Jedro

V obravnavani zadevi je tožena stranka z delno odločbo ugodila delu pritožbe tožeče stranke in odpravila odločbo prvostopnega organa glede obračuna in teka zamudnih obresti in z izpodbijano odločbo vzpostavila pravno stanje, kakršno ji pri odločanju glede obresti nalaga odločba US RS, o ostalem pa z izpodbijano odločbo ni odločala. Ob navedenem, po presoji sodišča izpodbijana odločba ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke, ki bi jih bilo potrebno zavarovati v tem upravnem sporu, saj si tožeča stranka svojega pravnega položaja v tem postopku ne more izboljšati.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

: Z izpodbijano delno odločbo je tožena stranka odločila o delu pritožbe tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A., št. ... z dne 22. 11. 2002 tako, da je pritožbi v delu, ki se nanaša na naložene zamudne obresti v izpodbijanem delu ugodila in odločbo v točkah I. in II. izreka odpravila za zamudne obresti, naložene za čas od prvega dne zamude do izteka roka za prostovoljno izpolnitev, to je do 30. 12. 2002. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na določbo 219. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 22/05 in 119/05, v nadaljevanju ZUP-UPB1), po kateri lahko pristojni organ, kadar se lahko odloča o kakšni zadevi po delih oziroma po posameznih zahtevkih, izda odločbo samo o teh delih oziroma zahtevkih (delna odločba), na podlagi 1. odstavka 254. člena ZUP pa se določbe, ki se nanašajo na odločbo, smiselno uporabljajo tudi za odločbo o pritožbi. O delu pritožbe, ki se nanaša na naložene zamudne obresti do dneva izvršljivosti prvostopne odločbe, je mogoče odločati posebej, odločanje o delu pa je, glede na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 (Uradni list RS, št.109/04) in v izogib vzporednim sporom o vračilu, smotrno tudi glede na javni interes. Z navedeno odločbo US RS je bilo ugotovljeno, da je bil Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 108/99 in 97/01, v nadaljevanju ZDavP) v neskladju z Ustavo RS iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te odločbe, in da v zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04, v nadaljevanju: ZDavP-1) začnejo zamudne obresti teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe. V takem primeru davčnega zavezanca ne bremenijo posledice zamude v obliki zamudnih obresti za tisti čas, ko njegova davčna obveznost sploh še ni bila ugotovljena, temveč ga bodo bremenile šele z dnem izvršljivosti odločbe o odmeri davka, torej po izteku z zakonom določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. V 11. točki obrazložitve odločbe US RS je pojasnjeno, da je treba na tej podlagi odpraviti posledice neustavne določbe ZDavP v postopkih, ki do uveljavitve ZDavP-1 še niso bili pravnomočno končani, saj se te zadeve na podlagi 406. člena ZDavP-1 končajo po določbah ZDavP. Odločba US RS je začela učinkovati v skladu s 43. členom Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/21, dalje ZUstS) naslednji dan po objavi, zato se v skladu s 44. členom navedenega zakona posledice ugotovljene neskladnosti odpravijo v postopkih, o katerih do 9. 10. 2004 ni bilo pravnomočno odločeno. Ker gre v tem primeru za nepravnomočno rešeno zadevo, ki se vodi po ZDavP in v kateri naložitev obresti temelji na ZDavP, tožnika s sprejeto odločitvijo ne bremenijo zamudne obresti do dneva izvršljivosti prvostopne odločbe, to je od 31. 12. 2002. Zato je tožena stranka iz razloga napačne uporabe materialnega prava odpravila naložene obveznosti iz naslova zamudnih obresti do dneva izvršljivosti prvostopne odločbe, o preostalem delu pritožbe pa bo odločala naknadno.

Tožeča stranka se z odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Z navedeno odločbo sploh ni bila obravnavana tožnikova pritožba ter v nadaljevanju pojasni poslovanje podjetja, navaja izgubo v letu 2000 in očita davčnemu organu, da dejansko stanje ni popolno ugotovljeno in prilaga bilanco uspeha za navedeno leto ter se sklicuje na pripombe, ki jih je dal na zapisnik in na svoje navedbe iz pritožbe. Sodišču predlaga, da se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka (prav tožbe) iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Državno pravobranilstvo RS, kot zastopnik javnega interesa, je svojo udeležbo v tem postopku priglasilo z vlogo št. ... z dne 5. 7. 2006. Sodišče je na podlagi 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 do 46/06-odl. US, v nadaljevanju ZUS) v zvezi s 104. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1), tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da je bila prvostopna odločba v točkah I. in II. izreka odpravljena za zamudne obresti, naložene od prvega dne zamude do izteka roka za prostovoljno izpolnitev, to je do 30. 12. 2002. Tožena stranka je utemeljila izdajo delne odločbe na pravni podlagi 219. člena ZUP v povezavi z 1. odstavkom 254. člena ZUP. Gre sicer za izjemo od pravila, da je treba z odločbo rešiti predmet postopka v celoti in odločiti o vseh zahtevkih strank v primeru, kadar se lahko odloča o kakšni zadevi po delih, pa so posamezni deli (oz. zahtevki) primerni za odločitev, kar je v obravnavanem primeru tudi po mnenju sodišča podano. Po mnenju sodišča je tožena stranka to svojo diskrecijsko pravico pravilno uporabila v skladu z namenom, zaradi katerega ji je bila dana, čeprav bi po mnenju sodišča morala v izreku svoje odločitve navesti, da bo glede ostalega dela odločila z drugo odločbo, kar pa na samo zakonitost njene odločitve ne vpliva.

Ker je po določbi 1. odstavka 4. člena ZUS upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega akta ali zaradi tega, ker mu upravni akt ni bil izdan ali vročen v predpisanem roku in je torej pravni interes tožnika bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora. Stranka mora pravni interes izkazovati ves čas postopka, to pa pomeni, da mora biti za stranko odločitev sodišča potrebna, ker drugače ne bodo zavarovane njene pravice oziroma ne bo varovan njen pravni interes, saj pravovarstveni interes namreč pomeni možnost, da si stranka izboljša svoj pravni položaj. V obravnavani zadevi je tožena stranka z delno odločbo ugodila delu pritožbe tožeče stranke in odpravila odločbo prvostopnega organa glede obračuna in teka zamudnih obresti in z izpodbijano odločbo vzpostavila pravno stanje, kakršno ji pri odločanju glede obresti nalaga odločba US RS, o ostalem pa z izpodbijano odločbo ni odločala. Ob navedenem, po presoji sodišča izpodbijana odločba ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke, ki bi jih bilo potrebno zavarovati v tem upravnem sporu, saj si tožeča stranka svojega pravnega položaja v tem postopku ne more izboljšati.

Ker po presoji sodišča izpodbijana odločba ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke, ki bi jih bilo potrebno zavarovati v tem upravnem sporu, je sodišče tožbo s sklepom zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.