zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožnik je s tožbo uveljavljal razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ter da se mu na tej podlagi priznajo pravice iz invalidskega zavarovanja.

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je bil tožnik s sklepom št. ... z dne 3. 3. 1992 že razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo, kjer ne dviguje bremen težjih od 10 kg, kjer ne dela v sklonjenem prisilnem položaju in kjer ne dela s stroji, ki vibrirajo, s polnim delovnim časom od 2. 3. 1992 dalje. Dne 19. 1. 2009 je bil vložen nov predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja. V tem primeru je za odločitev bistvena najprej ugotovitev, ali je pri tožniku prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in s tem v zvezi ali so izpolnjeni pogoji za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v prvem odstavku 60. člena določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljena skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Invalidnost se razvršča v tri kategorije (drugi odstavek 60. člena ZPIZ-1).

Glede na pritožbene navedbe ni sporno, da je pri tožniku prišlo do sprememb v stanju invalidnosti, sporen pa je datum nastanka sprememb v stanju invalidnosti. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje naj bi do spremembe prišlo že v času, ko je bil tožnik obravnavan na invalidski komisiji prve stopnje, torej 14. 9. 2009, medtem ko tožena stranka meni, da iz podanega izvedenskega mnenja izhaja, da je do sprememb v zdravstvenem stanju, ki narekujejo dodatne omejitve na drugem delovnem mestu prišlo ob podaji dopolnilnega mnenja invalidske komisije druge stopnje z dne 21. 3. 2011, torej že po izdaji izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke.

Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da ni podana niti kršitev 14., niti 15. točke 339. člena ZPP, kot to uveljavlja tožena stranka v pritožbi. Sodišče prve stopnje je namreč obrazložilo v katerem delu je sprejelo mnenje sodnega izvedenca, specialista medicine dela, prometa in športa in v katerem delu temu mnenju ni sledilo. To pa pomeni, da se sodba lahko preizkusi, razen tega tudi izrek ni v nasprotju z obrazložitvijo. Iz obrazložitve tudi ne izhaja, da bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar sodišče navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma izvedbi dokazov ter samimi temi listinami.

V zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo obširen dokazni postopek, v okviru katerega je med drugim pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije druge stopnje, kot pričo je zaslišalo tožnikovo osebno zdravnico ter nato pridobilo tudi izvedensko mnenje sodnega izvedenca, specialista medicine dela, prometa in športa primarij prof. dr. M.B..

V zvezi s vprašanjem katera dejstva se štejejo za dokazana, pritožbeno sodišče opozarja na načelo proste presoje dokazov, kot izhaja iz 8. člena ZPP. Določeno je, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Torej tudi če je sodni izvedenec v izvedenskem mnenju predlagal, da se dodatne omejitve določijo od datuma ocene na invalidski komisiji druge stopnje (dopolnilno mnenje invalidske komisije druge stopnje z dne 21. 3. 2011), ko je bil opisan tudi natančen ortopedski status, to ne pomeni, da bi moralo sodišče slediti temu predlogu, temveč je moralo sodišče s tem v zvezi presoditi tudi ostale dokaze. Že sama ugotovitev sodnega izvedenca, da je pri tožniku do izdaje izpodbijane dokončne odločbe (23. 3. 2010) prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, ki so ga kasneje potrdili tudi novi izvidi, pomeni, da je izvedenčeva nadaljnja ugotovitev, da so dodatne omejitve potrebne šele od 21. 3. 2011 neprepričljiva. Nenazadnje je izvedenec zgolj predlagal omenjeni datum, s tem da je ta svoj predlog vezal na opisani ortopedski status. Ortopedski status pa je bil opisan tudi že v mnenju invalidske komisije prve stopnje dne 14. 9. 2009. Tožnik je bil namreč pred komisijo osebno pregledan. Tudi iz omenjenega izvida izhaja, da tožnik opisuje bolečine v ledveno križni hrbtenici in v vratu. Ugotovljeno je bilo, da ima v levi nogi parastezije, Laseque desne je bil 60 stopinj, levo 80 stopinj, gibljivost ledveno križne hrbtenice je bila močno zavrta in omejena. Tožnik je na pregledu opisoval bolečine v vratu in pri rotaciji v ramenih. Ugotovljeno je bilo, da je psihomotorno upočasnjen, na prste težje stopi. Enako kot invalidska komisija prve stopnje je v svojem dopolnilnem mnenju tudi invalidska komisija druge stopnje dne 21. 3. 2011 ugotovila tožnikovo zdravstveno stanje ter podala mnenje, da pri osebnem pregledu niso ugotovili bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, zato že podanega mnenja ne spreminjajo. V tem primeru torej podano mnenje invalidske komisije druge stopnje ni bilo nič bolj prepričljivo od mnenja, ki ga je podala invalidska komisija prve stopnje dne 14. 9. 2009. Da je omenjeni datum kot datum, ko je prišlo do spremembe v zdravstvenem stanju, ki je narekovalo priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja ustrezen nenazadnje izhaja tudi iz izvidov, ki jih podrobno povzema že sodni izvedenec v izvedenskem mnenju. Glede na ustaljeno sodno prakso je za rešitev zadeve bistveno stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, kar pomeni, da je pri presoji potrebno upoštevati vse do tedaj razpoložljivo medicinsko dokumentacijo. Vendar tudi v primeru, če je bil že po izdaji izpodbijane dokončne odločbe izdan nek izvid, to še ne pomeni, da je brez dokazne vrednosti, kajti iz izvida lahko izhaja tudi stanje za nazaj, torej za čas pred izdajo izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. Le v primeru, če bi šlo za nov izvid in bi iz izvida izhajalo novo stanje, potem tak izvid ne more biti podlaga za odločitev v zadevi, kajti novot, nastalih po izdaji dokončne odločbe, sodišče ne sme upoštevati, temveč ima stranka možnost, da pri toženi stranki začne nov postopek za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na izvedene dokaze in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Sodišče torej ni kršilo določbe 243. člena ZPP v smeri, kot se zavzema tožena stranka v pritožbi. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da so pritožbene navedbe v zvezi z datumom nastanka sprememb v stanju invalidnosti neutemeljene.

Glede datuma priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja pa je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka sicer v pritožbi na omenjeno ne opozarja, vendar pritožbeno sodišče na pravilno uporabo materialnega prava pazi že na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP. Pri tožniku gre namreč za spremembo v stanju invalidnosti in s tem za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. V tem primeru pa se nove pravice iz invalidskega zavarovanja priznajo s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe. ZPIZ-1 namreč v drugem odstavku 163. člena določa, da če nastanejo v stanju invalidnosti ali telesne okvare spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP poseglo v točko II izreka, tako da gre tožniku nova pravica iz invalidskega zavarovanja s 1. 10. 2009 dalje, torej s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe v stanju invalidnosti.

Pritožba je utemeljena tudi v delu, ki se nanaša na priznanje stroškov postopka. Iz izreka izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje le delno ugodilo tožbenemu zahtevku, zavrnilo je namreč zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti (IV. točka izreka). Ker je tožnik le delno uspel s svojim zahtevkom, je pritožbeno sodišče upoštevaje prvi odstavek 154. člena ZPP poseglo v VI. točko izreka tako, da je dosojene stroške znižalo za polovico, tožena stranka je tako namesto zneska 455,40 EUR dolžna plačati 227,70 EUR.

V ostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.