Jedro

Tožnica bi na podlagi prvega odstavka 192. člena ZPP s tožbo lahko zajela obe toženki tako, da bi zahtevala, naj se ugodi tožbenemu zahtevku proti drugi toženki, če bi bil pravnomočno zavrnjen zahtevek proti prvi toženki (eventualno sosporništvo). A takšna zahtevka bi morala postaviti že v tožbi. Drugi odstavek 192. člena ZPP sicer omogoča, da se kasneje, do konca glavne obravnave, tožba razširi na novega toženca, a je za naknadno sosporništvo potrebna njegova privolitev.

Če razširitev tožbe vsebuje vse sestavine tožbe, se ob izrecnem tožničinem predlogu (za primer, da sodišče spremembe oziroma razširitve tožbe ne bi dovolilo) takšna razširitev tožbe lahko šteje kot nova tožba zoper to (novo) toženko.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki in družba A. krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da se subjektivna sprememba tožbe na drugo toženo stranko A., Irska, z dne 5. 11. 2021, ne dovoli.

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni tako, da subjektivno spremembo tožbe dovoli, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške. Navaja, da je skladno z 20. členom Splošnih pogojev za Coris zavarovanje v tujini asistenčna družba (toženka) prevzela pasivno legitimacijo za morebitne sodne postopke, ki izvirajo iz sklenjenega zavarovanja. Citirano določbo je treba razlagati v korist šibkejše stranke, tožnice, in zaključiti, da je bil zahtevek pravilno naslovljen na asistenčno družbo kot (prvo) toženo stranko. Toženka in družba A. sta solidarno odgovorni, izpolnjeni so pogoji iz 191. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnica je tožbena zahtevka postavila v smislu določbe 192. člena ZPP, ki določa, da lahko tožeča stranka s tožbo zajame dva ali več tožencev tudi tako, da zahteva, naj se ugodi tožbenemu zahtevku proti naslednjemu tožencu, če bi bil pravnomočno zavrnjen zahtevek proti tistemu, ki je v tožbi naveden pred njim. Tožnica je zgolj podrejeno in iz previdnosti s tožbo zajela dve toženi stranki, in sicer s primarnim zahtevkom prvo toženo stranko, s podrednim pa še drugo toženo stranko kot eventualnega sospornika. V tem primeru ne gre za spremembo tožbe, temveč za naknadno sosporništvo. Razširitev tožbe na drugo toženo stranko je smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama. Sicer pa je navedla, da naj se v primeru, da sodišče ne bi dopustilo spremembe tožbe, zahtevek zoper drugo toženo stranko obravnava kot nova tožba zoper njo.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga, da jo sodišče kot nedovoljeno zavrže oziroma podredno kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške. Enako v vsebinsko enaki vlogi, podani preko istega pooblaščenca, predlaga A. (v nadaljevanju druga toženka).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožničina pritožba, vložena preko odvetnice B. B., dovoljena. Tožnica je namreč na podlagi poziva prvostopenjskega sodišča naknadno predložila novo pooblastilo (priloga A18), s katerim je pooblastila svojo hčerko C. C. za zastopanje v tem pravdnem postopku in soglašala, da sme pooblaščenka pooblastilo prenesti na odvetnico B. B. Hkrati je odobrila vsa že opravljena pravna dejanja. Pooblastilo izrecno navaja, da velja tudi za vložitev pravnih sredstev. Pritožbo je torej vložila pooblaščena oseba, zato jo je višje sodišče vsebinsko obravnavalo.

6. Pritožba pa ni utemeljena. Tožnica bi na podlagi prvega odstavka 192. člena ZPP s tožbo lahko zajela obe toženki tako, da bi zahtevala, naj se ugodi tožbenemu zahtevku proti drugi toženki, če bi bil pravnomočno zavrnjen zahtevek proti prvi toženki (eventualno sosporništvo). A takšna zahtevka bi morala postaviti že v tožbi. Drugi odstavek 192. člena ZPP sicer omogoča, da se kasneje, do konca glavne obravnave, tožba razširi na novega toženca, a je za naknadno sosporništvo potrebna njegova privolitev. Druga toženka pa takšne privolitve ni dala, temveč je tožničini vlogi izrecno nasprotovala. Sodišče prve stopnje zato razširitve tožbe1 ni moglo dovoliti. Na to ne vplivajo niti (neutemeljene) navedbe o smotrnosti dovolitve spremembe tožbe, saj ta omogoča le objektivno spremembo tožbe (prvi odstavek 185. člena ZPP).

7. Napačno je sicer stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica, če želi, da se zahtevek proti drugi (novi) toženki obravnava kot ločena tožba, vložiti novo (ločeno) tožbo. Če razširitev tožbe vsebuje vse sestavine tožbe, se ob izrecnem tožničinem predlogu (za primer, da sodišče spremembe oziroma razširitve tožbe ne bi dovolilo) takšna razširitev tožbe lahko šteje kot nova tožba zoper to (novo) toženko. Ob nasprotovanju druge toženke razširitvi tožbe bo moralo sodišče prve stopnje tožničino vlogo z dne 5. 11. 2021 vpisati v vpisnik kot novo tožbo ter jo kot takšno obravnavati.2

8. Glede na navedeno je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako morata svoje stroške kriti toženki, saj njuna odgovora na pritožbo nista v ničemer prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča in zato ne gre za stroške, ki bi bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Sodišče prve stopnje sicer napačno govori o spremembi tožbe. Tožnica tožbe ni spremenila tako, da bi tožila drugo toženko namesto prve toženke (prvi odstavek 187. člena ZPP), temveč je tožbeni zahtevek naperila proti obema toženkama (tožbo je razširila na dodatno toženko). 2 Prim. sodbe VSRS II Ips 712/2009 z dne 5. 7. 2012, VSL I Cp 4552/2008 z dne 18. 3. 2009 in VSL II Cp 356/2010 z dne 31. 3. 2010.