Jedro

Po presoji sodišča pa bi morala tožena stranka v zvezi z razlogi, zaradi katerih tožena stranka ni poklonila verodostojnosti tožnikovi izpovedbi in navedbam v njegovi prošnji za azil, tožnika ponovno zaslišati in ga seznaniti s svojimi ugotovitvami. Tožena stranka je vezana na načela postopka in pri tem mora ugotoviti resnično stanje stvari ter preveriti in upoštevati vsa dejstva in okoliščine ter pridobiti vse razpoložljive dokaze, ki utegnejo biti pomembni za zakonito in pravilno odločbo (5. odstavek 24. člena ZAzil), to pa lahko doseže le tako, da da tožniku možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki jih je tožena stranka ugotovila in ki so pomembne za odločbo (1. odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP v zvezi s 23. členom ZAzil). Le z varovanjem načel postopka bo tožena stranka lahko odločila, ali obstaja dvom v verodostojnost tožnikovih izjav ali ne in tako odločila, ali so podani razlogi za priznanje azila po Ženevski konvenciji ali ne. Tožnik je navedel več dogodkov, in sicer da so ga približno 15-krat privedli na policijsko postajo, ko so bila zborovanja stranke V..., omenil je dogodek z njegovim avtomobilom ter da je načelnik policije Albanec. Tožena stranka ni ocenila ali so te okoliščine take, da se lahko tožnik čuti ogroženega ter ali je njegov strah v zvezi s tem objektivno utemeljen in zato v tem delu odločbe ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka v izpodbijani odločbi namreč ni ugotavljala razloga ogroženosti na strani tožnika in ni naredila ocene verodostojnosti tožnikovih navedb v zvezi z razlogi, ki jih tožnik navaja. Tožena stranka pri vključitvi ocene stanja v izvorni državi tožnika ni preučila razmer v mestu oziroma vasi, od koder prihaja tožnik oziroma ni navedla, zakaj teh podatkov ni mogla pridobiti. Ocene stanja v okolju, od koder prihaja tožnik oziroma v sami izvorni državi, pa ni povezala z razlogi, ki jih tožnik zatrjuje in ni navedla katere okoliščine je presodila in katere dokaze preučila in na podlagi katerih je naredila oceno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov, ker ne obstajajo okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se tožnika ne vrne v njegovo izvorno državo. (Odločba Ustavnega sodišča RS št. Up 422/03 z dne 10. 7. 2003, točka 7 obrazložitve.)

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 1822-05/236-750/2004/1 z dne 20. 12. 2004 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila in hkrati odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. Tožena stranka navaja v svoji obrazložitvi, da je tožnik navedel, da je glavni razlog zakaj je zapustil matično državo ta, da je član stranke V... in nanj sedaj pritiska sedanja vlada. Policija je nanj pritiskala tako, da so od njega zahtevali, da podpiše lažne izjave, ki so se nanašale na poboje Palestincev v Makedoniji. Misli, da bi ga s pomočjo te izjave oblast zaprla. Ker so ga tepli, je to izjavo tudi zaradi pritiskov podpisal, misli, da se je to dogajalo z namenom, da se stranka V... uniči in da pride na oblast albanska stranka. Navaja, da so mu policisti grozili, da ga bodo doživljenjsko zaprli, če ne zapusti Makedonije, zažgali so mu celo avto. Na zaslišanju je povedal, da je član stranke od leta 1992 in so mu kot predsedniku te stranke v njegovi vasi preko telefona grozili predstavniki vladajoče stranke D.... V letu 1998 je postal predsednik stranke V... v svoji vasi A in je bil predsednik vse do odhoda iz matične države. Navedel je, da so se grožnje začele 10. 8. 2004, ko so se začele priprave na volitve, razpisane za 7. 11. 2004. Predstavniki njegove stranke so hodili po vaseh in ljudem govorili kdo je boljši človek in so pozivali ljudi, da naj na volitvah volijo V..., takih zborovanj je bilo približno 20. Grožnje pa so se začele okoli 15. 8. 2004, ko so izvajali naloge povezane s stranko. Po telefonu so mu govorili, da naj zapusti zemljo ali pa pusti politiko. Policija ga je odpeljala na policijsko postajo vsakič, ko je bilo zborovanje, vsega skupaj približno 15-krat. Dne 14. 9. 2004 so mu v vasi B zažgali avtomobil, požig avtomobila je prijavil na Policijski postaji C, vendar policija ni prišla na kraj dogodka. Dne 5. 10. 2004 je na vhodnih vratih našel sporočilo, v katerem je pisalo, da mora zapustiti državo, drugače ga bodo ubili. Pismo je bilo sicer podpisano, vendar podpisa ni mogel razbrati, istega dne je dobil tudi sporočilo po telefonu, da mora zapustiti državo, ker ga bodo v nasprotnem primeru ubili. Koze je predal prijateljem in sosedom in 8. 10. 2004 zapustil Makedonijo. Po njegovem mnenju ga makedonska država ne more zaščititi, ker so na oblasti tudi Albanci, načelnik policije je Albanec in dokler se na oblast ne vrne V..., ga država ne more zaščititi. Tožena stranka je preverila splošno stanje v Makedoniji na podlagi Poročila ameriškega zunanjega ministrstva o človekovih pravicah v Makedoniji, 25. februar 2004, Operativnih navodil angleškega notranjega ministrstva za Makedonijo, junij 2003, in Poročila OSCE/ODIHR o predsedniških volitvah v Makedoniji 14. 4. 2004, preverila pa je tudi razpoložljive informacije o delovanju stranke V..., in sicer Poročilo ameriškega zunanjega ministrstva o človekovih pravicah v Makedoniji, 25. februar 2004. Tožena stranka meni, da izjave tožnika ne dosegajo zadovoljive stopnje splošne kredibilnosti, bil pa je tudi neprepričljiv. Tožena stranka je mnenja, da je popolnoma nesprejemljivo, da oseba, ki naj bi bila član te stranke od leta 1992 in tudi predsednik stranke v svoji vasi, ne pozna strankine zastave. Tožnik je navedel, da je strankina zastava rdeče barve, na njej pa je lev, obrobljen z rumeno, v notranjosti pa je rdeč. Tožena stranka pa je ugotovila, da je zastava stranke po dolžini razdeljena na dva dela in je zgornji del rdeče barve, na levi strani pa je lev, nad njim pa letnici 1893 do 1990, pod njim pa kratice stranke V..., spodnji del zastave pa je črne barve. Prav tako je nesprejemljivo, da tožnik ne ve, kdo je predsednik stranke. Navedel je, da je predsednik stranke AA, tožena stranka pa je ugotovila, da je predsednik BB. Neprepričljiva je tudi tožnikova navedba, da so bile dne 7. 11. 2004 razpisane volitve za novo vlado in predsednika. Tožena stranka je ugotovila, da je bil za dne 7. 11. 2004 razpisan referendum o Zakonu o decentralizaciji Makedonije, s katerim naj bi albanska manjšina v Makedoniji dobila večjo avtonomijo. Vprašanje na referendumskem lističu se je glasilo: "Ali podpirate, da stari zakon o makedonski ozemeljski ureditvi ostane v veljavi?". Referendum je bil zaradi prenizke volilne udeležbe neuspešen. Tožena stranka zato ugotavlja, da je navedba tožnika, da so dne 7. 11. 2004 potekale volitve za novo vlado in predsednika, neresnična. Tožena stranka zato meni, da ni mogoče dati zadostne stopnje verjetnosti tožnikovim izjavam, prav tako pa ne kredibilnosti in verodostojnosti, ker se bistvene točke v njegovih navedbah razlikujejo od informacij, pridobljenih iz verodostojnih virov. Prav tako zavrača navedbo tožnika, da je sedaj na oblasti koalicija D. stranke ..., ker je tožena stranka ugotovila, da je na oblasti koalicija S..., katero sestavljata S. ... zveza Makedonije in L. ... stranka. V vladi pa je tudi D. unija za .... Neverodostojne pa so tudi tožnikove navedbe glede članstva CC v stranki S..., saj je razvidno, da je predsednik L. ... stranke. Glede na to, da tožnik v bistvenih točkah svoje prošnje ni verodostojen in prepričljiv, se pristojnemu organu postavlja dvom o verodostojnosti njegovih drugih navedb. Tožena stranka je ugotavljala tudi ravnanje policije v Makedoniji ter delovanje sodnega sistema in zato preučila Poročilo ameriškega zunanjega ministrstva o človekovih pravicah v Makedoniji, 25. februar 2004. V zvezi s tožnikovo navedbo, da je moral podpisati izjavo, da je stranka V... sodelovala pri poboju Palestincev v Makedoniji, je tožena stranka preučila Poročilo ameriškega zunanjega ministrstva o človekovih pravicah v Makedoniji, 31. marec 2003. Tožena stranka ugotavlja, da iz poročila izhaja, da je policija 2. 3. 2004 ubila sedem ilegalnih prebežnikov, ki so poskušali tranzitirati Makedonijo na poti v Grčijo in k truplom je podtaknila orožje in uniforme narodno osvobodilne vojske. Tedanji notranji minister DD je ubite označil za mednarodne teroriste, preiskava notranjega ministrstva je policiste oprostila vpletenosti v dogodek. Sedanja oblast je ponovno uvedla preiskavo glede incidenta, vendar rezultatov še ni. V poročilu ni nikakršnih informacij, da bi bila preiskava ravnanja nekdanjega notranjega ministra DD kakorkoli povezana z delovanjem stranke V... in da bi kdorkoli od članov te stranke zahteval podpisovanje kakršnekoli izjave in prevzemanje krivde za ta incident. Tožena stranka zaključuje, da tožnik ni izkazal utemeljenega strahu, da bi bil v matični državi preganjan zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, zato ne izpolnjuje pogojev določenih v 2. odstavku 1. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/03 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZAzil). Tožena stranka je ugotavljala tudi obstoj humanitarnih razlogov za priznanje azila, in sicer v okviru izpostavljenosti mučenju in nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v povezavi z možnostjo vrnitve nazaj v Makedonijo. Tožena stranka je preučila Poročilo ameriškega zunanjega ministrstva z dne 25. februar 2004 v zvezi s svobodo gibanja in možnostjo potovanja v in iz Makedonije ter Operativna navodila angleškega notranjega ministrstva za Makedonijo, junij 2003. Tožena stranka ugotavlja, da makedonska ustava zagotavlja svobodo gibanja znotraj države, potovanje v tujino, emigracijo in repatriacijo ter da vlada te pravice spoštuje. Tožena stranka ugotavlja, da se lahko tožnik brez problemov vrne nazaj v Makedonijo in da ob vrnitvi ne bo izpostavljen mučenju in nečloveškemu ravnanju. Tožena stranka je svojo odločitev oprla tudi na 8. točko Skupnih stališč Sveta Evropske unije z dne 4. 3. 1996 o usklajeni uporabi opredelitve izraza "begunec" iz 1. člena Ženevske konvencije in 8. člen Direktive Sveta Evropske unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma kot oseb, ki kakorkoli drugače potrebujejo mednarodno zaščito in vsebino priznane zaščite, ki uveljavljata načelo notranje razselitve kot pogoj pred iskanjem zaščite v tretji državi. Tožena stranka ugotavlja, da ob upoštevanju kumulativnega efekta vseh dejavnikov tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov, ker ne obstajajo okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se ga ne vrne v njegovo izvorno državo. Njegov subjektivni strah ni v takšni meri objektivno konkretiziran, da bi bil ob vrnitvi v matično državo dejansko ogrožen. Tožena stranka je hkrati določila rok za zapustitev Republike Slovenije.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja, ni pravilno uporabila določil ZAzil ter Zakona o splošnem upravnem postopku. V tistem delu, kjer tožena stranka določa, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo, pa gre za kršitev pravila o nevračanju. Tožnik je dokazal, da je bil v svoji izvorni državi ogrožen in da jo je moral zato zapustiti. Tožnik navaja, da bi bilo potrebno ugotavljati, ali je izvorna država tožnika varna konkretno zanj. Kljub sklicevanju na določena poročila o situaciji v Makedoniji, ni pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje in tožena stranka ni pravilno ocenila vseh objektivnih in subjektivnih okoliščin zaradi katerih se tožnik čuti ogroženega v primeru vrnitve. Tožena stranka tudi preuranjeno ugotavlja, da naj bi bile izpovedbe tožnika neprepričljive in neverodostojne, tožena stranka pa pri tem ne obrazloži zakaj ni bila zadovoljna s kredibilnostjo tožnika in zakaj naj bi bile navedbe tožnika neprepričljive in v celoti neverodostojne. Hkrati tudi navaja, da prevajalec ni prevedel v slovenski jezik natančno tistega, kar je tožnik izpovedal. Ko je prevajalec tožniku prevajal to, kar je zapisano v slovenskem jeziku, je prevedel drugače, kot je bilo zapisano. Tožnik navaja, da to, kar je slišal v svojem jeziku, se je ujemalo z njegovo izpovedbo, vendar pa je v slovenskem jeziku zapisano drugače. Tožnik je poslušal pri branju slovenskega zapisnika le prevajalca, če bi mu bile takrat neskladnosti znane, bi podal takoj pripombe. Neskladnosti pa je ugotovil šele ob prejemu izpodbijane odločbe. Tožnik zato predlaga, da se opravi novo zaslišanje tožnika in razjasni dejansko stanje, kaj je tožnik želel natančno izpovedati. Tožnik predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi in zadeva vrne toženi stranki v nov postopek. Tožnik tudi prosi, da se ga oprosti plačila sodnih taks, ker je brez premoženja in brez dohodkov.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je v izpodbijani odločbi jasno obrazložila, da tožnik ne pozna bistvenih dejstev: opis zastave, predsednika stranke itd. o stranki V..., katere dejavni član naj bi bil že od leta 1992. Popolnoma neutemeljene pa so navedbe tožnika, da prevajalec ni natančno prevajal tistega, kar je tožnik rekel. Tožnik je potrdil, da se s prevajalcem za makedonski jezik razume. Tožena stranka predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je zavrnila tožnikovo prošnjo za azil, ker tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil. Na podlagi 2. odstavka 1. člena ZAzil daje namreč Republika Slovenija azil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (v nadaljevanju: Ženevska konvencija), na podlagi 3. odstavka 1. člena ZAzil pa daje azil iz humanitarnih razlogov tudi tujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost in fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), spremenjene s Protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s Protokolom št. 2 ter Protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. Iz upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da tožnik utemeljuje svojo prošnjo za azil s tem, da je bil preganjan zaradi svojega političnega prepričanja zaradi pripadnosti stranki V.... Tožnik tega razloga v tožbi ne izpodbija, ne navaja nobenega drugega razloga in tudi ne navaja v zvezi s tem nobenih podrobnosti, okoliščin ali dogodkov.

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi navedla svoje razloge zakaj je zaključila, da tožnik v bistvenih točkah ni verodostojen in prepričljiv. Tožena stranka očita tožniku nepoznavanje zastave stranke V..., navajanje napačnega imena predsednika te stranke in da je napačno navedel razlog zakaj so za dne 7. 11. 2004 razpisane volitve za predsednika države in novo vlado, ko pa je bil razpisan referendum o decentralizaciji v Makedoniji. V zvezi s podatki, ki jih je tožena stranka pridobila tako o zastavi, predsedniku stranke kot o referendumu, se je tožena stranka oprla na aktualne in verodostojne podatke, ki jih je pridobila in teh podatkov tožnik v tožbi tudi ne izpodbija. Po presoji sodišča pa bi morala tožena stranka v zvezi z razlogi, zaradi katerih tožena stranka ni poklonila verodostojnosti tožnikovi izpovedbi in navedbam v njegovi prošnji za azil, tožnika ponovno zaslišati in ga seznaniti s svojimi ugotovitvami. Tožena stranka je vezana na načela postopka in pri tem mora ugotoviti resnično stanje stvari ter preveriti in upoštevati vsa dejstva in okoliščine ter pridobiti vse razpoložljive dokaze, ki utegnejo biti pomembni za zakonito in pravilno odločbo (5. odstavek 24. člena ZAzil), to pa lahko doseže le tako, da da tožniku možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki jih je tožena stranka ugotovila in ki so pomembne za odločbo (1. odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP v zvezi s 23. členom ZAzil). Le z varovanjem načel postopka bo tožena stranka lahko odločila, ali obstaja dvom v verodostojnost tožnikovih izjav ali ne in tako odločila, ali so podani razlogi za priznanje azila po Ženevski konvenciji ali ne.

V zvezi z obstojem humanitarnih razlogov za priznanje azila pa tožena stranka ni presodila tistih okoliščin, zaradi katerih tožnik prosi za azil. Tožnik je navedel več dogodkov, in sicer da so ga približno 15-krat privedli na policijsko postajo, ko so bila zborovanja stranke V..., omenil je dogodek z njegovim avtomobilom ter da je načelnik policije Albanec. Tožena stranka ni ocenila ali so te okoliščine take, da se lahko tožnik čuti ogroženega ter ali je njegov strah v zvezi s tem objektivno utemeljen in zato v tem delu odločbe ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka v izpodbijani odločbi namreč ni ugotavljala razloga ogroženosti na strani tožnika in ni naredila ocene verodostojnosti tožnikovih navedb v zvezi z razlogi, ki jih tožnik navaja. Tožena stranka pri vključitvi ocene stanja v izvorni državi tožnika ni preučila razmer v mestu oziroma vasi, od koder prihaja tožnik oziroma ni navedla, zakaj teh podatkov ni mogla pridobiti. Ocene stanja v okolju, od koder prihaja tožnik oziroma v sami izvorni državi, pa ni povezala z razlogi, ki jih tožnik zatrjuje in ni navedla katere okoliščine je presodila in katere dokaze preučila in na podlagi katerih je naredila oceno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov, ker ne obstajajo okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se tožnika ne vrne v njegovo izvorno državo. (Odločba Ustavnega sodišča RS št. Up 422/03 z dne 10. 7. 2003, točka 7 obrazložitve.) Tožena stranka je ugotovila le, da se v Makedoniji zagotavlja svoboda gibanja, hkrati opozarja tudi na načelo notranje razselitve, vendar obojega ni povezala z razlogi ogroženosti, ki jih tožnik zatrjuje. Odločba tožene stranke mora obsegati obrazložitev, ki je sestavljena tako, kot določa 214. člen ZUP in le proti takšni odločbi ima stranka v postopku upravnega spora učinkovito možnost izvrševati svojo ustavno pravico do pravnega sredstva, do pritožbe oziroma tožbe v upravnem sporu.

V ponovljenem postopku je potrebno, da tožena stranka predoči tožniku razlike, ki jih je tožena stranka ugotovila v zvezi z njegovimi navedbami, pribaviti pa mora tudi podatke o stanju v občini oziroma mestu, od koder tožnik prihaja in o zadevi ponovno odločiti.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena ZAzil in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.

K 2. točki izreka: Tožnik predlaga, da se ga oprosti plačila sodnih taks, ker je brez premoženja in brez dohodkov. Sodišče je temu predlogu ugodilo na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, RS, št. 14/91 in nadaljnji), ker iz upravnega spisa izhaja, da tožnik nima sredstev za preživljanje, pri svoji odločitvi pa je upoštevalo tudi njegov status in zato zaključilo, da bi lahko s plačilom sodnih taks bila ogrožena sredstva, s katerimi se preživlja.