Jedro

Pri določanju odškodnine za duševne bolečine za zmanjšano življenjsko aktivnost se upošteva tudi priznana invalidnina. Sodišče mora po prostem preudarku in po oceni vseh okoliščin primera ugotoviti, v kolikšni meri vpliva priznana invalidnina na višino denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v I. točki izreka glede prvotožene stranke ter v III. in IV. točki izreka v celoti) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki odškodnino v višini 5.849,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2010 dalje do plačila v 15 dneh (I. točka izreka), da je drugotožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2010 dalje do plačila v 15 dneh (II. točka izreka), višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da nosi vsaka stranka svoje (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta tožeča in prvotožena stranka. Tožeča stranka sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov v delu o višini tožbenega zahtevka. Predlaga, da Višje sodišče sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku tudi po višini v celoti ugodi, podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožuje se torej zoper zavrnilni del sodbe. Uvodoma pojasnjuje vsebino načela individualizacije višine odškodnine in načela objektivne pogojenosti višine odškodnine ter poudarja, da je bil tožnik v času nesreče star 28 let, na višku življenjske moči, nesreča pri delu dne 20. 2. 2008 mu je trajno poškodovala levo roko tako hudo, da je od nesreče dalje nezmožen za fizično delo in invalid. Sodišče tega nespornega dejstva ni upoštevalo pri odmeri odškodnine, saj mladosti tožnika niti ne omeni. Sodišče prve stopnje je tožniku skupno prisodilo 37.500,00 EUR odškodnine, kar predstavlja 24,7 povprečne plače v RS v avgustu 2014 in je tako določena odškodnina na prvi pogled prenizka. Sodna praksa je v podobnih primerih prisojala veliko višje odškodnine. Za prestane telesne bolečine in nevšečnosti je tožnik uveljavljal odškodnino v višini 25.000,00 EUR. Izvedenskemu mnenju sodnega izvedenca nobena od strank ni nasprotovala, iz obrazložitve sodišča pod točko 21 je sklepati, da sodišče pri odmeri odškodnine ni upoštevalo vseh bolečin in težav, ki jih je prestal tožnik, saj v obrazložitvi navaja samo bolečine, ni pa upoštevalo vsega, kar izhaja iz izvedenskega mnenja. Povzema nevšečnosti iz izvedenskega mnenja in poudarja, da se je tožnik zdravil do 11. 4. 2014, torej štiri leta, sodišče tega niti ne omeni. Poudarja, da tožnik trpi za nevropatsko bolečino, izvedenec je jasno navedel, da je ta bolečina pri tožniku povezana s poškodbo medianega živca, tožnik je zaradi te bolečine tudi zapadel v depresijo in medikamenti ne pomagajo. Tožnik to bolečino blaži z blagim opioidnim zdravilom, zaradi jemanja medikamentov ima okvarjen želodec, odvisnost od Tramala in depresijo, jemlje tudi antidepresive in iz mnenja jasno izhaja, da je zdravljenje bolečine v direktni zvezi s poškodbo in da to zdravljenje še poteka. Tudi tožnikove težave z depresijo, pomanjkanje volje in motivacije so v direktni zvezi s poškodbo. Sodišče prve stopnje je odškodnino prisodilo zgolj v višini 12.000,00 EUR, kar je v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom in sodno prakso. Odmerjena odškodnina je bistveno prenizka. Prenizko je odmerjena tudi odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče ni upoštevalo tožnikove mladosti in dejstva, da je pri začetih 30-ih letih spoznan za invalida III. kategorije od 28. 2. 2012 dalje, da ima 50 % telesno okvaro. Ne glede na trud tožnika, ki je levico relativno dobro rehabilitiral, mu levica pri delih služi le v pomoč. Prizadetost tožnika je huda in se odraža tudi v njegovi depresiji, s svojo poškodbo je tožnik nezaposljiv za fizična in tudi fina dela. Ne more najti zaposlitve in se bo moral prešolati. Iz obrazložitve sodbe je sklepati, da sodišče ni v celoti prebralo temeljitega in nespornega izvedeniškega mnenja. Da je tožnik uvrščen v III. kategorijo izhaja tudi iz mnenja izvedenca dr. A. Trditvena podlaga tožbe in izvedeniško mnenje dajeta podlago za drugačno in za tožnika bolj ugodno odločitev, odškodnina v višini 24.000,00 EUR je prenizka.

3. Prvotožena stranka se prav tako pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sodbe in sodbo izpodbija v delu, ki se nanaša na višino razsojene odškodnine. Navaja, da je v postavki odškodnine za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče odškodnino odmerilo previsoko. Povzema 179. člen Obligacijskega zakonika, nato opozarja, da je iz izvedenskega mnenja razvidno, da je bila tožniku z odločbo priznana pravica do invalidnine za šesto stopnjo telesne okvare, ki je nastala kot posledica poškodbe pri delu. Sodišče se ni opredelilo do navedb prvotožene stranke v odgovoru na tožbo, da naj se pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upošteva tudi morebitna invalidnina, ki jo tožnik prejema zaradi priznane telesne okvare. Zaradi prejema invalidnine bi za to postavko morala biti prisojena nižja odškodnina. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navajala tudi, da je zavarovalna vsota po sklenjeni zavarovalni pogodbi z drugo toženo stranko omejena na znesek 41.730,00 EUR, ob upoštevanju 10 % odbitne franšize. Pri dodatno priznani odškodnini v višini 5.849,24 EUR bi tako sodišče moralo upoštevati 10 % odbitno franšizo v višini 584,92 EUR, zato za ta znesek toženi stranki ne moreta biti solidarno zavezani k plačilu. Ker je nepravilna odločitev o glavni stvari, je nepravilna tudi odločitev v delu, ki se nanaša na odmero pravdnih stroškov.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da se drugotožena stranka zoper sodbo ni pritožila, zato je glede nje sodba v I. in v II. točki izreka že pravnomočna.

6. Tako prvotožena stranka kot tožeča stranka se pritožujeta glede višine prisojene odškodnine, tožeča stranka v zavrnilnem delu, prvotožena pa v ugodilnem delu. Prvotožena stranka glede prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti navaja, da je le-ta prisojena previsoko, pri čemer v zvezi s tem konkretno navaja, da se sodišče ni opredelilo do navedb prvotožene stranke, da naj se pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upošteva tudi morebitna invalidnina, ki jo tožnik prejema zaradi priznane telesne okvare. Ta navedba je utemeljena. Tožena stranka je namreč takšno trditev podala že v odgovoru na tožbo in v zvezi s tem predlagala tudi dokaz, sodišče prve stopnje pa se o tej trditvi ni opredelilo, kljub temu, da se pri določanju odškodnine za duševne bolečine za zmanjšano življenjsko aktivnost upošteva tudi priznana invalidnina (primerjaj na primer odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 437/1998). Sodišče mora po prostem preudarku in po oceni vseh okoliščin primera ugotoviti, v kolikšni meri vpliva priznana invalidnina na višino denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode.

7. Prav tako prvotožena stranka utemeljeno opozarja, da je zavarovalna vsota po sklenjeni pogodbi z drugotoženo stranko omejena na znesek 41.730,00 EUR, ob upoštevanju 10% odbitne franšize. Tudi odbitne franšize sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo.

8. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje v zadevi delno ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je bilo treba v ugodilnem delu sodbe glede odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti glede prvotožene stranke sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj bi v nasprotnem primeru sodišče druge stopnje prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Kot izhaja že iz zgornjih navedb, bo treba v ponovljenem postopku ugotoviti dejstva v zvezi z invalidnino, ki jo prejema tožnik, in glede na ugotovljeno pri določitvi odškodnine za duševne bolečine za zmanjšano življenjsko aktivnost tožnika ustrezno upoštevati tudi priznano invalidnino.

9. Ker je sodišče prve stopnje, potem ko je skupno odškodnino odmerilo na 37.523,24 EUR, ob upoštevanju utemeljenosti zahtevka zoper drugo toženo stranko v višini 3.000,00 EUR ter upoštevaje valoriziran že plačani znesek (28.674,00 EUR) ugotovilo, da razlika za plačilo znaša 5.849,24 EUR, iz česar pa ni razvidno, koliko od tega zneska se nanaša na odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti, koliko pa na odškodnino iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti, je bilo treba ugodilni del razveljaviti tudi v preostalem delu. Zaradi neločljive povezanosti posameznih odškodninskih postavk pri obračunu, pa je bilo treba razveljaviti, iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju, tudi zavrnilni del sodbe.

10. Utemeljena je namreč tudi pritožba tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje v sodbi (21. točka obrazložitve) pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti upoštevalo le bolečine, ki jih je tožnik utrpel po nesreči in poškodbi ter omenilo nevropatsko bolečino, ni pa upoštevalo vsega, kar izhaja iz izvedeniškega mnenja, dolgotrajnosti zdravljenja tožnika in številne nevšečnosti, ki jih je utrpel. Zdravil se je kar štiri leta. Tudi tožnikove mladosti (28 let ob nezgodi) ni upoštevalo. Tudi po oceni sodišča druge stopnje je zato odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje iz tega naslova odmerilo prenizka, glede na že naveden enoten obračun celotne odškodnine, z upoštevanjem že plačane odškodnine ter upoštevaje dejstvo, da je zavarovalna vsota omejena, sodišče druge stopnje sodbe v tem delu ni moglo spremeniti, temveč jo je tudi v tem delu razveljavilo. Enako velja tudi glede zavrnilnega dela za odškodnino iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

11. V ponovljenem sojenju bo torej sodišče prve stopnje moralo ugotoviti in upoštevati že navedeno invalidnino tožnika in za invalidnino ustrezno zmanjšati odškodnino iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, tudi sicer pa pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti, kot tudi iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevati vsa odločilna dejstva in odškodnino ponovno odmeriti v višini, usklajeni z obstoječo sodno prakso. Po določitvi višine odškodnine pa ne bo smelo spregledati, da je zavarovalna vsota, do katere odgovarja prvotožena stranka, omejena ter upoštevati tudi odbitno franšizo.

12. Glede na navedeno je bilo torej treba sodbo razveljaviti v izpodbijanem delu, kot izhaja iz izreka te sodbe, in v navedenem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.