Jedro

Tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa za tožbo, saj odločitev sodišča ne glede na razloge, ne bi v ničemer spremenila njenega pravnega položaja, v katerem se je znašla, ko je bila odločba prve stopnje odpravljena. Da se pravni položaj tožeče stranke z zahtevano odločitvijo ne bi spremenil, je posebej očitno v konkretnem primeru, saj iz zbranih podatkov izhaja, da je bil v ponovljenem postopku že izdan nov upravni akt, zoper katerega je bila dovoljena pritožba in po odločitvi o pritožbi oziroma v zvezi z njo določena možnost sodnega varstva v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada A, Izpostave A, št. ... z dne ..., o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2000, navedeno odločbo odpravila in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek. Odločitev tožene stranke temelji na določbah Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/81 do 33/89, v nadaljevanju: ZSZ/84 in Uradni list RS, št. 44/97, v nadaljevanju: ZSZ/97) in Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Občine Preddvor (Uradno glasilo občine Preddvor, št. 9/97, 3/99, 7/99, 2/00, v nadaljevanju: Odlok). V skladu s 56. členom ZSZ/97 se glede odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju: nadomestilo) še vedno kot veljavne uporabljajo določbe VI. poglavja ZSZ/84. V obravnavanem primeru je občinski svet Občine Preddvor dne 29. 12. 1997 sprejel Odlok, na katerega določbe je tožena stranka vezana pri svojem odločanju vse dokler veljajo. Nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča se v skladu s 60. členom ZSZ/84 plačuje od površine nezazidanega stavbnega zemljišča, ki je po prostorskem izvedbenem načrtu določeno za gradnjo, oziroma za katero je pristojni organ izdal lokacijsko dovoljenje, nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča pa se plačuje od stanovanjske oziroma poslovne površine stavbe. Občinska skupščina pa lahko določi, da so poslovne površine tudi površine zemljišč, ki so namenjene poslovni dejavnosti, kot so nepokrita skladišča, parkirišča, delavnice na prostem in podobno (peti odstavek 60. člena ZSZ/84). V skladu z navedeno zakonsko določbo je občinski svet v 2. členu Odloka določil, da se za poslovne površine štejejo tudi nepokrita skladišča, parkirišča, delavnice na prostem, gostinski vrtovi, gramoznice, peskokopi, glinokopi, vodna zajetja za pridobivanje električne energije, površine, na katerih so grajeni daljnovodi, površine za obratovanje bencinskih servisov in druge površine, namenjene za opravljanje poslovne dejavnosti. V skladu z 11. členom Odloka so površine, na katerih so grajeni daljnovodi, površine v dolžini trase voda in širine 1 m za podzemne vode in 2 m za nadzemne vode. Nadomestilo v skladu z 62. členom ZSZ/84 plačuje neposredni uporabnik zemljišča, stavbe ali dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice). Pri nadomestilu gre za javno dajatev, ki se plačuje za uporabo stavbnega zemljišča glede na njegovo namembnost, lego, komunalno opremljenost in druge okoliščine, ki vplivajo na njegovo uporabnost. Nadomestilo se tako plačuje tudi od zemljišč, ki so v naravi kmetijska zemljišča. Ker je (pri)tožnica neposredni uporabnik teh stavbnih zemljišč, je skladno z določbami ZSZ/84 in Odloka zavezanec za plačilo nadomestila. Po določbi 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, v nadaljevanju: ZUP) mora biti izrek odločbe kratek in določen, če pa je potrebno se lahko razdeli na več točk. Vsebina obveznosti, ki se stranki nalaga, mora biti formulirana tako, da je neposredno in nedvoumno izražena v izreku. Ker je upravni organ odločal o obveznosti zavezanca, mora biti izrek odločbe preciziran tako, da je iz njega jasno razvidno, od katerih objektov in naprav oziroma površin je bilo nadomestilo odmerjeno glede na določila ZSZ/84 in Odloka o tem, kaj šteje za nezazidano stavbno zemljišče in kaj za poslovne površine po 2. členu Odloka. Če gre za površine, na katerih so zgrajeni daljnovodi, je potrebno navesti, na katerih parcelah se ti nahajajo, dolžino trase in ali gre za podzemne ali nadzemne vode. Iz izreka odločbe ni jasno razvidno, od katerih objektov in naprav oziroma površin je bilo nadomestilo odmerjeno, oziroma ni mogoče preizkusiti utemeljenosti ugovora, da je bilo (pri)tožnici nadomestilo odmerjeno od javne infrastrukture in grajenega javnega dobra in da ne more ugotoviti, na katera stavbna zemljišča se odmera nanaša, zato je bilo treba pritožbi ugoditi. Tožena stranka je prvostopno odločbo odpravila in prvostopnemu organu naložila, naj v ponovljenem postopku odmeri nadomestilo skladno z določbami 8. in 11. člena Odloka, in sicer od poslovnih in stanovanjskih prostorov oziroma stavbnih zemljišč, ki jih (pri)tožnica uporablja za namene, opredeljene v 8. členu Odloka, kot tudi od površin, na katerih so zgrajeni daljnovodi in se nahajajo v območju stavbnih zemljišč, opredeljenih v 4. členu Odloka, za katera se plačuje nadomestilo.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov in navaja, da je oseba javnega prava in da izvršuje obvezno gospodarsko javno službo. V skladu z določbami Zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93, v nadaljevanju: ZGJS) je infrastruktura vodov komunalnih objektov last občine, tožeča stranka pa je organizirana kot gospodarska družba v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in nasl.) in ZGJS ter zgolj izvaja gospodarsko javno službo, ki jo je na svojem območju dolžna zagotoviti občina. Tožeča stranka meni, da ni neposredni uporabnik zemljišč, temveč ima na zemljiščih, preko katerih gredo komunalni vodi, samo služnostno pravico prehoda oziroma pretoka in zato ne more biti zavezanec za plačilo nadomestila. V Občini Preddvor opravlja gospodarsko javno službo oskrbe s pitno vodo ter odvoza in deponiranja komunalnih odpadkov. Infrastrukturni objekti in druga sredstva, namenjena izvajanju gospodarskih javnih služb, so po določbah ZGJS lastnina občin. Določbe Odloka niso v skladu z določbami ZSZ/84 in ZSZ/97, zlasti z določbo petega odstavka 60. člena ZSZ/84, kajti površin, od katerih je bilo s prvostopno odločbo odmerjeno nadomestilo, ni mogoče šteti niti med skladišča, niti med parkirišča, niti med delavnice na prostem in tudi ne med njim podobne objekte. Pri odmeri nadomestila ni bil izpolnjen osnovni pogoj, in sicer vse predmetne površine sploh niso stavbna zemljišča. Tožena stranka ni ugotovila, da so nekatera izmed teh zemljišč javno dobro in kot taka tudi vknjižena v zemljiško knjigo in da za nekatera zemljišča, preko katerih potekajo komunalni vodi, še teče postopek, da se v zemljiško knjigo vpišejo kot javno dobro. Nekatera zemljišča, od katerih se odmerja nadomestilo, so kmetijska zemljišča in po prostorskem izvedbenem načrtu oziroma srednjeročnem družbenem planu prostorskega urejanja niso namenjena za graditev objektov. Na teh zemljiščih tudi niso zgrajeni objekti in naprave, niti niso bila zanje izdana predpisana dovoljenja za graditev. Glede na navedeno po mnenju tožeče stranke ni bilo zakonite pravne podlage za odmero nadomestila. Istočasno je pobiranje nadomestila od objektov in naprav, katerih lastnica je občina sama, v nasprotju z namenom izvrševanja gospodarskih javnih služb. Nelogično je tudi, da občina v svojem odloku zapiše, da kot enega od kriterijev za določitev nadomestila upošteva komunalno opremljenost zazidanega stavbnega zemljišča s komunalnimi objekti in napravami (npr. možnost priključka na javni vodovod), istočasno pa izvajalcu gospodarske javne službe, ki ta priključek zagotavlja, odmerja nadomestilo. Tožena stranka je kršila tudi pravila postopka, in sicer načelo zaslišanja stranke, ker tožeči stranki pred izdajo odločbe ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Tožeča stranka namreč ni imela možnosti, da se izreče o lastništvu komunalnih objektov in o obsegu plačevanja nadomestila. Tožeča stranka se sicer strinja z odpravo prvostopne odločbe, ne strinja pa se z napotili, ki jih je tožena stranka dala prvostopnemu organu v zvezi s ponovno odmero nadomestila. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, uveljavlja pa tudi stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe in se v celoti sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo svoje udeležbe v tem upravnem sporu.

Sodišče je moralo tožbo zavreči. V obravnavanem primeru je tožena stranka z izpodbijano odločbo pritožbi tožeče stranke zoper odločbo prve stopnje v celoti ugodila, odločbo odpravila in zadevo vrnila organu prve stopnje v nov postopek. Že tožena stranka je torej tožeči stranki ugodila in (v izreku) izpodbijano odločitev v celoti odpravila. Sicer pa takšni odločitvi tožeča stranka niti ne ugovarja. Ugovarja njenim razlogom. V tem pogledu je res, da so razlogi tožene stranke in njeni napotki za prvostopni organ, ko ponovno odloča, zavezujoči. Obenem pa je tudi res, da sodišče v takšnem primeru, kot je obravnavani, lahko (v izreku) odloči samo tako, da tožbo zavrne, saj bi bila, glede na izrek izpodbijane odločbe, vsaka drugačna odločitev v škodo tožnice. Stališče, ki ga zavzame sodišče v obrazložitvi takšne sodbe, pa po določbah ZUS, tožene stranke formalno ne zavezuje. To pa pomeni, da že iz teh razlogov tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa za tožbo, saj odločitev sodišča, ne glede na razloge, ne bi v ničemer spremenila njenega pravnega položaja, v katerem se je znašla, ko je bila odločba prve stopnje odpravljena. Postopek se namreč itak ponovi, v tem postopku pa ponovno presodijo vse okoliščine in sprejme nova odločitev, zoper katero pa je že spet mogoče vložiti pravna sredstva, vključno s tožbo v upravnem sporu. Z odločitvijo, kakršna izhaja iz izreka te sodbe, torej tožena stranka glede na povedano, ne bo v ničemer prizadeta, oziroma ne bodo njene pravice manjše, kot bi jih imela, če bi bila izdana meritorna odločitev. Še posebej pa je to, da se pravni položaj tožeče stranke z zahtevano odločitvijo ne bi spremenil, očitno v konkretnem primeru, ko iz zbranih podatkov izhaja, da je bil v ponovljenem postopku že izdan nov upravni akt, zoper katerega je bila dovoljena pritožba in po odločitvi o pritožbi oziroma v zvezi z njo določena možnost sodnega varstva v upravnem sporu. Kot izhaja iz obvestila tožene stranke z dne 23. 2. 2005, se tožeča stranka zoper novi upravni akt ni pritožila. Navedeno po presoji sodišča utemeljuje sklep, da tožeča stranka ne izkazuje pravovarstvene potrebe v tem upravnem sporu. Po 1. odst. 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) je namreč upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega akta ali zaradi tega, ker mu upravni akt ni bil izdan ali vročen v predpisanem roku. Ker procesna predpostavka pravnega interesa v tej zadevi ni podana, se sodišču ni bilo treba spuščati v presojo tožbenih razlogov.

Ker torej tožničine zakonsko utemeljene koristi v konkretnem primeru ni našlo, je sodišče tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 34. člena ZUS kot nedopustno zavrglo.