Jedro

Prepoved razpolaganja s tovornimi vozili za lastnika pomeni prikrajšanje, povzroči škodo, za katero ni mogoče avtomatsko sklepati, da je neznatna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dopolnitev pritožbe se zavrže. III. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe (I. točka izreka). Odločitev o stroških postopka zavarovanja je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka). Ugotovilo je, da zatrjevana ravnanja, ki jih tožeča stranka očita toženi stranki z namernim povzročanjem škode - ta naj bi se kazala preko neplačila izstavljenih računov ne da bi jih predhodno zavrnila ali ugovarjala storitvam, zavlačevanjem pravdnega postopka z vlaganjem procesnih ugovorov, vlaganjem očitno neutemeljenih tožb zoper tožečo stranko in druge poslovne partnerje, ne predstavljajo pravnorelevantnih trditev glede pogoja nevarnosti uveljavitve terjatve, saj jim manjka element konkretnega razpolaganja tožeče stranke z njenim premoženjem. Trditve tožeče stranke, da je nevarnost verjetno izkazana zaradi informacij, da naj bi zakoniti zastopnik tožene stranke in njegova partnerka opravljala nakupe novih premičnin in nepremičnin ter da z namenom priprave na upokojitev govorita o nameri po zaprtju oziroma prenehanju delovanja tožene stranke, zaradi česar naj bi jo kot družbo že sedaj izčrpavala do te mere, da z nobenim sodnim postopkom ne bi bilo moč doseči poplačila obveznosti, so premalo konkretizirane, da bi izkazovale konkretna razpolaganja tožene stranke s premoženjem, poleg tega tožeča stranka trditev ni uspela izkazati s stopnjo verjetnosti. S predlagano prepovedjo odtujitve in obremenitve tovornih vozil bi lahko tožena stranka vozila še vedno uporabljala pri poslovanju, vendar vpis za lastnika vedno pomeni prikrajšanje, ki mu povzroči škodo, za katero ni mogoče avtomatsko sklepati, da je neznatna, saj je pravica razpolaganja bistven element lastninske pravice. Gre za tovorna vozila takšne vrednosti, da omejitev razpolaganja z njimi ni mogoče opredeliti kot neznatno škodo za toženo stranko. Tožeča stranka ni uspela izkazati pogoja subjektivne nevarnosti oziroma neznatne škode in se sodišče ni ukvarjalo z ugotavljanjem verjetnosti obstoja terjatve tožeče stranke, saj morata biti oba zakonska pogoja podana kumulativno.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da to, da tožena stranka s svojimi aktivnimi ravnanji povzroča nevarnost, ki je utemeljena in upravičena podlaga za izdajo začasne odredbe, izhaja že iz njenih navedb. Nedvomno so resnične in zavajajoče navedbe tožene stranke o potnih stroških, ki jih vtožuje zoper tožečo stranko, ko potni nalogi, na katere se sklicuje in jih je priložila v spis, izhajajo iz obdobja pred dejanskim opravljanjem storitev tožeče stranke, ko naj bi po njenih navedbah šlo za uveljavljanje reklamacije tožene stranke. Aktivnost pri neupravičenih ravnanjih, ki so upravičena podlaga za začasno odredbo, izhaja iz navedb tožene stranke, da ni naročila LAN kabla, nato pa isti kabel uveljavlja kot reklamacijo. Podatek, da je tožena stranka v zadnjem letu zelo obremenjena s sodnimi spori na toženi strani in da ima presežek dejanske zadolžitve nad ocenjeno višino zadolžitvenega kapitala, je bistvenega pomena glede ocenjevanja nevarnosti, ki je pogoj za izdajo začasne odredbe. Tožena stranka je več kot očitno dolžna tudi drugim upnikom, ampak težava, ki je izkazana z zatrjevanimi in obrazloženimi njenimi ravnanji, je v tem, da se obveznostim več kot očitno izmika in s tem oškoduje upnike, sodišče pa ji z izpodbijanim sklepom neupravičeno pomaga. Sodišče se opredeli zgolj do omejitve poslovanja tožene stranke, pri tem pa spregleda škodo, ki zaradi plačilne nesposobnosti in nezmožnosti poslovanja glede vtoževanega dolga nastaja tožeči stranki. Z vpisom prepovedi razpolaganja na vozilih lahko tožena stranka z vozili v celoti nemoteno opravlja svojo dejavnost in poslovanje družbe ne bi bilo okrnjeno ali spremenjeno.

3. Tožeča stranka vlaga po pooblaščeni odvetniški družbi tudi dopolnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena, dopolnitev pritožbe je prepozna.

5. Tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje: (-) da ni pojasnilo ali zadostno obrazložilo na podlagi česa smatra, da opisana ravnanja ne predstavljajo zadostne subjektivne in konkretne nevarnosti ter (-) da pavšalno navede, da tožeča stranka naj ne bi zadostno opredelila trditvene podlage glede subjektivnega elementa nevarnosti, (-) da se ne opredeli oziroma se ne opredeli zadostno glede navedb tožeče stranke o neplačilni praksi tožene stranke, o goljufivih ravnanjih partnerke zakonitega zastopnika tožene stranke, ki so bila javno objavljena, o škodi, ki so jo utrpele slovenske družbe. Sodišče prve stopnje je zadosti pojasnilo, da zatrjevana ravnanja, ki jih tožeča stranka očita toženi stranki, bodisi ne predstavljajo pravnorelevantnih trditev glede pogoja nevarnosti po drugem odstavku 270. člena ZIZ, saj jim manjka element konkretnega razpolaganja tožene stranke z njenim premoženjem (9. in 11. točka obrazložitve sklepa) bodisi se nanašajo na objektivno nevarnost za uveljavitev terjatve, ki prav tako ne utemeljuje zaključka o obstoju subjektivne nevarnosti (10. točka obrazložitve sklepa).

6. Ne držijo očitki: (-) da sodišče ni presojalo okoliščin in dejstev v povezavi z ravnanji tožene stranke in njenih zaposlenih oziroma odgovornih, ki naj bi imeli znake kaznivih dejanj, (-) da sodišče teh ni ustrezno presojalo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, kar naj bi bilo v nasprotju z 8. členom ZPP. Sodišče prve stopnje po pravilnem zaključku o zatrjevanih pravnonerelevantnih dejstvih in konkretnih razpolaganjih pravilno ni izvajalo predlaganih dokazov, saj bi tožeča stranka z njimi dokazovala pravno nerelevantna dejstva oziroma bi dopolnjevala trditveno podlago, kar ne bi bilo dopustno.

7. Ne držita očitka: (-) da je sodišče prve stopnje pavšalno in izven zatrjevanj strank ocenilo, da naj bi bila tožena stranka s predlagano začasno odredbo omejena pri poslovanju in (-) da sodišče pavšalno in z ničemer izkazano domneva, da pomeni tolikšno omejitev poslovanja, da je zato potrebno zavrniti predlog za izdajo začasne odredbe. Tu gre za materialnopravno presojo tretjega odstavka 270. člena ZIZ, ki je v domeni sodišča (13. točka obrazložitve sklepa).

8. Ne držijo očitki: (-) da si je sodišče konktradiktorno v obrazložitvi, saj po eni strani pritrjuje, da tožeča stranka s predlagano začasno odredbo ne bi pridobila zastavne pravice na tovornih vozilih, po drugi strani pa neutemeljeno navaja, da naj bi bila tožena stranka prikrajšana zaradi vpisa prepovedi razpolaganja, (-) da odločitve ne obrazloži, (-) da je sklep v tem delu pomanjkljiv ter se ga ne da preizkusiti. V tem delu je bilo sodišče vezano na trditve tožeče stranke, nanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo, ponovno tretji odstavek 270. člena ZIZ.

9. Prav tako ne držijo pavšalni očitki: (-) da gre izpodbijanemu sklepu očitati bistvene kršitve postopka, (-) da ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v sklepu in med listinami v spisu, (-) da ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, (-) da izrek nasprotuje razlogom.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo samo drugi pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve po drugem oziroma tretjem odstavku 270. člena ZIZ.

11. Tožeča stranka neutemeljeno ponavlja trditve iz predloga in dodaja: (-) da je moč na strani tožene stranke najti znake namernega povzročanja škode tožeči stranki, kar ni skladno z gradbenimi uzancami ali dobrimi poslovnimi običaji, (-) da ima znake kaznivih dejanj in da naj sodišče opravi poizvedbe pri Specializiranem državnem tožilstvu o stanju zadeve oziroma ugotovitvah, vezanih na očitana kazniva dejanja, (-) da je tožena stranka zajeta v številne izvršilne oziroma druge sodne postopke, (-) da je na podoben način skušala oškodovati enega izmed podizvajalcev v Avstriji, kot izhaja iz predložene sodbe Deželnega sodišča Steyr z dne 12. 12. 2022, (-) da obstaja velika verjetnost, da računi, ki so predmet tega postopka, niso ustrezno knjiženi in pravilno davčno obračunani s strani tožene stranke ter da tožena stranka na njihovi podlagi neutemeljeno uveljavlja reklamacije, (-) da s prirejanjem listin povzroča škodo tožeči stranki kot tudi državi, (-) da je tožena stranka vedela, da je zavezana k plačilu terjatve, pa do vložitve izvršbe ni reagirala ali obveznosti zanikala, prerekala oziroma ugovarjala računom, (-) da ne more biti sporen obstoj velike nevarnosti oziroma sum, da s procesnimi ravnanji skuša le zavlačevati z namenom škodovati tožeči stranki in da bi se moralo o tem prepričati sodišče na podlagi predloženih listin, iz katerih izhaja tovrsten način delovanja tožene stranke, s katerim škoduje interesom drugih, (-) da bi lahko sodišče upoštevalo razliko med zneski, ki jih vtožuje tožeča stranka in ga z nasprotno tožbo terja tožena stranka ter da naj bi šlo za očitno nesporni del terjatve. Te trditve so se nanašale na verjetnost obstoja terjatve, kar je prvi pogoj za izdajo začasne odredbe po prvem odstavku 270. člena ZIZ, s katerim se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo (14. točka obrazložitve sklepa). Zato te navedbe tožeče stranke niso pravno pomembne v tem pritožbenem postopku.

12. Nadalje tožeča stranka neutemeljeno navaja: (-) da tožena stranka s svojimi aktivnimi ravnanji povzroča nevarnost, kar izhaja iz njenih navedb v postopku, (-) da so neresnične in zavajajoče navedbe tožene stranke o potnih stroških, ki jih vtožuje zoper tožečo stranko, ko potni nalogi izhajajo iz obdobja pred dejanskim opravljanjem storitev tožeče stranke, (-) da aktivnost pri neupravičenih ravnanjih izhaja iz navedb tožene stranke, da ni naročila LAN kabla, nato pa isti kabel uveljavlja kot reklamacijo, (-) da je tožena stranka očitno dolžna tudi drugim upnikom, ampak težava, ki je izkazana z zatrjevanimi in obrazloženimi njenimi ravnanji, je v tem, da se obveznostim več kot očitno izmika in oškoduje upnike, (-) da je podana neplačilna praksa tožene stranke, goljufiva ravnanja partnerke zakonitega zastopnika tožene stranke, ki naj bi bila javno objavljena in škoda, ki so jo utrpele slovenske družbe. Tudi te trditve se ne nanašajo na konkretna razpolaganja tožene stranke z njenim premoženjem.

13. Nedopustne pritožbene novote so navedbe: (-) da tožena stranka glede na to, da deluje tako v Avstriji kot Romuniji, lahko s premoženjem hitro razpolaga v obeh državah in onemogoči uveljavljanje pravic zoper njo v Sloveniji, (-) da so po vedenju tožeče stranke že sedaj nekatera vozila, ki jih uporablja tožena stranka, opremljena z avstrijskimi registrskimi tablicami, (-) da ne more biti sporno, da tožena stranka razpolaga s premoženjem na način, da preusmeri finančna sredstva v tujino. Ker tožena stranka ni pojasnila zakaj teh trditev ni mogla brez svoje krivde podati v predlogu za izdajo začasne odredbe, jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi 286. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

14. Nadalje tožeča stranka neutemeljeno navaja: (-) da je tožena stranka v zadnjem letu zelo obremenjena s sodnimi spori na toženi strani in () da ima presežek dejanske zadolžitve nad ocenjeno višino zadolžitvenega kapitala ter (-) da je to bistvenega pomena glede ocenjevanja nevarnosti. V teh navedbah gre zgolj za objektivne okoliščine na strani tožene stranke, ne za subjektivna ravnanja, kar je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje (10. točka obrazložitve sklepa).

15. Nedopustne pritožbene novote so navedbe: (-) da iz javno dostopnih finančnih podatkov izhaja, da je imela tožena stranka v letih sodelovanja s tožečo stranko od 2020 do 2022 za 10,000.000,00 EUR prometa in da ji vtoževana terjatev predstavlja zgolj 2 % letnega prometa, (-) da na transakcijskih računih tožene stranke, upoštevaje njen letni promet, vtoževani znesek predstavlja zgolj 2 % toženkinega letnega prometa. Ker tožena stranka ni pojasnila zakaj teh trditev ni mogla brez svoje krivde podati v predlogu za izdajo začasne odredbe, jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi 286. členom ZPP in 15. členom ZIZ)

16. Tožeča stranka neutemeljeno navaja: (-) da bi z vpisom prepovedi razpolaganja na vozilih tožena stranka lahko v celoti opravljala dejavnost in poslovanje ne bi bilo v ničemer okrnjeno ali spremenjeno, (-) da tožena stranka s predlagano začasno odredbo ne bi utrpela nikakršne škode oziroma bi bila neznatna. Tudi v tem delu sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da prepoved razpolaganja s tovornimi vozili za lastnika pomeni prikrajšanje, da povzroči škodo, za katero ni mogoče avtomatsko sklepati, da je neznatna (13. točka obrazložitve sklepa). Podrobno zakaj naj bi bila neznatna škoda tožene stranke v predlogu tožeča stranka ni pojasnila. Tudi tehtanje škode tožeče stranke glede na škodo tožene stranke ni utemeljeno, ker to ni v skladu z materialnim pravom. Ni utemeljeno sklicevanje na dopis predsednice sodišča prve stopnje Su 51/2023 z dne 20. 7. 2023, kajti o zadevi odloča zakonita sodnica.

17. Drugi in tretji odstavek 270. člena ZIZ določata, da mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

18. Izpodbijani sklep je bil tožeči stranki vročen po pooblaščenki 16. 11. 2023, kar potrjuje vročilnica (pripeta listni št. 155 spisa). Pritožbo zoper izpodbijani sklep je potrebno vložiti v 8 dneh od prejema pisnega odpravka, takšen je tudi pravni pouk v izpodbijanem sklepu (listna št. 154 spisa). Tožeča stranka je vložila dopolnitev pritožbe s priporočeno pošiljko 9. 1. 2024, kar dokazuje nalepka na kuverti (pripeta listni št. 168 spisa) in je dodatno razvidno iz dohodne štampiljke. Vložila jo je prepozno in sodišče druge stopnje jo je zavrglo (352. člen ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

19. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

20. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo, ker še ni znan končni uspeh strank (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP) in 15. členom ZIZ.