Jedro

V obdobju treh mesecev je število delavcev, katerim je tožena stranka redno odpovedala pogodbe o zaposlitvi, doseglo prag iz drugega odstavka 96. člena ZDR, torej 20 ali več delavcev v obdobju treh mesecev, zaradi česar je šlo za večje število delavcev. Zato so izpodbijane odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonite, ker tožena stranka ni upoštevala določb 96. do 101. člena ZDR in ni izvedla postopka kolektivnega odpusta. Tožena stranka bi namreč morala sprejeti program razreševanja presežnih delavcev, o tem obvestiti sindikat, zavod za zaposlovanje ter sprejeti kriterije, na podlagi katerih bi določila, kateri so tisti delavci, ki jim bo delovno razmerje odpovedano.

Če sodišče ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevati delovnega razmerja, lahko na podlagi 118. člena ZDR, na predlog delavca ali upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče, ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, delavcu za to obdobje prizna delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja in določi ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač, izplačanih delavcu v zadnjih treh mesecih. Sodišče prve stopnje lahko pogodbo o zaposlitvi razveže znotraj tega obdobja, ter s tem ne krši načela dispozitivnosti. Dejstvo, da so tožniki prijavljeni na zavodu za zaposlovanje in prejemajo denarno nadomestilo, ni pravno odločilen razlog za to, da se to obdobje skrajša. Zato je potrebno pogodbe o zaposlitvi tožnikov razvezati z dnem odločitve sodišča prve stopnje in ne z dnem poteka odpovednih rokov. Ustaljena sodna praksa delovnih sodišč namreč delavcem priznava delovno razmerje do dneva odločitve sodišča prve stopnje, razen če obstajajo nekatere okoliščine, ki utemeljujejo drugačno odločitev (npr. če delavec po nezakonitem prenehanju pridobi status samostojnega podjetnika ter mu iz tega razloga ni mogoče priznati delovnega razmerja, saj bi s tem imel priznano dvojno zavarovanje).

Izrek

Pritožbi tožnikov se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točki III in IV izreka tako, da se v tem delu na novo glasi: „III. Pogodbe o zaposlitvi tožnikov se sodno razvežejo z dnem odločitve sodišča prve stopnje, to je z dnem 21. 8. 2013. Ugotovi se trajanje delovnega razmerja tožnikov od poteka odpovednih rokov na podlagi odpovedi pogodb o zaposlitvi iz točke I izreka sodbe do 21. 8. 2013, tožena stranka pa je dolžna tožnikom za to obdobje priznati vse pravice iz delovnega razmerja.

IV. Tožena stranka je dolžna tožnikom povrniti njihove stroške postopka v višini 6.821,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo.“ V preostalem se pritožbe tožnikov in v celoti pritožba tožene stranke zavrnejo in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožnikom povrniti njihove stroške pritožbenega postopka v višini 1.688,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodb o zaposlitvi tožene stranke tožnikom iz poslovnih razlogov (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna prvemu tožniku plačati odškodnino v bruto višini 23.842,64 EUR, drugemu tožniku odškodnino v bruto višini 23.547,44 EUR, tretjemu tožniku odškodnino v bruto višini 26.533,91 EUR, četrtemu tožniku odškodnino v bruto višini 23.855,54 EUR, petemu tožniku odškodnino v bruto višini 22.919,92 EUR in šestemu tožniku odškodnino v bruto višini 22.513,48 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov odškodnin po odbitju prispevkov za socialno varnost in akontacij dohodnine, po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo. Višji odškodninski zahtevek je zavrnilo (točka II izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek tožnikov po ugotovitvi trajanja delovnega razmerja s toženo stranko od poteka odpovednih rokov na podlagi odpovedi pogodb o zaposlitvi in točke I izreka sodbe do 21. 8. 2013 in njihov zahtevek po priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja za navedeno obdobje (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnikom povrniti njihove stroške postopka v višini 5.116,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo (točka IV izreka).

Tožniki se pritožujejo zoper sodbo v delu, kjer je sodišče odločilo o razvezi pogodb o zaposlitvi in odškodnini. Uveljavljajo pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, prekoračitve tožbenega zahtevka in nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter vrne v tem delu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Menijo, da bi bila obrazložitev skladna z izrekom sodbe zgolj v primeru, če bi sodišče s sodbo istočasno odločilo o prenehanju njihovih pogodb o zaposlitvi. Delovno razmerje tožečih strank namreč z odpovedmi, ki so bile nezakonite, ni prenehalo, prav tako ni nastopilo kakšno drugo za razvezo pogodbe o zaposlitvi pravno dejstvo na katero bi zakon vezal prenehanje delovnega razmerja. Zato bi pravni temelj za razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) morala biti zgolj oblikovalna sodna odločba, s katero bi sodišče prve stopnje glede na obrazložitev sodbe odločilo o prenehanju pogodb o zaposlitvi. Takšnega izreka v izpodbijani sodbi ni. Iz izreka sodbe izhaja, da so tožniki zaradi nezakonitih odpovedi pogodb o zaposlitvi še vedno v delovnem razmerju, iz obrazložitve pa, da jim je delovno razmerje prenehalo z iztekom odpovednega roka. Gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, navedeno pa pomeni takšno pomanjkljivost, zaradi katere sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno presodilo, da ima določba 118. člena ZDR procesno pravne učinke in je ob prepričanju, da ima v tej določbi oficiozno pooblastilo, brez zahtevkov tožnikov odločalo o drugačnem prenehanju delovnega razmerja kot so ga predlagali tožniki. Takšno ravnanje sodišča je po mnenju pritožnikov nepravilno, saj ne upošteva, da gre v primeru 118. člena ZDR za materialnopravno določbo, katera sodišču dopušča odločanje zgolj v okviru predloga in želje delavca. Sodišče bi zato o razvezi pogodbe na dan izteka odpovednega roka lahko odločalo, če bi takšen predlog sodišču podali tožniki. S tem je sodišče presodilo nekaj, kar tožniki sploh niso zahtevali. Za njih bi bila sprejemljivejša in ekonomsko ugodnejša ponovna reintegracija v delovno razmerje. Tožnikom bi namreč tako v primeru ponovne reintegracije in tudi v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi na dan odločitve sodišča, v vsakem primeru pripadalo nadomestilo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini, ki bi jo prejeli, če bi delali, zmanjšana za prejeta nadomestila. Vendar jim to nadomestilo sedaj zaradi nepričakovane odločitve sodišča prve stopnje ne pripada. S tem je sodišče prve stopnje sprejelo za tožnike najslabšo odločitev, na katero ob takšnem tožbenem zahtevku niso mogli računati. Sodišče prve stopnje je s tem kršilo načelo dispozitivnosti ter prekoračilo njihov tožbeni zahtevek. Odločitev je vsebinsko neutemeljena. Sodišče za razvezo na dan izteka odpovednega roka ni imelo niti enega pravnega argumenta. Upravičenost do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, na katero se sodišče pri odločitvi sklicuje, namreč ni tista okoliščina, ki bi narekovala ali opravičevala takšno pravno presojo sodišča. Nadalje tožniki menijo, da je sodišče napačno odmerilo višino denarne odškodnine. Kriterijem, ki jih je upoštevalo sodišče, sicer ne nasprotujejo (izobrazba, zaposlitvene možnosti, trajanje delovnega razmerja, družinska in zdravstvena okoliščina), poudarjajo pa, da sodišče pri odmeri odškodnine ni upoštevalo tudi drugih okoliščin, ki vplivajo na njeno višino, še zlasti kriterij višine odpravnine, ki bi tožnikom šla v primeru redne pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zgolj takšna odločitev bi bila torej logično pričakovana in objektivno sprejemljiva. Sodišče je kriterij odpravnine pri odmeri odškodnine povsem zanemarilo, s tem pa je nehote kaznovalo tožnike, ki so iskali pravno varstvo. Pravična je zgolj taka odločitev, ki delavce ne bi kaznovala zato, ker so uporabili pravno varstvo oziroma sodno pot. Sklicuje se na odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 152/2006. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zavrne vse tožbene zahtevke oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu glede višine odškodnine po 118. členu ZDR spremeni oziroma sodbo delovnega sodišča razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v obeh primerih pa naj naloži tožnikom plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke. Strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka v obdobju treh mesecev ni presegla kriterija po prvem odstavku 96. člena ZDR, t.j. 10 % zaposlenih delavcev v družbo, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi kot presežnim delavcem. Glede na število zaposlenih delavcev pri toženi stranki je po podatkih ZZZS razvidno, da je bilo na dan 10. 12. 2012 zaposlenih pri toženi stranki 161 delavcev, družba pa je v mesecu decembru podala skupaj 15 odpovedi iz poslovnega razloga. V nadaljevanju pa je po mnenju tožene stranke sodišče zmotno razlagalo določbo drugega odstavka 96. člena ZDR in na tej podlagi napačno ugotavlja, da je tožena stranka morala izdelati Program razreševanja presežnih delavcev, ker je v obdobju treh mesecev odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga več kot 20 delavcem. Pri tem sodišče za trimesečno obdobje šteje obdobje od 24. 9. 2012 do 20. 12. 2012. Tožena stranka meni, da je navedeno računanje trimesečnega roka v smislu drugega odstavka 96. člena ZDR nepravilno, saj se le-ta ne more uporabiti z računanjem trimesečnega roka za nazaj, torej z upoštevanjem odpovedi, ki so bile že podane pred odpovedjo pogodb o zaposlitvi šestim tožnikom. Glede na razlago navedenega člena in uporabljen prihodnjik oziroma prihodnji čas v drugem odstavku 96. člena ZDR („bo“), je utemeljeno sklepati, da je zakonodajalec to obvezo postavil delodajalcu, če za naprej ugotovi ali bo po drugem odstavku 96. člena ZDR v treh mesecih postalo zaradi poslovnih razlogov nepotrebno delo 20 ali več delavcev, zaradi česar mora pripraviti Program razreševanja presežnih delavcev, seveda poleg kriterija po prvem odstavku 96. člena ZDR. Če bi veljala takšna razlaga trimesečnega obdobja za nazaj, kot jo podaja sodišče, bi prišlo do absurdne situacije, saj bi na primer v takšnem primeru delodajalec, ko bi ugotovil, da bo s tekočimi odpovedmi iz poslovnega razloga presegel 20 delavcev, moral izdelati Program razreševanja presežnih delavcev, torej očitno upoštevati v programu tudi tiste, ki jih je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi že bila pred tem podana, kar pa je v nasprotju z namenom programa o razreševanju presežnih delavcev. Namen tega je, da delodajalec ob ugotovitvi, da bo moral na podlagi določil ZDR pripraviti program razreševanja presežnih delavcev, za vnaprej pripravi kriterije in program razreševanja presežnih delavcev, katerim bo podal odpoved iz poslovnega razloga. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila tožnikom podana 20. 12. 2012, torej bi tožena stranka morala sprejeti program razreševanja presežnih delavcev, če bi takrat ocenila, da bo od tedaj dalje, t.j. od 20. 12. 2012 podala odpovedi pogodb o zaposlitvi več kot 20 delavcem. Ker pa je po mesecu decembru torej od januarja do konca meseca marca tožena stranka ni več podala rednih odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga nobenemu delavcu več, torej tudi tega kriterija ni izpolnila. Tudi, če bi upoštevalo vse redne odpovedi podane v decembru, t.j. 15 odpovedi, potem kot navedeno v mesecih januar do marec ni podala več nobene odpovedi iz poslovnega razloga in pri takšnem upoštevanju ni bil izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 96. člena ZDR. Takšno razlago drugega odstavka 96. člena ZDR tožene stranke potrjuje tudi odločba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 178/2012, s katero je Vrhovno sodišče RS zavrnilo revizijo in med drugim razložilo uporabo kriterija iz drugega odstavka 96. člena ZDR. Sklicuje se tudi na podobno odločitev v zadevi VIII Ips 88/2012. Podrejeno v kolikor bi sodišče potrdilo odločitev o nezakoniti odpovedi pogodb o zaposlitvi, pa meni, da je sodišče tožnikom prisodilo previsoko odškodnino po 118. členu ZDR. Navaja, da je kriterij, da imajo tožniki mladoletne otroke oziroma pri šestem tožniku ženo, ki dela polovični delovni čas, na odmero odškodnine ne bi smel vplivati. Glede na ostale kriterije in sicer starost, delovna doba, zaposlitvene možnosti, ki jih je sodišče sicer pravilno ugotovilo, pa ni imelo podlage za sprejem takšne višine odškodnine, ki po mnenju tožene stranke odstopa od sodne prakse, pri čemer se sklicuje na odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 98/2012, v kateri je sodišče potrdilo odškodnino v višini 10 plač, enako v sodbi VIII Ips 90/2012 v višini 9 plač ter v sodbi VDSS Pdp 689/2013 v višini 8,5 plače. Čeprav ZDR sicer postavlja najvišjo možno višino odškodnine v višini 18-kratnika zadnje povprečne plače pa je sodna praksa višjo odškodnino kot od 10-krat priznala le v izjemno konkretnih primerih.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnikov, prerekala navedbe iz pritožbe ter predlagala zavrnitev pritožbe tožnikov in v tem delu potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba tožnikov je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

V skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih uveljavljata pritožbi, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le deloma je, glede datuma sodne razveze pogodb o zaposlitvi in stroškov postopka, nepravilno uporabilo materialno pravo. Sicer je sodba sodišča prve stopnje glede odločitve o nezakonitosti izpodbijanih rednih odpovedi pogodbe o zaposlitvi materialnopravno pravilna.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost rednih odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jih je tožena stranka podala tožnikom v skladu s 1. alineo prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 - 103/2008; ZDR). Med strankami je sporno, ali je bila tožena stranka glede na število delavcev, ki jim je podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dolžna izdelati program razreševanja presežnih delavcev.

Prvi odstavek 96. člena ZDR določa, da mora tak program izdelati delodajalec, ki ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno delo najmanj 10 delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje več kot 20 in manj kot 100 delavcev; delo najmanj 10 % delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje najmanj 100, vendar manj kot 300 delavcev ali delo najmanj 30 delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje 300 ali več delavcev. V drugem odstavku 96. člena ZDR pa je določeno, da je program razreševanja presežnih delavcev dolžan pripraviti tudi delodajalec, ki ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile vsem tožnikom redno odpovedane pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 20. 12. 2012. Sodišče prve stopnje je štelo, da je treba pri številu delavcev upoštevati obdobje od vključno 24. 9. 2012 do vključno 20. 12. 2012, torej tri mesece za nazaj v smislu določbe drugega odstavka 96. člena ZDR, glede na to, da je tožena stranka podala odpoved iz poslovnega razloga delavcu A.A. dne 24. 9. 2012 (priloga B38). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka v navedenem obdobju redno odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga 22 delavcem (priloge: seznam odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga v decembru 2012 - B5, seznam odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga od 1. 9. 2012 do 31. 12. 2012 - B20 ter redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi posamičnim delavcem tožene stranke - priloge od B24 do B59), vključno s tožniki. Na podlagi takšne ugotovitve je zaključilo, da je tožena stranka v obdobju treh mesecev redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi večjemu številu delavcev, saj je to število preseglo 20 delavcev pri številu zaposlenih 161 pri toženi stranki. Ker tožena stranka ni sprejela programa razreševanja presežnih delavcev v smislu 96. člena ZDR, temveč je delavcem individualno odpovedala pogodbe o zaposlitvi, je pravilno razsodilo, da so vse odpovedi, ki jih tožniki izpodbijajo, nezakonite iz tega razloga.

Pritožbeno sodišče po proučitvi podatkov v spisu ugotavlja, da je ob upoštevanju obdobja od 24. 9. 2012 do 20. 12. 2012 izkazano, da je tožena stranka redno odpovedala pogodbe o zaposlitvi 21 delavcem (A.A. 24. 9., B.B. - 26. 9., C.C. - 1. 10., D.D. - 4. 10., E.E. - 29. 10., F.F. - 16. 10., G.G. - 31. 10., H.H. - 10.12., I.I. - 10.12., J.J. - 19. 12., K.K. - 19. 12., L.L. - 19. 12., M.M. - 19. 12., N.N. - 19. 12., O.O. - 19. 12., P.P. - 20. 12., R.R. - 20. 12., S.S. - 20. 12., T.T. - 20. 12., U.U. - 20. 12. in V.V. - 20. 12.). Le če se upošteva tudi odpoved delavcu Z.Z. z dne 23. 12. 2012, ki prav tako sodi v časovni okvir treh mesecev od 24. 9. 2012 do 23. 12. 2012, je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov 22 delavcem. Ugotovljeno pa ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, saj je bilo dokazano, da je v obdobju, ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje, torej od 24. 9. 2012 do 20. 12. 2012, število delavcev, katerim je tožena stranka redno odpovedala pogodbe o zaposlitvi, doseglo prag iz drugega odstavka 96. člena ZDR, torej 20 ali več delavcev v obdobju treh mesecev, zaradi česar je šlo za večje število delavcev. Zato je pravilen zaključek sodišča prve sodbe, da so izpodbijane odpovedi pogodb o zaposlitvi nezakonite, ker tožena stranka ni upoštevala določb od 96. do 101. člena ZDR in izvedla postopka kolektivnega odpusta. Tožena stranka bi namreč morala sprejeti program razreševanja presežnih delavcev, o tem obvestiti sindikat, zavod za zaposlovanje ter sprejeti kriterije, na podlagi katerih bi določila, kateri so tisti delavci, ki jim bo delovno razmerje odpovedano.

Zmotno je stališče tožene stranke, da bi lahko sodišče kriterij 20 zaposlenih delavcev v času treh mesecev štelo le od decembra 2012 naprej, torej, ko bi tožena stranka ugotovila, da bo šele za naprej morala redno odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Nebistvene so pritožbene navedbe, da tožena stranka v nadaljnjem trimesečnem obdobju ni nobenemu delavcu redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter da zato ni podan pogoj iz drugega odstavka 96. člena ZDR, saj se lahko ta določba razume le tako, da se nanaša za obdobje za naprej in ne tudi za nazaj. Po stališču pritožbenega sodišča je bistvo prvega in drugega odstavka 96. člena ZDR v tem, da mora delodajalec, ko se odloči za sukcesivno odpoved pogodb o zaposlitvi, upoštevati število odpovedi, ki jih bo podal v trimesečnem obdobju. Ker so izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi podane v obdobju, znotraj katerega je tožena stranka odpovedala pogodbe več kot 20 delavcem, bi torej tožena stranka morala postopati v skladu z določbami ZDR, ki se nanašajo na kolektivni odpust. Ni utemeljeno sklicevanje tožene stranke na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št VIII Ips 178/2012. V sodbi opr. št. VIII Ips 178/2012 z dne 4. 3. 2013 je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana dne 25. 1. 2010. Ugotovljeno je bilo, da je v januarju 2010 pogodba ni bila odpovedana večjemu številu delavcev (prišlo je namreč samo do odpovedi dvema delavcema), in ker v obdobju treh mesecev pogodba iz poslovnih razlogov ni bila odpovedana skupaj 20 ali več delavcem (skupno število je bilo 11 delavcev), tožena stranka ni bila dolžna izvesti postopka odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov po 96. do 101. členu ZDR (takšno stališče izhaja tudi iz sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 745/2013 z dne 8. 11. 2013, v katerem je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je sporno obdobje, v katerem se ugotavlja eventualno število delavcev, katerim je delodajalec redno odpovedal pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga 3 mesece pred in po podaji odpovedi tožnici, enako zadeva Pdp 838/2013). Takšna razlaga zakonskih določb je v skladu z Direktivo Sveta 98/59/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti, saj se število delavcev, ki zahteva upoštevanje direktive in s tem posebnih postopkov pred odpovedjo, nanaša na delavce, za katere je predvideno „kolektivno odpuščanje“. Iz citirane sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 178/2012 izhaja, da je bistveno trimesečno obdobje, znotraj katerega so bile podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato citirana odločitev s tem, ko je to obdobje preverjala za naprej, znotraj trimesečnega obdobja, ne odstopa od stališča, zavzetega v obravnavanem primeru. Podobno izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 88/2012 z dne 3. 12. 2013. Zato pritožba tožene stranke v tem delu ni utemeljena.

Zmotno je stališče tožnikov, da obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe v delu, kjer naj bi sodišče odločilo o odškodnini po 118. členu ZDR ter sodni razvezi pogodb o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje bi sicer izrek sodbe lahko oblikovalo nekoliko drugače ter izrecno napisalo, da so pogodbe o zaposlitvi tožnikom prenehale oziroma se sodno razvežejo z dnem poteka odpovednega roka. Vendar pa je sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev trajanja delovnega razmerja s toženo stranko od poteka odpovednih rokov do 21. 8. 2013, torej do dne odločitve sodišča prve stopnje in zahtevek po priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja od poteka odpovednih rokov do 21. 8. 2013, smiselno odločilo, da je tožnikom delovno razmerje na podlagi odpovedi pogodb o zaposlitvi prenehalo z dnem poteka odpovednih rokov. Izrek je torej mogoče preizkusiti in tudi ni v nasprotju z razlogi sodbe, zato v tem delu ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Zmotno je stališče tožnikov, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo dispozitivnosti s tem, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek za priznanje delovnega razmerja od poteka odpovednega roka do dneva odločitve sodišča prve stopnje. Če sodišče ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca nezakonita, kar je primer tudi v obravnavani zadevi, delavec pa ne želi nadaljevati delovnega razmerja, lahko na podlagi 118. člena ZDR, na predlog delavca ali upoštevaje vse okoliščine interesov obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče, ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, delavcu za to obdobje prizna delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja in določi ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač, izplačanih delavcu v zadnjih treh mesecih. Sodišče prve stopnje lahko pogodbo o zaposlitvi razveže znotraj tega obdobja, ter s tem ne krši načelo dispozitivnosti, kot to meni pritožba tožnikov.

Vendar pa tožniki utemeljeno navajajo, da dejstvo, da so prijavljeni na zavodu za zaposlovanje in prejemajo denarno nadomestilo, ni pravno odločilno dejstvo za to, da se to obdobje skrajša, kot je to storilo sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru, torej ko pogodb o zaposlitvi ni razvezalo z dnem odločitve sodišča prve stopnje, temveč z dnem poteka odpovednih rokov. Ustaljena sodna praksa delovnih sodišč namreč delavcem priznava delovno razmerje do dneva odločitve sodišča prve stopnje, razen če obstajajo nekatere okoliščine, ki utemeljujejo drugačno odločitev (npr. če delavec po nezakonitem prenehanju pridobi status samostojnega podjetnika ter mu iz tega razloga ni mogoče priznati delovnega razmerja, saj bi s tem imel priznano dvojno zavarovanje - tako npr. sodba VDSS opr. št. Pdp 632/2013 z dne 26. 9. 2013). Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnikov ugodilo ter na podlagi sicer pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo tako, da je pogodbe o zaposlitvi tožnikov sodno razvezalo z dnem odločitve sodišča prve stopnje, to je z dnem 21. 8. 2013, tožnikom pa za obravnavano obdobje priznalo delovno razmerje, skupaj z vsemi pravicami iz delovnega razmerja (5. alineja 358. člena ZPP).

Neutemeljene so pritožbe tožnikov in tožene stranke v delu, ki se nanašajo na višino prisojenih zneskov odškodnin po 118. členu ZDR. Sodišče prve stopnje je tožnikom priznalo 12 oziroma tretjemu tožniku U.U. 13 plač, ki so jih prejeli v zadnjih treh mesecih. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo in ovrednotilo kriterije za določitev te odškodnine in sicer starost tožnikov, njihovo izobrazbo in s tem povezane težave tožnikov pri ponovnih zaposlitvah, saj so dolgo delali kot krupjeji in so zaradi tega njihove zaposlitvene možnosti omejene, trajanje zaposlitve pri toženi stranki in socialno stanje, predvsem skrb za mladoletne otroke ter pri šestem tožniku dejstvo, da njegova žene dela polovični delovni čas. Pritožbeno sodišče se strinja s prisojenimi zneski, ki ne odstopajo od odločitev v podobnih primerih, pravilno pa so upoštevane posebne okoliščine v obravnavani zadevi, predvsem dolgoletno delo tožnikov kot krupjejev (vse več kot 20 let), zaradi česar bodo težko ponovno začeli delati na področju, za katerega so se izobraževali, saj so se v teh letih njihova poklicna znanja in veščine ustrezno zmanjšala (tožniki so po izobrazbi kmetijski inženir, elektrotehnik, gradbeni tehnik, strojni tehnik). Zato v obravnavani zadevi ni utemeljeno sklicevanje tožene stranke na to, da je sodna praksa višjo odškodnino od 10-kratnika povprečne plače pred odpovedjo priznala le v redkih primerih.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnikov, ki se zavzemajo za priznanje višje odškodnine. Znesek odškodnine je primerno prisojen za vse tožnike, ne gre pa tudi spregledati, da so tožniki nestrinjanje s prisojenim zneskom odškodnine utemeljevali tudi z (za njih) nepričakovano odločitvijo sodišča prve stopnje, ki jim ni priznalo delovnega razmerja od poteka odpovednih rokov po odpovedih pogodb o zaposlitvi do dneva odločitve sodišča prve stopnje. Ker je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbi tožnikov ugodilo ter sodbo spremenilo tako, kot to izhaja iz zgoraj navedenega, je večji del teh pritožbeni očitkov s tem odpadel, saj je vsakemu tožniku, po podatkih, ki izhajajo iz spisa, priznano približno šest mesecev delovnega razmerja, z vsemi pravicami iz delovnega razmerja (odpovedi so bile podane 20. 12. 2012, odpovedni roki pa so tožnikom potekli v drugi polovici februarja 2013). Zato je v tem delu pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke in pritožbo tožnikov ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je deloma zmotno odločilo o stroških postopka s tem, ko tožnikom ni v celoti priznalo stroškov, temveč je uspeh v postopku v smislu 154. člena ZPP ocenilo v višini treh četrtin, glede na to, da tožniki niso v celoti uspeli glede sodne razveze oziroma višine odškodnine po 118. členu ZDR. To po stališču sodišča ni vplivalo na uspeh strank, saj je bistveno, da je bilo ugotovljeno, da so redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nezakonite, saj je predmet spora ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja in tudi odločitev po 118. členu ZDR pomeni spor o prenehanju delovnega razmerja. Zato je potrebno upoštevati, da so tožniki v celoti uspeli v postopku. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče sodbo glede odločitve o plačilu stroškov postopka delno spremenilo tako, da je znesek 5.116,31 EUR stroškov postopka, ki predstavlja uspeh v višini treh četrtin, zvišalo na znesek 6.821,74 EUR, ki predstavlja znesek ob upoštevanja uspeha v celoti (5. alineja 358. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je v preostalem pritožbe tožnikov in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu, ker pritožbeni razlogi niso podani niti tisti, na katere je pazilo po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP). Tožnikom pa je dolžna povrniti stroške postopka v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008 in 35/2009, ZOdvT). Nagrada za pritožbo znaša 545,60 EUR (341 EUR x 1,6 - tar. št. 3210). Ker je šest tožnikov, se v skladu z 8. členom ZOdvT in tar. št. 1200 nagrada za vsakega nadaljnjega tožnika zviša za 0,3 oziroma za 30 %, torej skupaj za 150 % in znaša 818,40 EUR. Skupaj so torej tožniki, z upoštevanjem 20,00 EUR materialnih stroškov - pavšal tar. št. 6002 in 22 % DDV, upravičeni do stroškov pritožbe v znesku 1.688,48 EUR.