Jedro

Tožnik kot investitor objekta na zemljišču, kjer ta stoji, nima lastninske, druge stvarne oz. obligacijske pravice, ki bi mu omogočala gradnjo na tem zemljišču (t.i. pravice graditi), zato ni izpolnjen pogoj za gradnjo spornega objekta brez gradbenega dovoljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo v I. točki izreka odpravila odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Novo mesto, št. 06122-425/2008-21-8001 z dne 1. 12. 2009 in jo nadomestila z novo odločbo, v kateri je pod 1. točko odpravila odločbo istega prvostopenjskega organa z dne 28. 5. 2008, pod 2. točko pa tožniku odredila, da v postavljenem roku odstrani objekt v tam navedenih tlorisnih dimenzijah, ki stoji ob južni fasadi zidanega objekta na naslovu ..., vse na zemljišču parc. št. 377/1 k.o. ... V 3. točki mu je naložila ustavitev vsake nadaljnje gradnje na spornem objektu in zanj v 4. točki izrekla prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Toženka je v II. točki izreka izpodbijane odločbe odpravila tudi sklep prvostopenjskega organa št. 06122-425-8001 z dne 11. 7. 2008. Upravni organ druge stopnje v obrazložitvi svoje odločbe pojasnjuje razloge, zaradi katerih je odpravil prvostopenjsko odločbo z dne 1. 12. 2009. Navaja, da je bila ta izdana v obnovljenem postopku, potem ko je gradbeni inšpektor s sklepom z dne 21. 9. 2009 dovolil obnovo postopka, končanega z odločbo istega organa z dne 28. 5. 2008, in to v obsegu, potrebnem za ugotovitev, kdo je investitor nelegalno zgrajenega objekta na zemljišču parc. št. 377/1 k.o. ... Ker upravni organ prve stopnje v skladu z 270. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v izreku nove odločbe ni določil, ali se prejšnja odločba odpravi ali razveljavi, ampak je prejšnjo odločbo le nadomestil z novo, je to napako odpravil drugostopenjski organ in odločil, da se odpravi odločba z dne 28. 5. 2008. Drugostopenjski organ nadalje ugotavlja, da tožnik kot inšpekcijski zavezanec v izreku prvostopenjske odločbe ni bil opozorjen, da se bo v primeru neizpolnitve odrejene obveznosti začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, kar je dodaten razlog, da je pritožbeni organ prvostopenjsko odločbo z dne 1. 12. 2009 odpravil in sam odločil v zadevi. Ker je bilo zaradi odpravljene odločbe treba odpraviti tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale, je odpravil tudi sklep o dovolitvi izvršbe z dne 11. 7. 2008, saj je bil ta izdan na podlagi odločbe z dne 28. 5. 2008, ki je bila, kot rečeno, odpravljena.

Kar zadeva odločitev o inšpekcijskem ukrepu, izrečenem na podlagi 152. člena ZGO-1 zaradi gradnje brez gradbenega dovoljenja, pa drugostopenjski organ navaja, da je v času začetka gradnje spornega objekta veljavni Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (v nadaljevanju Pravilnik). Ta je v 19. členu kot enega od pogojev za gradnjo enostavnega objekta brez gradbenega dovoljenja določal, da mora investitor na zemljišču imeti lastninsko ali kakšno drugo stvarno oz. obligacijsko pravico, ki mu omogoča gradnjo na njem. Med gradnjo objekta je začela veljati Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba), ki je nadomestila Pravilnik in ki je v 12. členu določila pogoje za gradnjo enostavnega objekta brez gradbenega dovoljenja, med drugim tudi, da ima investitor pravico graditi na zemljišču. Ker je iz spisne dokumentacije razvidno, da tožnik na zemljišču parc. št. 377/1 k.o. ... nima lastninske, druge stvarne ali obligacijske pravice, ki bi mu omogočala gradnjo, niso izpolnjeni pogoji za gradnjo brez gradbenega dovoljenja. V tem primeru pa se izreče inšpekcijski ukrep po 152. členu ZGO-1. Pri tem je neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na lokacijsko informacijo, saj ta glede na 80. člen Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) ni odločba, ampak ima le značaj potrdila iz uradne evidence. Tožniku ne daje pravice graditi niti dolgoletno bivanje v stavbi na naslovu ...

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da si je pred začetkom gradnje pridobil lokacijsko informacijo, iz katere izhaja, da za gradnjo lope, nadstreška ne potrebuje gradbenega dovoljenja, saj gre za enostavni objekt. Za gradnjo je imel tudi soglasje oz. dovoljenje solastnika nepremičnine, kar pa niti ni pomembno, saj se v primeru gradnje enostavnega objekta tako soglasje oz. dovoljenje lastnikov sploh ne preverja. Poleg tega bi ga moral upravni organ pozvati, da predloži dovoljenje solastnika nepremičnine. Poudarja, da od leta 1994 živi na naslovu ... in se s solastniki oz. stanovalci razume, zato je v skladu z njihovim soglasjem in po predhodno pridobljeni lokacijski informaciji začel s postavitvijo objekta. Nihče mu nikoli ni rekel, da je treba za gradnjo nadstreška imeti gradbeno dovoljenje. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži v plačilo stroške tega postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi izpodbijane odločbe, s katerimi upravni organ pojasnjuje, zakaj v obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj za gradnjo spornega objekta brez gradbenega dovoljenja – zato, ker tožnik kot investitor objekta na zemljišču, kjer ta stoji, nima lastninske, druge stvarne oz. obligacijske pravice, ki bi mu omogočala gradnjo na tem zemljišču (t. i. pravice graditi). Sodišče se na te razloge sklicuje in jih na tem mestu ne ponavlja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe še dodaja: Sodišče tudi po vpogledu v predložene upravne spise ugotavlja, da je tožnik na zaslišanju 30. 4. 2009 izjavil, da ni pridobil soglasja lastnikov zemljišča, ker ga na to na občini niso opozorili. Tudi v pritožbi z dne 8. 12. 2009, v zvezi s katero je bila izdana izpodbijana odločba, je navedel, da v zemljiški knjigi res ne izkazuje lastninske, druge stvarne oz. obligacijske pravice, da pa v stavbi živi že od leta 1994, zaradi česar meni, da ima na naslovu ... pravico graditi. Glede na navedeno je tožbena trditev, da je imel za gradnjo soglasje oz. dovoljenje solastnika nepremičnine, nedovoljena tožbena novota, saj tega dejstva v upravnem postopku ni zatrjeval. V skladu z določbo 3. odstavka 20. člena ZUS-1 stranka v upravnem sporu namreč ne sme navajati dejstev in predlagati dokazov, če je to možnost imela v postopku pred izdajo akta. Čeprav je bil tožnik najkasneje s prejemom odločbe z dne 1. 12. 2009 seznanjen, da je mogoče enostavne objekte graditi brez gradbenega dovoljenja, če ima investitor za zemljišče posega lastninsko ali kakšno drugo stvarno oz. obligacijsko pravico, ki mu omogoča gradnjo na zemljišču v skladu s 1. odstavkom 19. člena Pravilnika (Uradni list RS, št. 114/03 in naslednji), obstoja te pravice, kot rečeno, ni zatrjeval niti v pritožbi. Tudi sicer je ta tožbena navedba povsem nekonkretizirana, saj tožnik ne navaja, čigavo soglasje in ob kakšni priliki mu je bilo dano, kot dokaz pa predlaga „po potrebi dostava dovoljenja/soglasja lastnikov nepremičnine parc. št. 377/1 k.o. ...“.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje na pridobljeno lokacijsko informacijo. Ker ta glede na 3. odstavek 80. člena ZUreP-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji) vsebuje podatke, kot jih določajo občinski izvedbeni prostorski akti, ne gre za listino, ki bi bila pravno pomembna z vidika ugotavljanja investitorjeve pravice graditi. Prav tako ni pojasnjeno tožbeno stališče, da se soglasje oz. dovoljenost lastnikov zemljišča ne preverja, če gre za enostavni objekt, čeprav je upravni organ v izpodbijani odločbi kot pravno podlago za tako ravnanje navedel tako 19. člen Pravilnika kot 12. člen sedaj veljavne Uredbe (Uradni list RS, št. 37/08). Čeprav tožnik v tožbi navaja, da ne more trpeti posledic, „če je delal vse kot mu je bilo rečeno“, to ni zadosten razlog za ugotovitev, da je bil v zadevi izpolnjen pogoj, ki se zahteva tudi pri gradnji enostavnih objektov, to je, da ima investitor na zemljišču gradnje stvarno ali obligacijsko pravico, ki mu omogoča tako gradnjo. Če tožnik meni, da mu je zaradi ravnanja tretjega pri tem nastala škoda, je uveljavljanje zahtevkov na tej podlagi predmet drugega in ne inšpekcijskega postopka.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. V zadevi je odločilo na seji, saj zatrjevanje drugačnega dejanskega stanja (da je tožnik imel soglasje solastnikov nepremičnine za gradnjo) temelji na nedovoljeni tožbeni novoti, ki je zato ni mogoče upoštevati (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).