Jedro

Ker je bila izpodbijana odločba že v drugem upravnem sporu deloma odpravljena in zato v tem obsegu nima več pravnih posledic, v tem obsegu tudi ne more več posegati v pravno korist tožnic. Zato je moralo sodišče tožbo v tem obsegu zavreči.

Izrek

I. Tožba zoper 2. in 3. točko izreka odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 4904-3/2008-MOP/201 z dne 17. 5. 2017 se zavrže. II. V preostalem delu se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega upravnega spora v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Zahteve prizadetih strank za povračilo stroškov upravnega spora se zavrnejo.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski organ z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odpravilo odločbo Upravne enota Ljubljana št. 301d-13/94-329 z dne 31. 7. 2009; v 2. točki izreka je odločilo, da je zavezanec A. dolžan skrbniku za posebni primer za upravičenca B.B. izročiti odškodnino v obveznicah družbe v višini 631.364,41 EUR v roku treh mesecev od pravnomočnosti odločbe, za podržavljeno nepremičnino parcele št. 32/3 k.o.... (po preoštevilčenju parcele 2567, 2568 in 2569 ...), ki ustreza lastninskemu deležu na nepremičnini do 119/144; v 3. točki izreka je zavrnilo zahtevo za denacionalizacijo parcele 32/3 k.o.... v višini 132.639,58 EUR, ki ustreza lastninskemu deležu na nepremičnimi do 125/144; v 4. točki izreka je zavrnilo zahtevo za vrnitev parcele 32/3 k.o. ... v naravi ter za vzpostavitev lastninskega deleža podjetja C., ki ga predstavlja 23.989 rednih delnic z oznako ..., ali denarno izplačilo povprečne borzne cene za 23.989 rednih delnic z oznako ... na dan izplačila; v 5. točki izreka je za skrbnika za poseben primer določilo Č.Č.; v 6. točki izreka pa je ugotovilo, da zahteve za povračilo stroškov pritožbenega postopka niso bile vložene.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je organ odločal na podlagi sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča RS X Ips 200/2014, I Up 184/2014 z dne 18. 8. 2016. Vrhovno sodišče je s to odločbo odpravilo sodbo naslovnega sodišča II U 88/2013 in odločbo toženke, ki je zavezala A., da na račun podržavljene nepremičnine izplača denacionalizacijskim upravičencem odškodnino v višini 164.004,02 EUR. Organ je ugotovil, da so sporazum št. SV 352/04 z dne 24. 3. 2004 z C. sklenili in znesek 600.000,00 EUR prejeli nekateri pravni nasledniki po D.D., in sicer E.E., F.F., G.G., H.H., I.I., J.J. in K.K.. Navedeni predstavljajo nečake upravičenca in večino pravnih naslednikov D.D. brata upravičenca. Organ dalje navaja, da upravičenec K.K.ni imel otrok, imel pa je tri brate ter sestro. Pravni nasledniki L.L. ter bratov M.M. in N.N. niso sklepali sporazuma, zaradi česar je organ dolžan kot predhodno vprašanje ugotoviti njihove teoretične dedne deleže in nato določiti odškodnino v višini teh dednih deležev v celoti in sicer v obveznicah A., v višini deleža 3/4 ugotovljene vrednosti oziroma 108/144. 3. Upoštevajoč odločbo Vrhovnega sodišča navedeni sporazum sicer ne pomeni poravnave v smislu Zakona o denacionalizaciji (ZDen), vendar je bil sklenjen v zvezi z denacionalizacijo in je zato treba znesek, izplačan na njegovi podlagi, všteti v odškodnino, vendar le tistim dedičem, ki so ta sporazum sklenili. Zato pripada pravnim naslednikom D.D. odškodnina v preostanku navedenega deleža in sicer tistim pravnim naslednikom po upravičencu, ki niso sklepali in konzumirali sporazuma. V zvezi z ugotovitvijo deleža pravnih naslednikov, ki so prejeli odškodnino na podlagi sporazuma, navaja, da je imel D.D. šest otrok, od katerih je O.O. umrl brez potomcev, F.F. je bil stranka sklenjenega sporazuma v celoti svojega deleža 6/144, pok. P.P .v delu 4/144 (otroka R.R. in S.S.), pok. Š.Š. str. v celoti svojega deleža 6/144 (otrok T.T. ml.) in U.U., poročena ..., v celoti svojega deleža 6/144 (otrok V.V.), skupaj v deležu 25/144, ki pomeni delež, ki ga je treba odšteti od deleža, ki bi v celoti pripadal bratu upravičenca pok. D.D. Pokojni upravičenec je torej upravičen poleg 3/4 ugotovljene vrednosti (108/144) še do razlike (36-25) do deleža 11/144 vrednosti, kolikor bi pripadalo pravnim naslednikom pokojnega upravičenca, ki so istočasno pravni nasledniki pok. D.D. ki niso sklepali sporazuma, in sicer pok. Z.Z. (1/72), Ž.Ž. (1/48) in R.R. (1/24). Vračilo preostalega deleža v višini 25/144 je organ zavrnil iz razlogov, navedenih v sodbi Vrhovnega sodišča. 4. V zvezi s trditvami zavezanca, da je del vrednosti podržavljene nepremičnine v višini 164.006,02 EUR že izplačal skrbniku za poseben primer na podlagi pravnomočne odločbe toženke z dne 18. 10. 2011, kar bi bilo treba upoštevati pri določanju odškodnine, organ navaja, da je dolžan kljub zatrjevani izvršitvi navedene odločbe odločiti v zadevi vsebinsko, v celoti in ponovno, dejstva, ki jih navaja zavezanec, pa so predmet postopka izvrševanja denacionalizacijske odločbe. V zvezi z določitvijo skrbnika toženka meni, da je najprimernejši skrbnik dr. A.A.A., ki najbolje pozna celotno zadevo.

5. Glede zavrnitve zahteve za denacionalizacijo v obliki vzpostavitve lastniškega deleža na osnovnem kapitalu podjetja C. oziroma z vračilom nepremičnine v naravi toženka navaja še, da lahko vlagatelji uveljavljajo le tisto obliko vračila premoženja, ki je bila uveljavljana že v zahtevku oziroma v predlogu za izločitev iz lastninjenja do leta 1993. Če v postopku lastninskega preoblikovanja premoženje v določeni obliki ni bilo rezervirano za vračilo denacionalizacijskemu upravičencu, ga ni mogoče vrniti. V obravnavani zadevi so bili zahtevki po vzpostavitvi lastniškega deleža na družbi C. postavljeni šele po letu 2000, vlagateljici B.B.B. in C.C.C. pa „v zahtevi za izdajo začasne odredbe podrednih zahtevkov nista postavili“, zato je mogoče le denacionalizacija v obliki obveznic ..., kot je organ odločil že v letu 2011. 6. Tožnici se z odločitvijo ne strinjata in v tožbi med drugim navajata, da je toženka nezakonito posegla v njun pravni položaj, saj jima je odrekla pravico do oporočnega dedovanja po denacionalizacijskem upravičencu B.B., poleg tega pa je odškodnina po izpodbijani odločbi nižja od vrednosti podržavljenih nepremičnin. Vrhovno sodišče je svojo odločitev, na katero se sklicuje toženka, oprlo na stališče, da so sporazum iz leta 2004 s C. d. d. sklenili le nekateri od potencialnih dedičev, zato ne more imeti pravnih učinkov na tiste, ki od njega niso imeli pravne koristi. Ta sporazum je bil sklenjen v zvezi z obravnavano denacionalizacijo, vendar je tudi Vrhovno sodišče navedlo, da zato, ker ni bil sklenjen v skladu z določbami Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ne sme biti na škodo tožnicam.

7. Stališče toženke, da bi vrnitev polne odškodnine, do katere bi bil sicer upravičen B.B., povzročilo nove krivice, je v nasprotju s tem, nevzdržno in v nasprotju s pravnim redom RS. Vrhovno sodišče ni prejudiciralo odločitve o predhodnem vprašanju glede zakonitega ali oporočnega dedovanja, temveč je izrecno navedlo, da morajo biti v obrazložitvi te okoliščine obrazložene tako, da jih bo sodišče, ki bo v nadaljevanju odločalo o dedovanju, lahko upoštevalo. Odločanje je bilo v celoti podrejeno cilju, da se znesek 600.000,00 EUR v vsakem primeru upošteva kot odškodnina, čeprav ga zapuščinsko sodišče ne bi moglo upoštevati, ker ni bil izplačan na skrbniški račun v korist pok. B.B. Tožnici opozarjata, da pravice do dedovanja ne gre enačiti z ugotavljanjem vrednosti zapuščine, tudi vprašanje prednosti zakonitega dedovanja pred oporočnim, ko gre za dedovanje denacionaliziranega premoženja, pa je Ustavno sodišče vezalo prvenstveno na dedne pravice nujnih dedičev. Če upravni organ vprašanje dedovanja rešuje kot predhodno vprašanje, s svojo odločitvijo ne sme prejudicirati odločitve zapuščinskega sodišča, ki je za to izključno pristojno.

8. Toženka je dala absolutno prednost zakonitemu dedovanju le zato, da bi izplačilo po spornem sporazumu lahko računala v obveznost zavezanca, kar v primeru oporočnega delovanja, ker nasledniki oporočnih dedinj niso bili udeleženi pri sporazumu, ne bi bilo možno. To seveda ne more biti razlog za odločitev, da oporoka upravičenca B.B. ne izpolnjuje pogojev za oporočno dedovanje, v zvezi s čimer se tožnici sklicujeta na vsebino te oporoke in menita, da je oporočitelj jasno in nedvoumno razpolagal tudi z nacionaliziranim premoženjem.

9. Do specifične situacije, ki je predmet odločanja v tej zadevi, ni prišlo zaradi ravnanja tožnic, temveč zaradi nezakonitih odločitev upravnih organov in naslovnega sodišča. Napačno je bilo namreč stališče, da predmetne nepremičnine ni bilo mogoče vrniti v naravi, ker naj bi z vlaganjem pridobila status nove stvari. V primeru grajenih objektov vzdrževalna in investicijska vlaganja ne morejo spremeniti stvarnopravnega statusa nepremičnine, razen če gre za samostojno gradbeno celoto, na podlagi katere upravičenec lahko uveljavlja originarno pridobitev lastninske pravice. Tožnici navajata podatke o cenitvi predmetne nepremičnine, iz katerih izhaja, da je prejšnja vrednost udeležena v končni vrednosti z 49 %. Možnost bistveno povečane vrednosti sta upoštevali in zahtevali, da se v tem primeru nepremičnina vrne v naravi, za povečano vrednost pa plača odškodnina v skladu z 25. členom ZDen. Ker ne upravni organi, ne naslovno sodišče tega niso upoštevali, je z lastninskim preoblikovanjem C. nastopilo ireverzibilno stanje, ko „škodnih posledic zagrešenih kršitev materialnopravnih in procesnih predpisov ni več mogoče odpraviti“.

10. Sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči, da je zavezanec dolžan skrbniku za posebni primeru za upravičenca B.B. izročiti odškodnino v obveznicah družbe v višini 746.004,02 EUR v roku treh mesecev od izdaje sodbe, za skrbnika za posebne primere, postavljenega upravičencu pok. B.B., imenuje Č.Č.Č. in toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11. Toženka na tožbo ni odgovorila.

12. Stranka z interesom S.S.. v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, razen glede 3. točke izreka, pri kateri vztraja pri tožbenem predlogu v tožbi, ki jo je vložila zoper izpodbijano odločbo. Priglaša tudi stroške odgovora na tožbo.

13. Stranke z interesom D.D.D., E.E.E., F.F.F. in G.G.G. v odgovoru na tožbo sodišču smiselno predlagajo, naj tožbo zavrne.

14. Stranke z interesom I.I.I., J.J.J. in K.K.K. v odgovoru na tožbo predlagajo, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in o zadevi samo odloči tako, da je zavezanec A. dolžan skrbniku za posebni primer za upravičenca B.B. dolžan izročiti odškodnino v obveznicah A. v višini 764.004,02 EUR v roku treh mesecev od izdaje sodbe, zahtevajo pa tudi povračilo stroškov upravnega spora.

15. Stranka z interesom A.. v odgovoru na tožbo v bistvenem navaja, da gre v zadevi za odločanje o pravici B.B. do odškodnine, upravni organ pa nima nobene pristojnosti odločati o deležih, ki pripadajo posameznim dedičem. V zadevi je nesporno, da so pravni nasledniki pok. B.B. že prejeli znesek v višini 600.000,00 EUR iz naslova denacionalizacije na podlagi poravnave s C., preostali znesek do polne vrednosti, 164.004,02 EUR, pa je A. izročil skrbniku za posebne primere dne 3. 10. 2012. Upravičencu B.B. je bila torej nepremičnina v celoti denacionalizirana, delno v denarni obliki, delno v obveznicah, kako so dediči razdelili izplačane zneske pa ni stvar upravnega postopka ali upravnega spora. Dediči lahko medsebojna razmerja urejajo sodno ali izvensodno, ne pa v upravnem postopku.

16. Zoper izpodbijano odločbo je bilo pri naslovnem sodišču vloženih več tožb, pri čemer je sodišče najprej odločalo v zadevi I U 1314/2017. Tožbi je delno ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo v 2. in 3. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo istemu organu v nov postopek, v preostalem pa je tožbo zavrnilo.

17. Tožba zoper 2. in 3. točko izpodbijane odločbe ni dovoljena.

18. Kot že omenjeno (in kot izhaja tudi iz vpisnika naslovnega sodišča), je bila izpodbijana odločba že predmet upravnega spora, ki je potekal pod opr. št. I U 1314/2017. V tem upravnem sporu je bila 5. 2. 2019 izdana sodba, s katero je sodišče 2. in 3. točko izreka izpodbijane odločbe odpravilo in v tem obsegu zadevo vrnilo organu, ki je odločbo izdal, v ponovni postopek. Ker po prvem odstavku 73. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pritožba zoper tako sodbo ni dovoljena, je sodba s tem datumom postala tudi pravnomočna. To pomeni, da so z odpravo dela izpodbijane odločbe v tem obsegu pravnomočno odpravljene tudi njene pravne posledice (prvi odstavek 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP), po tretjem odstavku 64. člena ZUS-1 pa je bila zadeva v tem obsegu vrnjena v stanje, v katerem je bila, preden je bila odpravljena odločba izdana. Ker so bile pravne posledice, ki so nastale na podlagi 2. in 3. točke izreka odpravljene, oziroma je po povedanem nastal položaj, kot da sploh še ne bi bili izdani, izpodbijana odločba v tem obsegu očitno ne more več posegati v pravni položaj tožnic.

19. Za začetek in tek upravnega spora morajo biti ves čas postopka izpolnjeni pogoji (t. i. procesne predpostavke), predpisani v prvem odstavku 36. člena ZUS-1. Eden izmed teh pogojev je, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka). Na obstoj procesnih predpostavk mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1), če niso izpolnjene, pa mora tožbo s sklepom zavreči (prvi odstavek 36. člena ZUS-1). Ker je bila izpodbijana odločba, kot je bilo pojasnjeno, že v drugem upravnem sporu deloma odpravljena in zato v tem obsegu nima več pravnih posledic, v tem obsegu tudi ne more več posegati v pravno korist tožnic. Zato je moralo sodišče v skladu z navedenimi zakonskimi določbami tožbo v tem obsegu zavreči. 20. Tak procesni položaj sodišču sicer ne omogoča vsebinske presoje tožbenih navedb, vendar pa sodišče zaradi kompleksnosti zadeve in kumulativnega trajanja dosedanjih postopkov ponovno opozarja na nekatera stališča iz svoje sodbe I U 1314/2017, ki se nanaša na isto izpodbijano odločbo. V tej sodbi je opozorilo, da je bila toženka pri odločanju vezana na stališča iz sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča RS X Ips 200/2014, I Up 184/2014 z dne 18. 8. 2016, tudi naslovno sodišče pa presoja zakonitost toženkine odločitve v skladu z materialnimi stališči, ki jih je Vrhovno sodišče navedlo v tej sodbi. V skladu s temi stališči je morala toženka glede na specifično situacijo, v kateri so nekateri morebitni pravni nasledniki upravičenca na račun denacionalizacije predmetne nepremičnine že prejeli odškodnino, kot predhodno vprašanje razrešiti, kdo so pravni nasledniki upravičenca, in odškodnino zmanjšati v skladu z morebitnimi dednimi deleži tistih pravnih naslednikov, ki so odškodnino že prejeli. Razloge za to in ustrezen obračun je morala v obrazložitvi pojasniti tako, da bi zapuščinsko sodišče, ki bi v nadaljevanju odločalo o dedovanju vrnjenega premoženja, te okoliščine lahko upoštevalo pri svoji odločitvi.

21. Po stališču naslovnega sodišča v navedeni sodbi je toženka ravnala v skladu z navodili oziroma stališči Vrhovnega sodišča in ni odločala o materialni pravici dedičev, temveč o višini odškodnine za nacionalizirano premoženje ter pri tem upoštevala delno odškodovanje denacionalizacijskega upravičenca prek nekaterih od njegovih pravnih naslednikov. Sodišče k temu dodaja še, da je po 4. točki 260. člena ZUP naknadna drugačna odločitev pristojnega organa o predhodnem vprašanju lahko tudi razlog za obnovo postopka.

22. Tožba zoper 1., 4., 5. in 6. točko izreka izpodbijane odločbe ni utemeljena.

23. Kot je mogoče povzeti iz tožbenih predlogov, tožnici poleg 2. in 3. točke izreka izpodbijata tudi preostanek, torej 1., 4., 5. in 6. točko izreka izpodbijane odločbe. Vendar pa se na te dele izpodbijane odločbe neposredno oziroma izrecno ne nanašajo nobene tožbene navedbe, z izjemo 5. točke izreka, s katero je bila zavrnjena denacionalizacija v naravi oziroma z vzpostavitvijo lastniškega deleža na podjetju C., in na katero bi se utegnile vsaj deloma oziroma posredno nanašati navedbe v VII. točki tožbe. Sodišče se zato opredeljuje do relevantnosti oziroma utemeljenosti teh navedb tudi v tem pogledu.

24. Prej povzeta stališča toženke, ki se nanašajo na 5. točko izreka izpodbijane odločbe (tč. 5 te obrazložitve) v celoti temeljijo tako na zakonski ureditvi, kot izhaja iz Zden (2., 30. in 68. člen) in Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP; 9. - 16. člen), kot na razlagi te ureditve, kot izhaja iz ustaljene sodne prakse (npr. sklepi Vrhovnega sodišča I Up 1806/2006, I Up 1280/2006 in I Up 234/2004). Sodišče zato v ta stališča že v izhodišču nima nobenih pomislekov, dodaja pa še, da tožbenih navedb tudi sicer ni mogoče razumeti kot izpodbijanje teh stališč; tožnici namreč v zvezi z njimi pišeta o „ireverzibilnem stanju“, do katerega je prišlo s tem, ko je bilo na podlagi – po njunem prepričanju napačnih – odločitev upravnih organov in naslovnega sodišča opravljeno lastninsko preoblikovanje C. Ker v tem upravnem sporu očitno ni več mogoče presojati zakonitosti navedenih (pravnomočnih) odločitev, sodišče tožbene navedbe v tej smeri razume predvsem kot dodatne argumente glede nepravilnosti odločitve o višini odškodnine in ne glede oblike vračila. Tudi v nasprotnem primeru pa – kot že rečeno – se sodišče v celoti strinja tako z odločitvijo toženke glede oblike vračila, kot z razlogi, ki jih je toženka navedla za to odločitev.

25. Ker tožnice tako glede 1., 4., 5. in 6. točke izreka izpodbijane odločbe deloma sploh ne navajajo razlogov, deloma pa so ti razlogi nerelevantni oziroma neutemeljeni, je sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno.

26. Kot izhaja iz obrazložitve, odločitev sodišča v 1. točki izreka te odločbe temelji izključno na ugotovitvi, da je bilo glede izpodbijanih točk izreka že odločeno z drugo sodbo, odločitev iz 2. točke izreka pa temelji izključno na razlagi prava. Tožnici namreč nista predlagali nobenih dokazov, niti iz tožbenih navedb ne izhaja, da bi bila dejstva, pomembna za odločitev, med strankami sporna. Sodišče je zato v skladu prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji

27. Kot je bilo obrazloženo, je izdaja prej navedene sodbe, s katero je bila deloma odpravljena v tem upravnem sporu izpodbijana odločba, sicer preprečila vsebinsko obravnavanje tožbe v tem obsegu, vendar je za tožnici pravni položaj, do katerega je prišlo s tem, pri...jiv s tistim, ki bi ga dosegli, če bi s tožbo uspeli. Pri tem ni bistveno, da je sodišče tožbo v navedenem obsegu zavrglo, saj so bile ob njeni vložitvi zanjo izpolnjene procesne predpostavke (pravočasnost in dopustnost), do prenehanja pravnega interesa tožnic pa je prišlo kasneje, iz razlogov izven njune pravne sfere. Zato sodišče meni, da ni mogoče uporabiti četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Kot rečeno, je namreč pravni položaj tožnic tak, kot sta ga zahtevali v enem od tožbenih predlogov in s tem tak, kot če bi sodišče njuni tožbi ugodilo. Zato je po presoji sodišča prišlo do procesne situacije, ki jo ureja tretji odstavek 25. člena ZUS-1, po katerem se tožniku v primeru odprave izpodbijanega upravnega akta prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Sodišče je zato tožnicama priznalo stroške v skladu s 3. členom navedenega pravilnika, povečane za 22 % DDV. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožnici pa je v postopku zastopal odvetnik. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

28. V tem upravnem sporu je povračilo stroškov zahtevalo tudi več prizadetih strank. Ker ZUS-1 povračila stroškov prizadeti stranki ne ureja, je treba za odločitev o teh stroških uporabiti ustrezne določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP; prvi odstavek 22. člena ZUS-1). Po 154. členu ZPP sodišče pri odločanju o povračilu stroškov postopka upošteva uspeh stranke v tem postopku. Del prizadetih strank, ki so zahtevale povračilo stroškov, je sodišču predlagal, naj tožbo zavrne, del pa, naj sodišče samo odloči o zadevi oziroma njihovemu zahtevku. Kot je bilo obrazloženo, pravni položaj, do katerega je prišlo z izdajo te odločbe, ne ustreza nobenemu od teh tožbenih predlogov. To pomeni, da je treba šteti, da prizadete stranke upravnem sporu niso uspele, zato je sodišče njihov stroškovni zahtevek zavrnilo.