Jedro

Pravica do nagrade za posredovanje (provizije) lahko ni odvisna le od tega, ali je bil posel med strankama, ki sta na podlagi posredovanja prišli v stik, sklenjen, ali ne. Pogojena je (drugi odstavek 823. člena ZOR) z realizacijo kredita, ki je bil predmet posredovanja, z izrecno zavezo posrednika (tožene stranke), da avans (provizijo) tožeči stranki vrne, če realizacije v 40 dneh ne bo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožeči stranki znesek 7.280.000 SIT (30.378,90 EUR) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila. Tožbeni zahtevek do vtoževanih 7.780.380 SIT (32.466,95 EUR) je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, vendar jo je v izreku o obrestnem delu popravilo tako, da je odločilo, da zakonske zamudne obresti od dolgovane glavnice tečejo do dne 31. 12. 2001. 3. Tožena stranka vlaga revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz določbe 370. člena ZPP in predlaga spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Vtoževani znesek predstavlja plačilo iz naslova posredovanja. Zato bi bilo treba uporabiti določbi 813. in 823. člena ZOR. Pravica do provizije temelji na nagradi za uspeh, pri čemer ni važno, ali pozneje ta uspeh odpade zato, ker stranki pogodbo npr. razdreta. Prva posredniška pogodba je bila sklenjena pred pogodbo o dodelitvi kredita, druga pa po tem, ko je tožeča stranka z družbo A. d.o.o. pogodbo o dodelitvi kredita že sklenila. Tožena stranka je naredila vse, kar je tožeča stranka od nje zahtevala. Seznanila jo je z kreditodajalcem, ta pa je z njo sklenil pogodbo o kreditu. Ne more nositi rizika pasivnosti tožeče stranke, ki zoper kreditodajalca ni vložila tožbe na izpolnitev pogodbene obveznosti. Revizija se ne strinja z ugotovitvijo, da do izplačila kredita ni prišlo po krivdi podjetja A., saj ni ugotovljeno, kdaj je navedena družba prišla v stečaj. Tožeča stranka tudi sicer ni dokazala krivde tožene stranke in družbe A. za nerealizacijo kredita. O tem se sodišče druge stopnje, čeprav je v tej smeri bila vložena pritožba, ni opredeljevalo. Revident se tudi ne strinja s tem, da bi bile navedbe tožene stranke same s seboj v nasprotju. Končno opozarja na odločitev Ustavnega sodišča RS, ki se nanaša na določbo 1060. člena OZ, ki je bil delno razveljavljen v obsegu odločitve o teku zapadlih in neplačanih zakonskih zamudnih obrestmi zaradi uporabe določbe 376. člena OZ.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožeča stranka I., iz G., je v letu 1997 potrebovala večji kredit za svoje poslovanje. Pri tem je prišla v poslovno razmerje z družbo F. d.o.o. iz I., ki se je ukvarjala s posredovanjem kreditov in katere edini družbenik je bil toženec, ter družbo A. iz C., ki se je ukvarjala z dajanjem kreditov. Med tožečo stranko in družbo F. sta bili sklenjeni dve posredniški pogodbi, prva 5. 5. 1997, druga pa 25. 6. 1997. Pogodba o dodelitvi kredita med tožečo stranko in družbo A. je bila (za znesek 2.000.000 DEM) sklenjena 21. 5. 1997, vendar ni bila nikoli realizirana. Na podlagi citiranih pogodb o posredovanju je tožeča stranka nakazala družbi F. skupno 7.280.000 SIT (vrednost 80.000 DEM). V pogodbi z dne 5. 5. 1997 je nakazani denar označen kot „avans za pridobitev deviznega kredita“, v pogodbi z dne 25. 6. 1997 pa kot „kredit ob uslugi za realizacijo kredita“. V obeh pogodbah je zapisana klavzula, da mora F. vrniti „avans“, kolikor devizni kredit po krivdi A. ali F. ne bi bil realiziran v 40 dneh.

7. Navedene dejanske ugotovitve, ki jih vsebujeta sodbi sodišč druge in prve stopnje, kažejo, da je med tožečo stranko in družbo F. bila sklenjena pogodba o posredovanju. Revizija se v tem obsegu pravilno sklicuje na določbi 813. ter 823. člena ZOR, vendar navedeni zakonski določbi ob dejanskih ugotovitvah zmotno uporablja. Pravica do nagrade za posredovanje (provizije) v tem primeru ni bila odvisna le od tega, ali je bil posel med strankama, ki sta na podlagi posredovanja prišli v stik, sklenjen, ali ne. Pogojena je bila (drugi odstavek 823. člena ZOR) z realizacijo kredita, ki je bil predmet posredovanja, z izrecno zavezo posrednika (tožene stranke), da avans (provizijo) tožeči stranki vrne, če realizacije v 40 dneh ne bo. Tožena stranka je sicer tožečo stranko spravila v stik s kreditojemalcem (družbo A.), s katerim je bila 21. 5. 1997 sklenjena pogodba o dodelitvi kredita, vendar s tem še ni dobila pravice do provizije. Izpolnjen je namreč moral biti še nadaljnji pogoj: kredit je moral biti realiziran v 40 dneh.

8. V navedenem okviru je s stališča obveznosti vrnitve provizije glede na vsebino obeh posredniških pogodb revizija opozorila na dva pomembna elementa pravne presoje. Gre za vprašanje krivde za nerealizacijo kredita in za morebitno neskrbno ravnanje tožeče stranke, ki bi bilo z nerealizacijo vzročno povezano. Vendar pa dejanske ugotovitve ne podpirajo revizijske graje, da izpodbijana sodba o tem nima potrebnih razlogov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je družba A. po sklenitvi pogodbe o dodelitvi kredita prišla v stečaj, zoper njenega družbenika B. P. pa je bil odrejen pripor. Navedeni dejstvi je vzročno povezalo z nerealizacijo kreditnega posla in ugotovilo, da do izplačila kredita ni prišlo po krivdi družbe A. Navedeni logično-pravni razlagi ob pomanjkanju ustreznih nasprotnih trditev tožene stranke ni mogoče očitati nepravilnosti. S tem pa je nastopila situacija, predvidena v posredniških pogodbah s posledično dolžnostjo tožene stranke, da vrne vplačano provizijo. Po drugi strani pa tožena stranka, na kateri je dokazno breme (212. člen ZPP) ni dokazala trditve, da tožeča stranka ni storila vsega, da bi bil kredit odobren. Izkazalo se je celo, da je tožeča stranka za odobritev kredita priskrbela potrebne listine. Ob takšnih ugotovitvah meri revizijsko stališče, po katerem bi bilo treba časovno ugotavljati začetek stečaja družbe A., na ugotovljeno dejansko stanje, kar je na revizijski stopnji nedopustno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Ugotovljeno je, da je tožeča stranka vtoževano provizijo nakazala toženi stranki, kot je določeno v obeh posredniških pogodbah. Toženec je torej pogodbeno zavezan, da zaradi neizpolnitve dogovorjenega pogoja, ne glede na razmerje, ki ga ima z družbo A., denar vrne tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi, katerih tek je izpodbijana sodba prilagodila dikciji 376. člena OZ v skladu z delno razveljavitvijo določbe 1060. člena OZ s strani Ustavnega sodišča RS.

10. Izpodbijani sodbi ni mogoče očitati v reviziji zatrjevanih kršitev, zaradi česar je bilo treba revizijo zavrniti v skladu z določbo 378. člena ZPP.