Jedro

Ker tožena stranka tožniku v obdobju šestih mesecev tožniku trikrat plače ni izplačala v roku, je tožnik po predhodnem opominu in obvestilu inšpektorja za delo utemeljeno izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Četudi je bila zamuda z izplačilom le manjša, to na zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vpliva, saj je za delavca plača eksistenčnega pomena in mora biti izplačana v dogovorjenem oziroma zakonsko določenem roku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Revizija zoper odločitev glede prvega odstavka 3. točke izreka izpodbijane sodbe se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka dne 3. 12. 2007, nezakonita in da je tožniku delovno razmerje prenehalo dne 27. 11. 2007 (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je tožniku dolžna izplačati odpravnino v višini 5.297,47 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28. 11. 2007 do plačila (2. točka izreka), da je tožniku dolžna obračunati odškodnino v višini 1.615,35 EUR, odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto 1.150,35 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28. 11. 2007 do plačila (prvi odstavek 3. točke izreka), v preostalem delu glede odškodnine (glede zneska 750 EUR bruto oziroma 534,10 EUR neto) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek 3. točke izreka). Odločilo je, da je tožena stranka v roku 8 dni dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 548,74 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).

Zoper to sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka, predlaga njeno spremembo oziroma podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo dejansko dalo potuho delavcu, ki ni imel želje delati in je odklonil zaposlitev, ki mu jo je našla tožena stranka, saj je želel odpravnino in prejemati nadomestilo na Zavodu za zaposlovanje. Kljub njenim pozivom in jasnim navodilom se tožnik pri toženi stranki ni zglasil na delo, kar je tožnik tudi sam povedal, ko je bil zaslišan. Priznal je tudi, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem. Glede na vse to meni, da obstajajo vsi razlogi za upravičenost in zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, zato v zvezi s tem očita sodišču neizvedbo predlaganih dokazov (zaslišanje priče M. in poizvedbe pri družbi A.A.T. d.o.o.). Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da naj bi bila njena odpoved podana prepozno, saj rok ne začne teči s prvim dnem odsotnosti delavca, temveč bi se rok začel šteti šele s prvim dnem morebitnega prenehanja tožnikove kršitve. Meni, da je tožnikova odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, vendar tožena stranka zoper njo nima možnosti vložitve tožbe, niti nima pravnega interesa za to, saj se s prenehanjem delovnega razmerja strinja. Ne strinja pa se z načinom odpovedi in iz njega izhajajočimi zahtevki po odpravnini in odškodnini. Priznava sicer, da je z zamudo izplačevala plače, vendar je to bila le manjša zamuda, zaradi česar je tožnikova odpoved pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z namenom zakonskega določila, ki je s to določbo delavce želel zaščititi, da ne bi delali brez plačila. Meni, da je tožnik zlorabil zakonsko določilo za svoj interes in da so ob razlagi ZDR, ki jo je zavzelo sodišče, delodajalci v bistveno slabšem položaju. Opozarja, da je ves čas skušala pomagati tožniku, kar ji sodišče šteje v zlo, tožnik pa se je zavedal zgolj svojih pravic dolžnosti pa ne. Navaja še, da razpored dela v Krški vasi ne more biti razlog za odklonitev dela. Glede prisojene odpravnine pa navaja, da je nepravilno obračunana, saj je po zakonu omejena na 10 zneskov, osnova za izračun pa bi morala biti plača za november, oktober in september, ne pa avgust, ker se štejejo zadnje tri plače. Enako naj bi bila nepravilna tudi prisojena odškodnina.

Pritožba ni utemeljena.

Ker iz pritožbe ni jasno razvidno, v katerem delu se sodba izpodbija, je sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04 in 52/07) preizkusilo sodbo v tistem delu, v katerem tožena stranka ni zmagala v sporu, to pa je v njenem ugodilnem delu (1. in 2. točka ter prvi odstavek 3. točke izreka) in glede odločitve o stroških postopka (4. točka izreka). Preizkusilo jo je v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pri čemer pritožba postopkovnih kršitev ne uveljavlja. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodaja: Iz izpodbijane sodbe in izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnik dne 27. 11. 2007 podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca, potem ko je dne 21. 11. 2007 delodajalca pisno opomnil na neizpolnjene obveznosti in o tem obvestil inšpektorja za delo. Med strankama je nesporno, da je tožnik v roku 6 mesecev prejel 3 plače z zamudo. Glede na povedano je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dejansko prenehalo že dne 27. 11. 2007. Ker je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke podana kasneje (3. 12. 2007), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je nezakonita, saj dvakratna izredna odpoved iste pogodbe o zaposlitvi po naravi stvari ni mogoča. Z izredno odpovedjo namreč pogodba o zaposlitvi preneha, med strankama ne velja več, zato je tudi ni možno ponovno odpovedati. Za odločitev v tej zadevi je torej povsem brezpredmetno ugotavljati, ali so obstajali pogoji za podajo izpodbijane izredne odpovedi z dne 3. 12. 2007. Glede na povedano ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb o vsebinski utemeljenosti izredne odpovedi tožene stranke in očitkov o neizvedbi predlaganih dokazov v tej smeri, saj to za odločitev v zadevi ni relevantno. Tudi če bi bila odpoved tožene stranke upravičena, je tožena stranka ni mogla podati v času, ko pogodba med strankama ni več veljala. Na podlagi izredne odpovedi delavca namreč pogodba o zaposlitvi preneha veljati, tudi če bi bila delavčeva odpoved nezakonita. V primeru nezakonitosti le-te delavec sicer ni upravičen do odpravnine in odškodnine po 2. odstavku 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), odpoved pa kljub temu velja, saj delodajalec nima pravice izpodbijati njene veljavnosti in zahtevati, da se delavec vrne na delo. Prisilno delo je namreč po določbi 49. člena Ustave RS (URS, Ur. l. RS, št. 33I/1991, 42/1997, 66/2000, 24/2003, 69/2004, 68/2006) prepovedano, zato ZDR izpodbijanja zakonitosti delavčeve izredne odpovedi ne predvideva. Tudi če je ta nezakonita, jo delodajalec mora upoštevati (tako tudi Vrhovno sodišče v zadevah opr. št. VIII Ips 38/2007, VIII Ips 178/2007 in VIII Ips 319/2007). Sodišče prve stopnje se je po nepotrebnem opredeljevalo glede pravočasnosti izpodbijane odpovedi tožene stranke, saj je ta že iz drugega razloga nezakonita. Ne glede na to, se pritožbeno sodišče strinja s toženo stranko, da v primeru očitane trajajoče kršitve delavca, kot je na primer daljša odsotnost z dela, subjektivni rok iz 2. odstavka 110. člena ZDR ne začne teči s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, temveč bi začel teči, ko bi delavec s kršitvijo prenehal (npr. z vrnitvijo delavca na delo). Vendar pa tudi to na odločitev v zadevi ne more vplivati, saj je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker v času, ko je bila podana, pogodba o zaposlitvi sploh ni veljala več in je zato ni bilo mogoče odpovedati.

V konkretnem primeru je odločilna zgolj zakonitost in utemeljenost izredne odpovedi, ki jo je tožnik podal toženi stranki, in s tem podlaga za upravičenost tožnika do odškodnine in odpravnine iz tega naslova, zato se do navedb in ugovorov tožene stranke, ki s tem niso v zvezi, ni potrebno opredeljevati. Ker je nesporno (tožena stranka to priznava tudi v pritožbi), da tožena stranka v obdobju šestih mesecev tožniku trikrat plač ni izplačala v roku, določenem v 134. členu ZDR - 18 dni po preteku plačilnega obdobja, je obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na strani delavca (tožnika) iz 4. alineje prvega odstavka 112. člena ZDR. Zakon neredno izplačevanje plač v določenem obdobju šteje za razlog na strani delodajalca. Če delodajalec ne izpolnjuje teh svojih obveznosti, imajo delavci možnost izredno odpovedati pogodbe o zaposlitvi ne glede na čas trajanja te zamude – tudi če je bila zamuda le manjša. Ker je plača za delavce eksistečnega pomena, eksistenčnega pomena pa je tudi to, da jo delavec dobi najkasneje ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku, delovnopravna zakonodaja s to določbo varuje delavca pred arbitrarnimi odločitvami delodajalca. Delavec je namreč v podrejenem položaju in na zamude delodajalca v izplačilih plač ne more z ničemer vplivati, zato je grožnja izredne odpovedi iz tega razloga z zakonskimi posledicami edino primerno sredstvo.

Sporna tožnikova izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je utemeljena in zakonita, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku po izplačilu odpravnine in odškodnine iz drugega odstavka 112. člena ZDR. Tožnik je po tej določbi upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki je določena v 109. členu ZDR. Pritožba neutemeljeno uveljavlja napačen obračun odpravnine, saj se omejitev iz 4. odstavka 109. člena ZDR nanaša na 10-kratnik osnove iz prvega odstavka tega člena, to pa je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Sodišče prve stopnje je tožniku za 24 let delovne dobe pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih prisodilo 8 (24/3) zneskov povprečne mesečne plače, ki jo je tožnik prejel v mesecih avgust, september in oktober 2007. S tem ni prišlo do prekoračitve 10-kratnika osnove, sodišče pa je zajelo tudi pravilne mesece plač. Tožnik je namreč odpoved podal dne 27. 11. 2007, zato so zadnji trije meseci pred odpovedjo avgust, september in oktober, kot je pravilno upoštevalo prvostopenjsko sodišče, ne pa mesec november, v katerem je do odpovedi prišlo.

Pritožba zgolj pavšalno izpodbija tudi višino prisojene odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 112. člena ZDR pravilno prisodilo, zato je tudi v tem delu pritožba neutemeljena.

Iz navedb strank izhaja, da je v oktobru 2007 v Hotelu B., v katerem je tožnik do tedaj delal, prišlo do zamenjave najemnika in s tem do prenehanja potreb po tožnikovem delu pri toženi stranki. Hotel, ki ga je imela do oktobra 2007 v najemu tožena stranka, je namreč prevzel nov najemnik družba A.A.T. d.o.o, s katero tožena stranka ni sklenila sporazuma o prevzemu delavcev. Nov najemnik je bil pripravljen z delavci tožene stranke skleniti nove pogodbe o zaposlitvi, vendar brez kakršnihkoli obveznosti za nazaj, tožena stranka pa je delavcem v podpis ponudila sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz teh med strankama nespornih dejstev izhaja, da je v oktobru 2007 prišlo do prenosa dela podjetja tožene stranke na drugo družbo v smislu 73. člena ZDR, pri katerem pa tožena stranka ni poskrbela tudi za pravilen prenos svojih delavcev v tem delu podjetja, kot to določa ZDR. Tako tožena stranka kot tudi prevzemnica sta se na ta način skušali izogniti obveznosti iz te kogentne določbe ali te obveznosti obiti. Tožena stranka je torej nezakonito obšla določbe 73. člena ZDR, zato je krivda za nastalo situacijo na njeni strani, saj tožniku ni omogočila zakonitega prehoda k delodajalcu prevzemniku, čeprav je tožnik to zahteval. Tožena stranka zato neupravičeno očita tožniku zlorabo pravic.

Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato pritožbene stroške na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP krije sama.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) odločalo o tem, ali v tem delovnem sporu v zvezi s prisojenim delom zahtevka, ki se nanaša na odškodnino za izgubljeno plačilo v času odpovednega roka, dopusti revizijo. Ker gre za denarni znesek, ki ne presega revizijskega minimuma po določbah ZPP (drugi odstavek 367. člena ZPP), revizija ni dovoljena. Lahko pa jo pritožbeno sodišče dopusti.

Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato se revizija zoper to sodbo ne dopusti.