Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo in sicer za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in strah.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku znesek 968.378,00 SIT ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 118.547,00 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da je zavarovanec tožene stranke dne 9.12.1993 povzročil prometno nesrečo, v kateri se je tožnik poškodoval. Utrpel je zvin vratne hrbtenice. Na podlagi ugotovitev izvedenca dr. A. D. je določilo odškodnino za pretrpljene telesne bolečine v znesku 500.000,00 SIT, za strah 200.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 230.000,00 SIT. Znesek 38.378,00 SIT pa je priznalo kot povračilo izgubljenega zaslužka.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke tako, da je zvišalo prisojeni znesek na 1.268.378,00 SIT. Zvišanje se nanaša na odškodnino za pretrpljene telesne bolečine, ki jo je določilo z zneskom 800.000,00 SIT. Pritožbo tožene stranke je zavrnilo kot neutemeljeno. Ni sprejelo pritožbenih navedb, da izvirajo ugotovljene škodne posledice tudi iz poškodbe iz leta 1993. Proti tej sodbi vlaga revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijske razloge po 2. in 3. točki 385.čl. Zakona o pravdnem postopku ter predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bil tožnik poškodovan tudi leta 1993, kar sledi iz izvedeniškega mnenja dr. I. S. Izvedenca dr. S. in dr. D. sta to dejstvo spregledala, enako tudi sodišče druge stopnje. Meni, da je treba del bolečin pripisati tej poškodbi.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo opozarja, da se odškodnina nanaša na poškodbo z dne 9.12.1992 in predlaga, da revizijsko sodišče revizijo zavrže kot nedovoljeno oziroma zavrne kot neutemeljeno.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Dejansko stanje v zvezi z nastankom poškodbe in njenim obsegom ter trajanje in intenzivnost telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca dr. A. D. in tožnikove izpovedbe. Ugotovitve sodišč se nanašajo samo na poškodbo z dne 9.12.1992, kar je iz izvedeniškega mnenja in obrazložitve obeh sodb povsem določno razvidno. Sodišče je na podlagi izvedeniškega mnenja dr. S. razpolagalo s podatkom, da se je tožnik v letu 1993 ranil na čelu. Nobenega podatka in tudi nobene navedbe strank pa ni bilo, da bi ta poškodba vplivala na okoliščine, ki jih obravnava izvedeniško mnenje in na katerih temeljita izpodbijani sodbi. Niti izvedenec, niti tožnik ne omenjata nobenih bolečin na čelu. Predmet ugotavljanja so bile bolečine v zvezi z zvinom vratu. Na višino odškodnine pa so vplivale tudi druge nevšečnosti, posebno dolgotrajna imobilizacija vratu, hospitalizacija, rehabilitacija in ostalo, kar je moral tožnik pretrpeti med zdravljenjem. Vse to pa ni v nikakršni zvezi s kasnejšo rano na čelu.

Tožena stranka s svojimi revizijskimi navedbami ni utemeljila uveljavljanih revizijskih razlogov. Revizijsko sodišče pa mora po uradni dolžnosti paziti na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odst. 354.čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Navedene kršitve postopka ni. Pri določitvi višine odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno. Pri odškodnini, določeni na drugi stopnji, so pravilno upoštevana merila, ki jih določa 200.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Odškodnina je tudi v skladu s prakso sodišč v primerljivih primerih in zato ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odst. 166. in prvem odst. 155.čl. ZPP. Revizijski odgovor ni prispeval k rešitvi zadeve. Zato stroški zanj niso bili potrebni in jih mora trpeti tožeča stranka sama.