Jedro

Mnenje zdravniške komisije je le strokovno medicinsko mnenje o zdravstveni sposobnosti zavarovanca za delo, ki pa ne pomeni odločitve o pravici iz delovnega razmerja in je zato v postopku odločanja o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičenih izostankov z dela lahko le eden od možnih dokazov.

Mnenje zdravniške komisije, ki ima naravo javne listine, resda dokazuje resničnost tistega, kar se v njem potrjuje ali določa, vendar je v skladu z določilom tretjega odstavka 224. člena ZPP dovoljeno dokazovati, da so dejstva v javni listini neresnično ugotovljena ali da je listina nepravilno sestavljena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožeče stranke z dne 20.12.2002 in z dne 5.2.2002 ter ugotovilo, da tožeči stranki na njuni podlagi delovno razmerje ni prenehalo. Toženi stranki je naložilo, da ji je dolžna priznati vse pravice iz dela, kot če bi delala, in sicer: obračunati iz naslova plače od meseca februarja 2003 do vključno meseca maja 2004 mesečno plačo v bruto znesku 169.897,00 SIT, od tega zneska plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine ter ji izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zadnjega dne v mesecu za tekoči mesec; iz naslova regresa za letni dopust za leto 2003 od zneska 132.170,00 SIT obračunati akontacijo dohodnine, neto razliko pa ji izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2003; iz naslova regresa za letni dopust za leto 2004 od zneska 57.438,70 SIT obračunati akontacijo dohodnine, neto razliko pa ji izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2004 dalje do plačila. Višje zahtevke iz naslova plač in regresov za letni dopust je zavrnilo, prav tako pa je zavrnilo zahtevek za poziv nazaj na delo in glede ugotovitve, da tožeči stranki delovno razmerje še traja. S sklepom je zaradi umika tožbe postopek v zvezi s priznanjem pravic iz delovnega razmerja od vključno junija 2004 ustavilo, dovolilo spremembo tožbe v delu, ki se nanaša na regres za letni dopust za leti 2003 in 2004, ter toženi stranki naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 327.096,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.3.2005 dalje do plačila. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je tožeči stranki prenehalo delovno razmerje na podlagi 5. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/1990 in nadaljnji) zaradi neupravičene odsotnosti z dela zaporedoma pet dni, in sicer od 20.8.2002 do 2.9.2002 ter od 3.9.2002 do 9.9.2002. Odločitev tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja temelji na mnenjih zdravniških komisij o tem, da je bila tožeča stranka sposobna za štiriurno delo. Prvostopenjsko sodišče je upoštevaje izvedenski mnenji v postopku postavljenih izvedencev psihiatrične stroke zaključilo, da je tožeča stranka upravičeno izostala z dela, ker v navedenem obdobju ni bila zmožna za delo zaradi duševnih težav. Izpodbijana sklepa o prenehanju delovnega razmerja je zato razveljavilo in tožeči stranki v zgoraj navedenem obsegu priznalo vtoževane pravice iz delovnega razmerja do konca meseca maja 2004, ko se je invalidsko upokojila.

Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani (ugodilni) del prvostopenjske sodbe in sklepa. V zvezi s prvostopenjskim zaključkom, da so ugotovitve zdravniških komisij neresnične, je pritožbeno sodišče pojasnilo, da mnenje zdravniške komisije, ki je javna listina, sicer dokazuje resničnost tistega, kar se v njem potrjuje, vendar pa je dovoljeno dokazovati, da so dejstva v javni listini neresnično ugotovljena (tretji odstavek 224. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP - Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji).

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Delavec, ki mu je zdravniška komisija zaključila bolniško odsotnost, se ne more sklicevati, da ni zmožen za delo in izostati z dela, če ne sproži postopkov za presojo utemeljenosti ugotovitev zdravniške komisije. Po tretjem odstavku 61. člena ZDR je delavec upravičen do odsotnosti z dela s pravico do nadomestila plače le na podlagi potrdila o začasni nezmožnosti za delo zaradi bolezni. Bolniški list ima dokazno moč javne listine, zato je pri ugotavljanju (ne)upravičene odsotnosti tožeče stranke potrebno izhajati iz mnenj zdravniških komisij in bolniških listov, ki pa jih je sodišče napačno presodilo. Sodišči sta upoštevali zgolj mnenji v pravdnem postopku postavljenih izvedencev, ki sta nastali s časovnim zamikom od spornega obdobja, sta pomanjkljivi in neprepričljivi ter navajata predvsem težave tožeče stranke, ki so nastale po spornem obdobju. Ne glede na predloge tožene stranke o izdaji popravnega sklepa glede postavljenih vprašanj izvedencu, sodišče le-tega ni izdalo, zato so bila vprašanja postavljena netočno in pomanjkljivo. Sodišče bi moralo pozvati zdravniško komisijo k pojasnitvi svojih mnenj oziroma soočiti njene člane z izvedencema in šele nato presojati, ali so bila mnenja res neresnična. Izvedenec posameznik ne more preizkušati izvedenskega mnenja konzilija zdravnikov (stališče VS iz leta 1972). Z odločitvijo sodišča je kršeno načelo pravne varnosti, saj je tožena stranka legitimno upoštevala mnenja zdravniških komisij, ki jih tožeča stranka ni izpodbijala, in bolniške liste, sodišče pa jih je opredelilo kot neresnične. Kršeno je tudi načelo enakosti pred zakonom, saj tožeči stranki ni treba ravnati po ZZVZZ in lahko mnenja zdravniških komisij ignorira, delodajalec pa je "kaznovan," ker posluje skladno z zakoni. Tožena stranka predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, oziroma podrejeno, da sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Za pravilno presojo v obravnavani zadevi je bistvena dejanska ugotovitev sodišča, da tožeča stranka v obdobju od 20.8.2002 do 2.9.2002 ter od 3.9.2002 do 9.9.2002 ni bila sposobna za delo zaradi zdravstvenih težav in je zato upravičeno izostala z dela. Na to ugotovitev, oprto na dve mnenji v postopku postavljenih sodnih izvedencev psihiatrične stroke, je Vrhovno sodišče pri svojem odločanju vezano, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni dovoljeno vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče zato soglaša z materialnopravnim zaključkom izpodbijane sodbe, da za prenehanje delovnega razmerja niso bili izpolnjenji pogoji iz 5. točke prvega odstavka 100. člena ZDR, saj bi po citiranem določilu tožeči stranki delovno razmerje lahko zakonito prenehalo le v primeru ugotovljene neupravičene odsotnosti z dela zaporedoma pet delovnih dni.

Revizija neutemeljeno očita, da sta mnenji sodnih izvedencev pomanjkljivi in neprepričljivi, da so bila vprašanja izvedencu postavljena netočno in pomanjkljivo ter da bi sodišče moralo pozvati zdravniško komisijo k pojasnitvi svojih mnenj oziroma soočiti njene člane z izvedencema in šele nato presojati, ali so bila mnenja res neresnična. Vsebina teh navedb predstavlja uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa v reviziji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Iz enakega razloga je neuspešno tudi revidentovo izpodbijanje izvedenskih mnenj s sklicevanjem na "stališče VS iz leta 1972," po katerem izvedenec posameznik ne more preizkušati izvedenskega mnenja konzilija zdravnikov. Poleg tega revident opravilne številke zadevne odločbe ni navedel, zato revizijsko sodišče niti ni moglo ugotoviti, na katero konkretno sodno odločbo se sklicuje.

Revident neutemeljeno opozarja na določilo tretjega odstavka 61. člena ZDR, v skladu s katerim je delavec upravičen do odsotnosti z dela s pravico do nadomestila plače na podlagi potrdila o začasni nezmožnosti za delo zaradi bolezni in v drugih primerih v skladu s posebnimi predpisi, ter v zvezi s tem zatrjuje, da bi bilo potrebno pri ugotavljanju (ne)upravičene odsotnosti izhajati iz mnenj zdravniških komisij ter bolniških listov, iz katerih v nasprotju z zaključkom sodišča izhaja, da je bila tožeča stranka v očitanem ji obdobju sposobna za delo s skrajšano delovno obveznostjo štiri ure. V 61. členu ZDR je predpisano, v katerih primerih odsotnosti z dela ima delavec pravico do nadomestila plače, vendar pa to določilo v ničemer ne ureja vprašanja (ne)upravičene odsotnosti z dela, kar je predmet obravnavanega spora. Priznanje bolniške odsotnosti po določilih Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ - Ur. l. RS, št. 9/1992 in nadaljnji) in po Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/1994 in nadaljnji) ni edini in izključujoči element za ugotovitev upravičene odsotnosti z dela. Mnenje zdravniške komisije je namreč le strokovno medicinsko mnenje o zdravstveni sposobnosti zavarovanca za delo, ki pa ne pomeni odločitve o pravici iz delovnega razmerja in je zato v postopku odločanja o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičenih izostankov z dela lahko le eden od možnih dokazov. Ker ugotovitev o obstoju objektivno upravičenega razloga za izostanek z dela ni nujno pogojena z odobreno bolniško odsotnostjo, je neuspešno tudi revizijsko navajanje, da se zato, ker ni sprožila postopkov za presojo mnenj zdravniške komisije o zaključku bolniške odsotnosti, tožeča stranka ne more sklicevati, da ni bila zmožna za delo in izostati z dela.

Dejstva, ki so pomembna za odločitev, v postopku prenehanja delovnega razmerja ugotavlja najprej delodajalec, v primeru sodnega spora pa tudi sodišče, pri čemer ima na podlagi 212. člena ZPP vsaka stranka možnost predlagati dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. O tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je pravilno ugotovilo, da mnenje zdravniške komisije, ki ima naravo javne listine, resda dokazuje resničnost tistega, kar se v njem potrjuje ali določa, vendar je v skladu z določilom tretjega odstavka 224. člena ZPP dovoljeno dokazovati, da so dejstva v javni listini neresnično ugotovljena ali da je listina nepravilno sestavljena. Glede vprašanja nesposobnosti za delo tožeče stranke je sodišče v dokaznem postopku med drugim vpogledalo tako v mnenja zdravniških komisij kot v izvedenski mnenji sodnih izvedencev (eden je bil v pravdnem postopku postavljen na predlog tožeče stranke, drugi pa na predlog tožene stranke). V skladu z načelom proste presoje dokazov je sodišče ugotovitve zdravniških komisij o sposobnosti za delo tožeče stranke štelo za neresnične (na to ugotovitev je revizijsko sodišče na podlagi tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano!) in dokazno oceno, s katero je ovrglo resničnost dejstev, ugotovljenih v mnenjih zdravniških komisij, v razlogih prvostopenjske sodbe tudi obširno utemeljilo. Revizija neutemeljeno očita kršitev načela pravne varnosti, ki naj bi bila podana zato, ker je tožena stranka upoštevala s strani tožeče stranke neizpodbijana mnenja zdravniških komisij in bolniške liste, sodišče pa je le-te opredelilo kot neresnične. Tožeča stranka je v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja uveljavila ustavno priznano pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave Republike Slovenije, URS - Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji) in v sodnem postopku dokazala neresničnost dejstev, ki so bila ugotovljena v mnenjih zdravniških komisij in na katerih je temeljil sklep o prenehanju delovnega razmerja. S tem, ko je sodišče slednjo ugotovitev povzelo v dejansko podlago sodbe in nanjo med drugim oprlo razveljavitev izpodbijanih sklepov, je zgolj postopalo skladno s pravili dokaznega postopka (8. člen ZPP) in toženi stranki ni v ničemer kratilo pravice do pravne varnosti. Ker je bilo ugotovljeno, da je tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo nezakonito, pa je zmoten tudi očitek o kršitvi načela enakosti pred zakonom (14. člen URS), ki ga je revident utemeljeval s sklicevanjem, da je bila tožena stranka "kaznovana," ker je poslovala skladno z zakoni.

Ker je v skladu z vsem obrazloženim tožeča stranka v postopku dokazala obstoj objektivno upravičenega razloga za izostanek z dela, je sodišče materialnopravno pravilno razveljavilo sklepa o prenehanju delovnega razmerja ter tožeči stranki v obsegu, ki je razviden iz izreka prvostopenjske sodbe, priznalo vtoževane pravice iz delovnega razmerja.

Z revizijo uveljavljani razlog ni utemeljen, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.