Jedro

Iz izpovedb prič je jasno razvidno, da je zaradi namestitve betonskih stebrov in žice toženec oviran pri izvajanju služnosti. Zato je utemeljen tudi zahtevek na prepoved vznemirjanja služnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo (I.) ugotovilo, da za potrebe gospodujočega zemljišča parc. št. 656, k. o. X, obstaja služnostna pravica hoje ter vožnje s kmetijskimi stroji in vozovi po obstoječi neutrjeni travnato kolovozni poti v dolžini 36,87 m in širini 2,5 m v breme vsakokratnega lastnika parc. št. 630/2, k. o. X (skica prikaza poti izvedenca I. I. je sestavni del sodbe); toženi stranki je tudi naložilo: (II.) da v 30 dneh izstavi listino, ki bo primerna za zemljiško knjižni vpis služnosti, sicer jo bo nadomestila sodba; (III.) da je v 30 dneh dolžan odstraniti betonske stebre in ograjo na meji med parc. št. 630/2 in 660, k. o. X, in tožniku omogočiti nemoteno uporabo prej opisane služnostne poti; (IV.) da je dolžan opustiti vsako poseganje v opisano služnostno pravico, še posebej postavljanje ovir; in (V.) da je dolžan povrniti tožniku pravdne stroške 1.882,93 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

2. V pravočasni pritožbi tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga spremembo sodbe, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter priglaša pritožbene stroške.

Najprej pritožba opisuje okoliščine pogajanj med strankama, ko je že bil podan predlog za sodno poravnavo, ki pa kasneje ni bila sklenjena. Ker za odločitev o pritožbi te navedbe niso pomembne, jih pritožbeno sodišče ne povzema.

Nadalje pritožba opozarja, da sodišče ni pojasnilo svojega zaključka, da pot ni vidna zaradi ovir. Toženec poudarja, da pot ni vidna, ker je nikoli ni bilo. Glede dovoljene spremembe tožbe na zadnjem naroku za glavno obravnavo (4. 10. 2021) pritožba opozarja, da se je pooblaščenka toženca za ta narok pravočasno opravičila in predlagala njegovo preložitev, saj je bila zaradi okužbe s COVID 19 v izolaciji. Sodišče je narok vseeno izvedlo, tožencu pa kot prava neuki stranki sodišče ne more šteti v škodo, da ni nasprotoval spremembi tožbe.

Po prepričanju toženca je sodišče napačno sledilo trditvam tožnika, da skupaj s starši sporno pot uporablja že 63 let. Priča A. A. npr. ni pojasnil katero pot je opisoval, ko je bil zaslišan. Ker do gospodujočega zemljišča obstaja tudi javna pot, toženec meni, da je govoril o javni poti. Pritožba graja odločitev sodišča, ki ni sledilo izpovedbam prič B. B. in C. C. ml., pri tem pa ni utemeljilo zakaj jima ne verjame. Pritožba meni, da je toženec jasno izpovedal da na sporni trasi poti nikoli ni bilo. Sodišče ni navedlo nobenih konkretnih dokazov, s katerimi bi utemeljilo zaključek, da je priposestvovalna doba začela teči najkasneje leta 1958. Končno pritožba opozarja, da izvedenec ni odgovoril na eno od vprašanj, ki mu jih je v sklepu z dne 16. 4. 2021 postavilo sodišče, in sicer ni odgovoril, ali je sporna pot na parc. št. 630/2, k. o. X, ki poteka med parc. št. 656 in 660 vidna na orto foto posnetkih. Po mnenju pritožbe sodišče zato ne more z gotovostjo zaključiti, da so tožnik in njegovi predniki uporabljali opisani dostop. Ker sodišče v tem delu ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, je zmoten tudi zaključek, da je bil tožnik oviran pri izvrševanju svoje služnosti.

3. Tožnik je odgovoril na pritožbo in predlaga da jo pritožbeno sodišče zavrne, tožencu pa naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V izpodbijani sodbi je pravilno povzeta materialno pravna podlago odločitve (6. točka obrazložitve), pritožbeno sodišče pa tudi v celoti soglaša s presojo sodišča prve stopnje, ki je prepričljiva in življenjska. Za odločitev ni bilo pomembno zgolj ugotoviti, ali se na sporni trasi vidijo kolesnice, saj bi to lahko bil le eden od dokazov, ki bi kazali, da se (je) pot uporablja(la). Vsekakor pa to ne more biti edini dokaz – še posebej dejstvo, da je ugotovljeno, da se kolesnice ne vidijo, ne more samo po sebi pomeniti, da se sporna pot ni uporabljala. Kot je pravilno navedel tožnik v odgovoru na pritožbo, se namreč naravno območje hitro zaraste. Že iz tožbe je razvidno, da se sporna pot do vložitve tožbe (zaradi postavljenih ovir) nekaj let ni uporabljala, zato je zaključek sodišča, da se pot v naravi ne vidi zaradi postavljenih ovir (ob upoštevanju drugih dokazov, zlasti izpovedb prič), povsem logičen. Kot tak pa za samo odločitev tudi ni ključen, zaradi česar dejstvo, da izvedenec ni odgovoril na vprašanje, ali je sporna pot na parc. št. 630/2, k. o. X, ki poteka med parc. št. 656 in 660 vidna na orto foto posnetkih, ne vpliva na pravilnost ugotovitve dejanskega stanja (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je namreč sodišče obstoj služnosti ugotovilo na podlagi drugih dokazov). Prav tako tudi ne moremo govoriti o procesni kršitvi, ker izvedenec ni odgovoril na navedeno vprašanje. Na procesno kršitev bi končno morala opozoriti tožena stranka najkasneje na zadnjem naroku za glavno obravnavo (prim. prvi odstavek 286.b člena ZPP), pa ni. Poleg tega sta obe stranki v pripombe prejeli izvedeniško mnenje in njegovo dopolnitev in tožena stranka ni podala pripombe, da izvedenec ni odgovoril na navedeno vprašanje. Poleg tega je izvedenec ob ogledu ugotovil, da pot v naravi ni vidna.

6. Sodišče prve stopnje je že na naroku 15. 4. 2021 pravdni stranki obvestilo, da bo naslednji narok za glavno obravnavo 4. 10. 2021 ob 9h, kar sta stranki vzeli na zanje in se odpovedali pisnemu vabilu. Iz spisa ni razvidno, da bi pooblaščenka toženca predlagala preložitev navedenega naroka, v zapisniku obravnave z dne 4. 10. 2021 je zapisano samo, da je iz zdravstvenih razlogov opravičila svoj izostanek. Pa tudi sicer ni bilo razlogov za predložitev naroka, saj je bil toženec na naroku navzoč. Končno pritožba niti ne navede razlogov zaradi katerih bi toženec nasprotoval spremembi tožbe. Glede na to sodišče ni naredilo nobene procesne kršitve, ko je 4. 10. 2021 (na zadnjem naroku) dovolilo spremembo tožbe – toženec namreč spremembi ni nasprotoval, končno pa je šlo tudi le za dopolnitev tožbe z navedbo dolžine in širine služnosti (kot izhaja iz izvedeniškega mnenja).

7. Preostanek pritožbe nasprotuje dokazni oceni, s katero pa pritožbeno sodišče soglaša. Pravilen je zaključek, da je toženec izpovedal, da je sporna pot obstajala, saj je izpovedal, da so D. sporno pot uporabljali s samokolnicami in da so hodili po njegovem. Ko pritožba omenja pričo A. A., pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ne držijo trditve, da ta ni pojasnil katero pot je opisoval, ko je bil zaslišan. Povsem jasno je namreč izpovedal, da gre za kolovozno pot, do meje tožnikove parcele, ki je zagrajena z rdečim trakom, vejevjem, prej pa je bilo tam tudi nekaj gnoja. Očitno je izpovedoval o sporni poti, ki je (kot je razvidno s fotografij v spisu) zagrajena. Iz izpovedbe te priče jasno izhaja, da so tožnik in njegovi pravni predniki sporno pot uporabljali. Njegova izpovedba potrjuje tudi izpovedbe tožnika ter prič: njegove žene A. D. in B. D., ml. A. A. ni član družine tožnika. Tudi če bi šteli, da imata priči A. D. in B. D. ml. kot žena in sin tožnika interes za izid pravde (kar navaja tudi pritožba), pa tega priči A. A. ni mogoče pripisati (in tega ne navaja niti pritožba). Glede na to je razlog, da sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedbama prič B. B. in C. C. ml. ravno v tem, da izpovedba priče A. A. ovrže izpovedbi obeh toženčevih sinov. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, ki je sledilo izpovedbi A. A. in na ta način po presoji pritožbenega sodišča tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

8. Pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj šteje, da je priposestvovalna doba pričela teči leta 1958. To ne drži, saj je sodišče prve stopnje to pojasnilo v 5. točki obrazložitve. Tožeča stranka je v tožbi (vloženi novembra 2019) podala trditev, da pot uporablja (skupaj s pravnimi predniki) že 63 let, na glavni obravnavi (15. 4. 2021) pa je tožnik to potrdil, ko je izpovedal, da je bila pot uporabljana že kar ve za sebe, star pa je 69 let (rojen je leta 1952). Tožena stranka v svojih vlogah letnici začetka priposestvovanja ni nasprotovala.

9. Zaradi vseh poprejšnjih ugotovitev je utemeljen tudi zahtevek na prepoved vznemirjanja služnosti (III. in IV. točka izpodbijane sodbe). Iz izpovedb prič je namreč jasno razvidno, da je zaradi namestitve betonskih stebrov in žice toženec oviran pri izvajanju služnosti.

10. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, tožeča stranka pa sama pa trpi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni prispeval k odločitvi in je bil zato nepotreben (154., 155. in 165. člen ZPP).