Jedro

Stališče, da je v situaciji, ko je upravni organ na podlagi izrednega pravnega sredstva izdal akt, ki ga (še) ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, hkrati pa odpravil izpodbijani upravni akt, ki je s tem prenehal obstajati, tožnik pa vztraja pri tožbi, slednjo treba zavreči, zastopa tudi pravna teorija.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z odločbo, št. DT 02-24887-0 z dne 5. 12. 2014 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), je Finančna uprava RS kot prvostopenjski organ v obnovljenem postopku odločila, da se predhodna odločba, št. 02 24887 z dne 31. 5. 2011, o odmeri dohodnine tožniku za leto 2010 odpravi in se nadomesti z izpodbijano odločbo. Iz nadaljevanja izreka izpodbijane odločbe izhaja, da se tožniku za leto 2010 odmeri dohodnina v znesku 12.026,33 EUR, da razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 9.898,60 znaša 2.127,73 EUR ter da je bilo po odpravljeni odmerni odločbi tožniku vrnjeno 331,57 EUR, zato mora po izpodbijani odločbi plačati 2.459,30 EUR, v roku 30 dni od vročitve odločbe, po preteku tega roka se zaračunajo zamudne obresti in začne postopek davčne izvršbe. Odločeno je bilo še, da posebni stroški v tem postopku niso nastali in da stranka trpi svoje osebne stroške, pritožba zoper izpodbijano odločbo pa ne zadrži njene izvršitve.

2. Pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo je Ministrstvo za finance z odločbo, št. DT 499-01-36/2015-4 z dne 15. 10. 2015, zavrnilo kot neutemeljeno in še ugotovilo, da stroški postopka niso bili priglašeni.

3. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu, s katero izpodbijano odločbo napada zaradi bistvenih kršitev določb postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Sodišču v tožbi predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi. Uveljavlja tudi, da mu toženka povrne stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka je sodišču sporočila in izkazala, da je bil med sodnim postopkom izdan drug upravni akt, s katerim je bila izpodbijana odločba odpravljena. Z odločbo, št. DT 4210-4897/2014-43 z dne 24. 3. 2017, tožniku vročeno 29. 3. 2017, je namreč prvostopenjski organ (na predlog tožnika, v ponovno obnovljenem postopku) izpodbijano odločbo odpravil in jo nadomestil s to odločbo z dne 24. 3. 2017, s katero je tožniku odmeril dohodnino za leto 2010 v znesku 12.026,33 EUR, ugotovil, da razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 11.918,53 EUR znaša 107,80 EUR ter da je tožnik po izpodbijani odločbi plačal 2.459,30 EUR, zato se mu po novi odločbi vrne 2.351,50 EUR v 30 dneh, kot je odločeno v nadaljevanju izreka, iz katerega sledi še, da posebni stroški v tem postopku niso nastali in da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

5. Po prejemu navedene odločbe z dne 24. 3. 2017 je sodišče tožnika v skladu z 39. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s pozivom, št. III U 304/2015-17 z dne 8. 5. 2017, pozvalo, da v 15 dneh sporoči, ali vztraja in v kakšnem delu vztraja pri tožbi, oziroma ali jo razširja tudi na novi upravni akt. Poziv je bil tožniku vročen 9. 5. 2017. 6. Iz tožnikovega 23. 5. 2017 vloženega odgovora na poziv sodišča izhaja, da tožnik vztraja pri tožbi zaradi izpodbijanja odločbe Finančne uprave RS, št. DT 02-24887-0 z dne 5. 12. 2014, v zvezi z odločbo Ministrstva za finance, št. DT 499-01-36/2015-4 z dne 15. 10. 2015, torej pri tožbi zoper izpodbijano odločbo, in sicer, kot obrazlaga, v delu, ki se nanaša na ugotavljanje višine dohodka iz delovnega razmerja in s tem davčne osnove.

K I. točki izreka:

7. Kot je razvidno iz navedenega, je prvostopenjski organ med upravnim sporom izdal in tožniku vročil novo odločbo z dne 24. 3. 2017, s katero je odločbo, ki jo tožnik izpodbija s tožbo v tem upravnem sporu, odpravil. Odprava upravnega akta učinkuje za nazaj in pomeni, da ta akt ne obstaja več, prav tako so za nazaj, od dne izdaje upravnega akta dalje, odpravljene vse pravne posledice, ki iz tega akta izvirajo. Učinki odprave upravnega akta so tako širši oziroma v celoti obsegajo učinke razveljavitve akta, razveljavitev namreč učinkuje le za naprej.

8. Tožnik, ne glede na povedano, tožbe ni umaknil niti po prejemu poziva sodišča (39. člen ZUS-1) in tudi ne razširil na novi upravni akt, torej na odločbo z dne 24. 3. 2017. V svojem odgovoru vztraja pri tožbi zoper izpodbijano odločbo, ki pa je bila že v upravnem postopku odpravljena. Ker je s tem doseženo oziroma zaobseženo tisto, kar si je tožnik prizadeval doseči (odprava oziroma podrejeno razveljavitev izpodbijane odločbe) s tožbo, pri kateri vztraja, obenem pa odprava izpodbijane odločbe pomeni, da te odločbe v pravnem smislu ni več, tožnik ne izkazuje (več) pravnega interesa za ta upravni spor.

9. Pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo mora izkazovati vsakdo, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi. To pomeni, da mora stranka ves čas sodnega postopka izkazovati, da bi ugoditev njeni tožbi pomenila zanjo določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Pri tem gre za procesno predpostavko, ki mora biti izpolnjena za vsebinsko obravnavanje tožbe, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka (6. točka prvega odstavka in drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Glede na predhodno obrazložitev ta procesna predpostavka v primeru, ko tožnik s tožbo, kot jo je vložil in pri kateri vztraja, zahteva odpravo oziroma podrejeno razveljavitev že odpravljene odločbe, ni izpolnjena. Zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri se tožba zavrže, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. 10. Stališče, da je v situaciji, ko je upravni organ na podlagi izrednega pravnega sredstva izdal akt, ki ga (še) ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, hkrati pa odpravil izpodbijani upravni akt, ki je s tem prenehal obstajati, tožnik pa vztraja pri tožbi, slednjo treba zavreči, zastopa tudi pravna teorija.1 To pa ne pomeni, da bi bil zato tožnik prikrajšan za uveljavljanje svojih pravic pred sodiščem: to lahko stori z vložitvijo tožbe zoper novo izdani upravni akt, ko je ta dokončen.

K II. točki izreka:

11. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Vilko Androjna, Erik Kerševan: Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 716