Jedro

Glede na v točki 15 in 16 ugotovljena dejstva o obsegu tožnikovega prikrajšanja in omejitev zaradi trajnih posledic poškodbe na telesnem in psihičnem področju, na katera se pritožbeno sodišče sklicuje in jih v izogib ponavljanju ne povzema, je pritožbeno sodišče presodilo, da je sodišče prve stopnje v točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe delno zmotno uporabilo materialno pravo (179. in 182. člen OZ) in je določilo nekoliko prenizko denarno odškodnino za tožnikovo škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ker je nekoliko premalo ovrednotilo duševne bolečine, ki jih trpi tožnik zaradi ugotovljenih tudi psihičnih prikrajšanj, ki bodo skupaj z duševnimi bolečinami zaradi fizičnih omejitev trajale glede na tožnikovo starost 46 let ob poškodovanju vse do statistično verjetne pričakovane starosti tožnika (verjetno še okoli 30 let).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v točki 2. izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki še nadaljnjih 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2016 do plačila in v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki še nadaljnjih 523,32 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v preostalem še izpodbijanem in nespremenjenem delu.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe 185,05 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 11.231,00 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 39.500,00 EUR od 26. 4. 2016 do 13. 12. 2016, od zneska 11.231,00 EUR od 14. 12. 2016 do plačila ter mu povrniti 2.430,12 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka (točka 1. izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo 12.739,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 10.500,00 EUR od 26. 4. 2016 do 13. 12. 2016, od zneska 11.769,00 EUR od 14. 12. 2016 do 11. 12. 2018 in od zneska 12.769,00 EUR od 12. 12. 2018 dalje (točka 2. izreka).

2. Tožnik je s pritožbo izpodbijal zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, to je odločitev pod točko 2. izreka. Uveljavljal je pritožbena razloga zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter zmotna uporaba materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Navajal je, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh okoliščin, ki narekujejo prisojo višje denarne odškodnine in je tudi zmotno uporabilo določbe 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ob pravilni uporabi še načel objektivizacije in individualizacije odškodnine ter ob upoštevanju sodne praksa, bi moralo ugotoviti, da je tožnik upravičen do višje denarne odškodnine. Predlagal je ugoditev pritožbi in spremembo sodbe prve stopnje v izpodbijanem delu tako, da mu pritožbeno sodišče prisodi vso zahtevano odškodnino in naloži toženki, da mu povrne vse pravdne stroške. Pritožbene navedbe bodo povzete v obrazložitvi te sodbe, ko bo nanje odgovorjeno.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ne uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo tistih bistvenih kršitev, na katere mora paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP).

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Pritožba povzema ugotovitve izvedenca medicinske stroke specialista ortopedske kirurgije in izvedenca klinične psihologije o obsegu in intenzivnosti telesnih bolečin ter neugodnosti, ki jih je trpel tožnik v času zdravljenja in o intenzivnosti bodočih telesnih bolečin ter meni, da bi sodišče prve stopnje moralo večjo težo pripisati izredno dolgotrajnemu zdravljenju, povezanemu s številnimi pregledi, dolgimi obdobji fizioterapij in zdraviliškim zdravljenjem ter upoštevati dejstvo, da je trpel srednje hude pogoste telesne bolečine 1 do 2 leti in jih občasno čuti še danes, upoštevati bi moralo tudi, da je moral tožnik med zdravljenjem pretežno mirovati, da je bil tekom rehabilitacije pogosto ločen od svojih bližnjih, da so obiski pregledov povezani z neprijetnim zadrževanjem v zdravstvenih ustanovah čakanjem, da se ni mogel rekreirati, da je bilo njegovo gibanje močno ovirano zaradi nošenja longete, da je imel težave pri hoji po stopnicah in po neravnem terenu, pri dolgotrajnem stanju na mestu, da je bil tudi odvisen od pomoči svojih bližnjih, kar je bilo zanj neprijetno. Kot neugodnost bi moralo upoštevati duševne težave tekom zdravljenja, ki so tožnika v vsakdanjem življenju bistveno ovirale, večjo težo bi moralo posvetiti psihiatričnim pregledom. Po mnenju izvedenca kliničnega psihologa je kot nevšečnost med zdravljenjem šteti tudi motnje spanja, motnje spomina, znižano razpoloženje, anksioznost, stiskanje v prsih, glavobole, utrujenost, depresivna stanja, upočasnjenost, motnje vegetativnih funkcij, slabo počutje, brezvoljnost, oškodovanje kognitivnega funkcioniranja, slabše pozornosti, težave s spoznavnimi procesi, izčrpanost. 7. Pritožba v tem delu ni utemeljena. Pritožba ne zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo kakšnih pravno relevantnih dejstev glede obsega tožnikove nematerialne škode iz naslova prestanih telesnih bolečin in neugodnosti ter bodočih telesnih bolečin, temveč meni, da bi ugotovljen obseg škode moralo ovrednotiti z višjo določeno odškodnino. To škodo je sodišče prve stopnje ugotovilo v točkah 12 in 13 obrazložitve izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče se v tem delu nanjo sklicuje v izogib ponavljanju. V točki 14 obrazložitve pa je sodišče prve stopnje to ugotovljeno škodo ovrednotilo v denarju. V točkah 15 in 16 obrazložitve napadene sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo obseg trajnih posledic, ki jih je zapustila poškodba – zmečkanina levega stopala in ki fizično omejujejo tožnika pri vsakodnevnih življenjskih aktivnostih, to je pri delu in prostem času in tudi trajne posledice na psihičnem področju, ki se odražajo na emocionalnem in socialnem področju, nastale pa so zaradi telesnih bolečin ob poškodbi, ki so sprožile psihično nelagodje in povzročile razvoj anksiozne depresivne simptomatike.

8. Čeprav se je pri tožniku anksiozna depresivna simptomatika pojavila že med zdravljenjem, je to po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje trajna posledica škodnega dogodka in poškodovanja, zaradi katere tožnik duševno trpi, ker ga omejuje ter ga bo omejevala na psihičnem področju tudi v bodoče. Zato je to nematerialna škoda iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in ne neugodnost v času zdravljenja, čeprav se je ta trajna posledica pojavila že v času zdravljenja. Sodišče prve stopnje jo je materialno pravno pravilno ovrednotilo pri določitvi odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

9. Po presoji pritožbenega sodišča je obseg ugotovljene škode zaradi pretrpelih telesnih bolečin in neugodnosti ter bodočih telesnih bolečin sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in materialno pravno pravilno ovrednotilo. Pravilno je upoštevalo tako načelo objektivizacije (ugotovitve v izvedenskih mnenjih) kot tudi individualizacije (tožnikovo izpovedbo) odškodnine. Določena odškodnina 25.000,00 EUR tudi ne odstopa od sodne prakse, kar pritožba neutemeljeno očita in tudi sicer ne konkretizira primerov iz sodne prakse, temveč le pavšalno zatrjuje, da določena odškodnina za to obliko nematerialne škode ni v skladu s sodno prakso. Pritožbeno sodišče pa izpostavlja sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 786/2008, ki obravnava dokaj primerljiv primer z obravnavanim: oškodovanec je 54 let star moški, utrpel je poškodbo zdrobitev vseh kosti in zmečkano mehko tkivo desnega stopala, trpel je hude telesne bolečine 3 tedne, srednje 2 meseca, zmerne 2 leti, bil je 43 dni hospitaliziran ter je prestal 4 operacije v splošni anesteziji, stopalo je imel imobilizirano z dokolenčno mavčno longeto 8 mesecev in je 1 leto uporabljal bergle, poleg tega je opravil številne preglede, fizioterapijo, preiskave, prejemal antibiotike in analgetike in mu je bilo za prestane telesne bolečine in neugodnosti ter bodoče telesne bolečine prisojenih 12,3 povprečnih plač, oziroma 10.432,00 EUR.

10. Tožniku pa je sodišče prve stopnje določilo odškodnino v višini 22,4 povprečne plače (ta je v času sojenja na prvi stopnji znašala 1.114,00 EUR). Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost določene denarne odškodnine za to obliko ugotovljene nematerialne škode, sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in je pritožba v tem delu neutemeljena.

11. Pritožba dalje trdi, da je glede škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pomembno, da je tožnik v svojih aktivnosti izven dela in vsakodnevno oviran za 20 %, da je oviran pri vseh življenjskih aktivnostih glede na to, da hoja predstavlja eno izmed osnovnih funkcij, je spoznan za invalida III. kategorije. Sodišče bi moralo večjo težo pripisati dejstvu, da tožnik sploh ne more več teči, hojo zmore le na krajše razdalje, kar pomeni, da se mora pretežno zadrževati doma in da je praktično za vse športne aktivnosti v celoti onemogočen. Sodišče bi moralo večjo težo pripisati dejstvu, da je v tožnikovem primeru prišlo do kombinacije tako telesnih kot tudi psihičnih posledic, kar je tožnika še posebej prizadelo, ima težave s hojo, je preokupiran z zdravljenjem, postal je pretirano občutljiv, zaradi opustitve večine svojih običajnih dejavnosti se počuti nekoristno in nevredno, je postal asocialen, poslabšali so se odnosi v družini. Sodišče ni upoštevalo tožnikove izpovedbe, da se je pred poškodbo veliko ukvarjal s športom, sedaj pa lahko le hodi 15 minut, nato mora leči ali nogo podložiti, prej pa je rad kolesaril, igral nogomet, tekal. Čeprav je izvedenec klinični psiholog tožnikovo prikrajšanost ocenil kot blago zmerno in je pri odmeri odškodnine poleg objektivnih ocen treba upoštevati tudi tožnikovo subjektivno doživljanje njegovega položaja, še posebej, ko gre za psihično prizadetost. 12. V tem delu je pritožba delno utemeljena. Glede na v točki 15 in 16 ugotovljena dejstva o obsegu tožnikovega prikrajšanja in omejitev zaradi trajnih posledic poškodbe na telesnem in psihičnem področju, na katera se pritožbeno sodišče sklicuje in jih v izogib ponavljanju ne povzema, je pritožbeno sodišče presodilo, da je sodišče prve stopnje v točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe delno zmotno uporabilo materialno pravo (179. in 182. člen OZ) in je določilo nekoliko prenizko denarno odškodnino za tožnikovo škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ker je nekoliko premalo ovrednotilo duševne bolečine, ki jih trpi tožnik zaradi ugotovljenih tudi psihičnih prikrajšanj, ki bodo skupaj z duševnimi bolečinami zaradi fizičnih omejitev trajale glede na tožnikovo starost 46 let ob poškodovanju vse do statistično verjetne pričakovane starosti tožnika (verjetno še okoli 30 let).

13. Pritožbeno sodišče je presodilo, da je primerno in pravično denarno zadoščenje glede na zgoraj citirane določbe OZ 17.000,00 EUR, zato je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in mu prisodilo še nadaljnjih 2.500,00 EUR odškodnine skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2016 do plačila. Pritožba namreč ne izpodbija v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljenega dejstva, da je toženka v zamudi s plačilom odškodnine od 26. 4. 2016, zato je v skladu z določbami 299. in 378. člena OZ od tega dne dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti.

14. Po presoji pritožbenega sodišča celotna določena odškodnina 42.000,00 EUR za vso pravilno ugotovljeno tožnikovo nematerialno škodo predstavlja 37,70 povprečnih plač in s tem pravično zadoščenje tožniku za ugotovljen obseg škode, ki bo trajala tudi v bodoče. Pritožba je torej delno utemeljena iz pritožbenega razloga zmotna uporaba materialnega prava, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP).

15. Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da so znašali potrebni tožnikovi stroški pravdnega postopka 5.204,29 EUR in toženkini stroški 30,00 EUR. Ker je tožnik s pritožbo delno uspel, se je njegov pravdni uspeh povečal od 47 % pred sodiščem prve stopnje, kot je le-to tudi ugotovilo, na 57 %. Temu uspehu ustrezen del tožniku priznanih stroškov pred sodiščem prve stopnje znaša 2.966,44 EUR, toženki priznanih stroškov pa 12,90 EUR. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov mora tako toženka povrniti tožniku poleg še prisojenih 2.430,12 EUR stroškov še 523,32 EUR stroškov pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

16. Tožnik je zahteval tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka, priglasil jih je v višini 925,28 EUR, obsegajo pa sodno takso za pritožbo 459,00 EUR, odvetniške stroške za sestavo pritožbe po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) v višini 625 točk in 12 točk po 11. členu Odvetniške tarife za materialne stroške ter 22 % davek na dodano vrednost po 2. členu OT.

17. Po pregledu stroškovnika je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so stroški pritožbenega postopka pravilno priglašeni. Pritožbeni uspeh tožnika pa je glede na pritožbeno sporni znesek 12.769,00 EUR približno 20 %, zato pritožbenemu uspehu ustrezen del teh stroškov znaša 185,05 EUR in toliko mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni. Tožnik v pritožbi ni izrecno zahteval tudi zakonskih zamudnih obresti od stroškov pritožbenega postopka, zato o teh ni odločeno (2. člen ZPP).

18. O vseh stroških tega pravdnega postopka je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi določb drugega odstavka 165. člena, drugega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP.