Jedro

Če se ob sklepanju pogodbe o dosmrtnem preživljanju izkaže, da je bil takrat prisoten element tveganosti, česar, upoštevaje dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje o okoliščinah, v katerih je bila sporna pogodba o dosmrtnem preživljanju sklenjena, v konkretnem primeru ni moč zanikati, zatrjevana neenaka vrednost vzajemnih dajatev po presoji revizijskega sodišča že zato ne more biti razlog, da bi bila kavza pogodbe nedopustna.

Po presoji revizijskega sodišča vprašanje, ali je sodnikovo opozorilo strankam pogodbe (5. odst. 117. čl. Zakona o dedovanju) zabeleženo pred besedilom pogodbe ali na koncu, ne posega v bistvo vloge sodnika o overovitvi tovrstnih pogodb.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal ničnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi zatrjevane nedopustnosti podlage pogodbe in pomanjkljivosti glede obličnosti te pogodbe. Sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožeče stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava tožeča stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi ter sodbi sodišča prve in druge stopnje tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa ju razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji zatrjuje, da je sporna pogodba odplačna, saj je v njej dogovorjeno, da mora toženka v zameno za stanovanje, ki ji ga tožnik zapušča kot dediščino, tožniku nuditi določene natančno precizirane dajatve. Toženka se obveznostim izogiba, saj zatrjuje, da je njena obveznost pogojna. Poleg tega je toženka sama priznala, da ji je bilo znano, da tožnik boleha za neozdravljivo boleznijo. Ker po takšni pogodbi obveznosti strank nista ekvivalentni, kažejo na očitno zlorabo položaja tožnika. Toženka je tožnika, nezmožnega prave presoje, zapeljala v sklenitev nečesa, česar ni hotel. Če bi toženki stanovanje hotel podariti, bi sklenil darilno pogodbo. Podlaga uveljavljane ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju je določilo 52. čl. ZOR. To, da toženka samo prejema, ničesar pa ne daje, se grobo zoperstavlja morali in je nedopustno. Sicer pa sporna pogodba ne ustreza obličnosti. Opozorilo sodnika strankam v sporni pogodbi je dano na začetku in ni konkretno v zvezi z izpodbijano pogodbo. Še posebej je to pomembno, ker je bila pogodba sklenjena pred predsednikom sodišča, kjer je toženka zaposlena, čeprav so bili na voljo tudi sodniki na drugem sodišču. Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Toženkina obveznost nuditi pomoč tožniku je, upoštevaje dejanske ugotovitve sodišč o vsebini sporne pogodbe o dosmrtnem preživljanju, res deloma pogojna. Odvisna je od tega, ali jo bo tožnik potreboval. Toda takšna pogojnost obveznosti toženke še ne pomeni, da ima sporna pogodba o dosmrtnem preživljanju nedopustno podlago zaradi zatrjevane neenakosti dogovorjenih obveznosti. Bistven element pogodbe o dosmrtnem preživljenju je tveganost. V trenutku sklepanja pogodbe prevzetih obveznosti preživljalca že zaradi negotovosti glede časa trajanja pogodbe ni moč natančneje opredeliti (vključno z njihovo v denarju izraženo vrednostjo). Tako tudi v konkretnem primeru iz same pogojnosti toženkine obveznosti (ki ni edina po pogodbi prevzeta obveznost), da tožniku nudi pomoč, v primeru potrebe po njej (dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje), še ni moč sklepati o nedpustnosti podlage obravnavane pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Če se ob sklepanju pogodbe o dosmrtnem preživljanju izkaže, da je bil takrat prisoten element tveganosti, česar, upoštevaje dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje o okoliščinah, v katerih je bila sporna pogodba o dosmrtnem preživljanju sklenjena, v konkretnem primeru ni moč zanikati, zatrjevana neenaka vrednost vzajemnih dajatev po presoji revizijskega sodišča že zato ne more biti razlog, da bi bila kavza pogodbe nedopustna. Morebitno neizpoljnjevanje prevzetih obveznosti po sklenitvi pogodbe, v izpolnitveni fazi, pa ne more imeti (retroaktivnega) vpliva na izpolnjenost predpostavk (tudi dopustnosti kavze) za nastanek pogodbe ob sklepanju pogodbe. V reviziji zatrjevana napaka volje tožnika ob sklepanju sporne pogodbe ni predmet spora v tej zadevi.

Tudi revidentovo vztrajanje pri trditvi, da naj splošno opozorilo sodnika na posledice pogodbe o dosmrtnem preživljanju na začetku pogodbe ne bi zadostovalo, ni utemeljeno. Po presoji revizijskega sodišča namreč vprašanje, ali je sodnikovo opozorilo strankam pogodbe (5. odst. 117. čl. Zakona o dedovanju) zabeleženo pred besedilom pogodbe ali na koncu, ne posega v bistvo vloge sodnika ob overovitvi tovrstnih pogodb. Odločitvi sodišč sta tako po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilni.

Glede na navedeno reviziji ni bilo moč ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl.ZPP).