Jedro

Sodišče prve stopnje ni odgovorilo na obrazložen ugovor tožene stranke proti izvedenskemu mnenju. S takim ravnanjem je toženi stranki onemogočilo izpodbijanje izvedenskega mnenja in tudi samo kršilo 2. in 3. odstavek 254. člena ZPP, kar je lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost njegove sodbe.

Izrek

Reviziji se ugodi in se razveljavita: - sodba sodišča druge stopnje glede delne zavrnitve pritožbe tožene stranke, torej glede prisoje 1.850.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede spremenjene stroškovne odločitve (del izreka pod tč. II), - sodba sodišča prve stopnje v enakem obsegu, - sodba sodišča druge stopnje glede odločitve o pritožbenih stroških (izrek pod tč. III) skupaj s sklepom o popravi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožnica je na delovnem mestu 10.10.1996 zaradi mastnih tal zdrsnila in je pri lovljenju ravnotežja z desnim komolcem udarila ob rob jeklene mize. Zahtevala je 2.500.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in 15.976,00 SIT za premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je po pridobitvi izvedenskega mnenja in zaslišanju tožnice odškodnino za nepremoženjsko škodo odmerilo na skupaj 2.150.000,00 SIT, za 350.000,00 SIT je tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo, ugodilo pa celotnemu tožbenemu zahtevku za plačilo premoženjske škode. Tako je odločilo, da mora tožena stranka plačati tožnici 2.165.976,00 SIT odškodnine in ji povrniti sorazmeren del pravdnih stroškov.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo, odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo na 1.850.000,00 SIT, na novo odmerilo pravdne stroške na prvi stopnji, odločilo o stroških pritožbenega postopka in to odločitev naknadno popravilo s sklepom o popravi.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa spremembo izpodbijane sodbe. Sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP), ker ni odgovorilo na pritožbeno uveljavljano procesno kršitev 254. člena ZPP. Razlogi sodišča druge stopnje o tej kršitvi so vsaj nejasni oziroma pomanjkljivi. Tudi samo je kršilo določbi drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, kršilo pa je tudi določbo 243. člena ZPP, saj tako kot stranke tudi samo ne razpolaga s strokovnim znanjem in ne more oceniti pravilnosti izvedenskega mnenja. Tožena stranka v reviziji povzema svoje pritožbene trditve o kršitvah v zvezi z izvedenskim mnenjem. Prepričana je, da enkratni udarec ob komolec ne more povzročiti trajnih posledic. Na to kaže že oznaka o teniškem komolcu, saj nakazuje na okvaro komolca, ki se pojavi zaradi intenzivnega večkratnega in ponavljajočega preobremenjevanja komolca, naprimer pri določenih športih ali pri določeni vrsti dela. Zaradi za enkraten udarec neobičajnih trajnih posledic tudi opis mehanizma nastanka poškodbe ni dovolj natančen. Tožena stranka opozarja, da je izvedenec ob pregledu ugotovil le manjšo razliko v grobi moči stiska desne roke (4 od 5) ter v grobi moči desnega komolca (4 do 5 od 5). Vsi ostali medicinski preizkusi niso pokazali ničesar, saj so bili testi negativni, refleksi ustrezno izzvani in simetrični, gibljivost popolna, komolec pa ni bil otečen. Ti objektivni pokazatelji torej niso pokazali odstopanj od normale in je bil zato izvedenec sam s seboj v nasprotju. Zato je tožena stranka predlagala novega izvedenca in se zavezala zanj plačati stroške. Že po naravi stvari same bi tožena stranka to mnenje lahko izpodbila le z drugim izvedencem, vendar sodišče prve stopnje njenega dokaznega predloga ni sprejelo. Če se pri taki spornosti izvedenskega mnenja ne pritegne drug izvedenec, nima nobenega pomena pravica stranke, da se o mnenju izjavi, saj dejansko nima možnosti izpodbijanja. Po 254. členu ZPP se v primeru nasprotij v izvedenskem mnenju ali v primeru utemeljenega dvoma v njegovo pravilnost zahteva mnenje drugega izvedenca.

Podrejeno pa tožena stranka uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava pri prisoji odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v znesku 750.000,00 SIT, saj bi bila pravična največ v višini 500.000,00 SIT in pri prisoji odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti v znesku 1.000.000,00 SIT namesto največ 500.000,00 SIT.

Revizija je bila vročena tožnici, ki v odgovoru predlaga njeno zavrženje, ker ni več spora, saj je tožena stranka že plačala odškodnino, ki je bila prisojena s sodbo sodišča druge stopnje.

Tožnica ponavlja tudi svoje stališče iz pritožbenega odgovora, da je tožena stranka glede izpodbijanja izvedenskega mnenja prekludirana, saj je bil njen ugovor v postopku na prvi stopnji le pavšalen, neobrazložen in dokazno nepodprt. Zato njena navajanja v pritožbi in v reviziji predstavljajo navajanje novih dejstev. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Zmotno je tožničino stališče v odgovoru, da je revizija nedovoljena. Tožena stranka je plačala tisto, kar je bila dolžna plačati na podlagi pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje. Dejstvo, da je ravnala pravilno in v skladu z zakonom, ji seveda ne odvzema pravice do revizije. Zmotno je tudi tožničino stališče o prekludiranosti tožene stranke za utemeljevanje ugovora proti izvedenskemu mnenju. Tožena stranka je takoj po prejemu izvedenskemu mnenju ugovarjala. V vlogi z dne 01.09.1999 je navedla, da se ne strinja z diagnozo sindrom teniškega komolca, ker ta sindrom ni običajen pri enkratni poškodbi, opisala je, kdaj pride do take okvare in izrazila prepričanje, da bi glede na zatrjevani način poškodbe težave morale že prenehati, kar vse kaže na netočnost diagnoze. Zato je predlagala določitev drugega izvedenca in se zavezala plačati stroške. Take navedbe vsekakor ne predstavljajo pavšalnega in neobrazloženega ugovora. Podrobnejše utemeljevanje ugovora v pritožbi in v reviziji tudi ne predstavlja nedovoljenega uveljavljanja novih dejstev, saj tožena stranka s temi navedbami ne zatrjuje ničesar, kar ne bi bilo znano že v postopku na prvi stopnji, pač pa le opozarja na določene ugotovitve iz izvedenskega mnenja (ki ga je tudi sodišče prve stopnje obširno povzelo v svojih razlogih), ki bi utegnile potrditi dvom tožene stranke v pravilnost tega mnenja.

Revizijsko sodišče je že povzelo vsebino ugovora tožene stranke v postopku na prvi stopnji, vendar je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe odgovorilo le, da je izvedensko mnenje strokovno in zato v celoti prepričljivo, zaradi česar je dokazni predlog za drugega izvedenca zavrnilo. V povzetku revizijskih trditev tožene stranke o uveljavljanih procesnih kršitvah so zajete tudi njene obširne pritožbene trditve o procesnih kršitvah v postopku na prvi stopnji, saj jih je tožena stranka v reviziji praktično ponovila in dodala le enake in nove procesne očitke sodišču druge stopnje. Sodišče druge stopnje je kljub takemu uveljavljanju procesnih kršitev odgovorilo samo, da je prvo sodišče pravilno ovrednotilo izvedensko mnenje, ki je strokovno utemeljeno in v skladu z obstoječo medicinsko dokumentacijo. Po presoji revizijskega sodišča tak odgovor v obravnavani zadevi ni zadosten. Sodišče druge stopnje je po prvem odstavku 360. člena ZPP dolžno presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, vendar se v obravnavani zadevi o izrečno in obrazloženo uveljavljani procesni kršitvi ni jasno izjavilo. Podobno je ravnalo tudi sodišče prve stopnje. Kljub obrazloženemu ugovoru proti izvedenskemu mnenju je kot razlog za zavrnitev tega ugovora navedlo samo, da je izvedensko mnenje strokovno utemeljeno. Tako bi lahko ravnalo pri pavšalnem ugovoru, pri obrazloženem ugovoru pa bi moralo samo odgovoriti nanj ali, če to zaradi pomanjkanja strokovnega znanja ne bi moglo, zahtevati dopolnitev izvedenskega mnenja oziroma izvedenca dodatno zaslišati, ob zakonsko izpolnjenih pogojih pa poiskati odgovor s pomočjo novega izvedenca. Ker ni tako ravnalo, je toženi stranki onemogočilo izpodbijati izvedensko mnenje, čeprav je ta utemeljila svoj ugovor, je pa tudi samo kršilo določbi drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP. Tako ravnanje sodišča prve stopnje je lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost njegove sodbe. Zato je tožena stranka v pritožbi temu sodišču utemeljeno očitala relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 254. člena ZPP. Ta pritožbeno uveljavljana procesna kršitev se je ponovila tudi v pritožbeni odločbi, ker sodišče druge stopnje v njej ni odgovorilo na uveljavljano procesno kršitev, pač pa je tudi samo sprejelo izvedensko mnenje brez posebne utemeljitve. Ker je obravnavana relativna procesna kršitev bistvo revizijskega uveljavljanja, se revizijsko sodišče z ostalimi uveljavljanimi revizijskimi razlogi ni posebej ukvarjalo.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji tožene stranke ugodilo in sodbo sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu, ki je podrobneje opredeljen v izreku te revizijske odločbe, razveljavilo ter zadevo v takem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o revizijskih stroških obeh pravdnih strank temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP. Za nadaljnje ravnanje sodišča prve stopnje zadostujejo že doslej navedeni razlogi. Zato revizijsko sodišče samo še dodaja, da je stvar materialnoprocesnega vodstva sodišča prve stopnje, ali bo zahtevalo le dopolnitev izvedenskega mnenja oziroma dodatno zaslišalo izvedenca, ali pa bo določilo novega izvedenca.