Jedro

Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper takoimenovano drugo odločbo le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže. II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 55040/2011 z dne 7. 2. 2013, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 55040/2011 z dne 17. 9. 2013 je bil D. Š. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 37. člena tega zakona, I. B. pa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1. Sodišče je obsojenemu D. Š. izreklo kazen štirinajst let zapora, I. B. pa štirinajst let in šest mesecev zapora ter jima v izrečeni kazni vštelo čas prebit v pridržanju v hišnem priporu oziroma priporu. Višje sodišče v Ljubljani je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Dne 11. 2. 2014 so zagovorniki obsojenega D. Š. vložili zahtevo za obnovo kazenskega postopka, ki so jo kasneje še dopolnili, zahteva za obnovo pa je bila z izpodbijanima sklepoma pravnomočno zavrnjena.

2. Zoper pravnomočni sklep o zavrnitvi zahteve za obnovo postopka pa so vložili zagovorniki obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo uvodoma, zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi kršitve Ustave Republike Slovenije. Vrhovnemu sodišču predlagajo naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijana sklepa tako spremeni, da dovoli obnovo postopka.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteve za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Pravnomočni sklep o zavrnitvi zahteve za obnovo kazenskega postopka namreč ni pravnomočna sodna odločba, s katero je bil končan kazenski postopek, pač pa „druga odločba“ v smislu prvega odstavka 420. člena ZKP. Vložnik pa v zahtevi ne uveljavlja ničesar, kar bi bilo pomembno za sodno prakso. Zahteva praktično v celoti graja presojo obeh nižjih sodišč o tem, da dejstva in dokazi, ki jih je obramba predložila, očitno niso taki, da bi se mogla na njihovi podlagi dovoliti obnova. Zato predlaga zavrženje zahteve kot nedovoljene.

4. V izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilstva pa vložniki vztrajajo na navedbah zahteve, pri čemer ponovno poudarjajo, da vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka, posebej pa opozarjajo na 5. točko obrazložitve sklepa drugostopenjskega sodišča, kjer je višje sodišče ugotovilo, da je dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki je podlaga za pravno kvalifikacijo dejanja podan, vendar ni dovolj resen, zaradi česar je pritožbo zavrnilo. Z navedenim pa je po prepričanju vložnikov popolnoma jasno, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico iz 22. in 29. člena Ustave RS, ki vsakomur zagotavlja, izvajanje dokazov v njegovo korist. B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper takoimenovano drugo odločbo le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Zahtev za varstvo zakonitosti pa se po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ne sme vlagati ne zoper sodne odločbe s katerimi je kazenski postopek končan in ne zoper takoimenovane druge odločbe iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

6. V konkretni kazenski zadevi je sodišče prve stopnje zahtevo zagovornikov obsojenca za obnovo postopka zavrnilo ter obširno obrazložilo, zakaj predlagani dokazi očitno niso taki, da bi se na podlagi njih lahko dovolila obnova kazenskega postopka, hkrati pa tudi če bi uspeli ne bi omajali dokazne ocene izpodbijane sodbe. Višje sodišče je takšni prisoji pritrdilo in zahtevo zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno.

7. Zoper navedeno odločitev so vložili obsojenčevi zagovorniki zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri v pretežnem delu uveljavljajo le razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Večkrat namreč poudarjajo, da pravnomočna obsodilna sodba temelji izključno na spremenjenem zagovoru I. B., da je obsojenec ves čas kazenskega postopka do pravnomočnosti zanikal, da bi napeljeval soobsojenega k uboju, da je obsojeni Š. edina povezava med B. in R. ter da štejejo le njuni dogovori ipd. Navedeni očitki posegajo izključno v sfero dejanskega, oziroma pomenijo nestrinjanje z dokazno oceno. Uveljavljajo torej razlog, iz katerega zahtev za varstvo zakonitosti ni dopustno vlagati.

8. Trditev vložnika v zahtevi, da se tudi v pravni teoriji in praksi krešejo mnenja o tem, ali je vložitev izrednega pravnega sredstva zoper sklep, s katerim se zavrne zahteva za obnovo kazenskega postopka dovoljena ali ne, zaradi česar bi lahko odločitev vrhovnega sodišča odpravila dileme ter v zvezi s tem poenotila sodno prakso, ni utemeljena. Vložnik namreč ne pove, katere so tiste odločbe, ki bi kazale na različne odločitve, še manj v čem je problem glede na jasno zakonsko dikcijo prvega odstavka 420. člena ZKP. Utemeljeno tako vrhovni državni tožilec navaja, da je bilo vprašanje dopustnosti zahteve za varstvo zakonitosti zoper odločbo, izdano na podlagi zahteve za obnovo kazenskega postopka, na splošni ravni sporno le do sprememb prvega odstavka 420. člena ZKP do katere je prišlo z Novelo ZKP-K (Ur. l. RS, št. 91/2011), ki se je začela uporabljati 15. 5. 2012. Od takrat dalje, glede na veljavni zakon, o tem ne more biti več dvoma.

9. Kot pomembno pravno vprašanje, ki zahteva odgovor Vrhovnega sodišča ter pomeni kršitev drugega odstavka 3. člena ZKP in 29. člena Ustave RS vidijo vložniki tudi v ugotovitvi višjega sodišča (5. točka odločbe), kjer je to navedlo, da čeprav je zahteva za obnovo postopka v korist obsojenca, to še ne pomeni, da za ugoditev zahtevi zadošča že najmanjši dvom o pravilnosti in popolnosti v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Gre za izredno pravno sredstvo, ki mu je mogoče ugoditi le, če je podan precejšen oziroma resen dvom v ugotovljenem dejanskem stanju, ki pa v obravnavani zadevi na podlagi predlaganih dokazov ni podan.

10. Tudi te navedbe vložnikov niso utemeljene. Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo (npr. zadeva I Ips 368/2006 z dne 19. 4. 2007) da se merila, ki jih mora sodišče upoštevati pri presoji dokazov in dejstev, razlikujejo v različnih fazah postopka. Tako mora sodišče prve stopnje, ko odloča o dokaznem predlogu, podanem v obdolženčevo korist tehtati ali je predlagani dokaz pravno relevanten, ali predlagani dokaz sploh obstaja, ali je obramba oboje izkazala z ustrezno stopnjo verjetnosti in ali bo dokaz v korist obdolženca oziroma zanj uspešen. V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in nove dokaze (beneficium novorum), vendar pa pritožbeno sodišče navedbe presoja z vidika pravilnosti in popolnosti v Prvostopenjski sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Nova dejstva ali novi dokazi pa so v zahtevi za obnovo postopka relevantni samo takrat, ko utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnji dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu. Višje sodišče je torej opozorilo le na ta splošna merila, zatem pa je v točki 6 obrazložilo, zakaj vložnik tega v obravnavani kazenski zadevi ni izkazal. Torej tudi stopnja verjetnosti, da bo vložnik s predlaganjem novih dokazov v obnovi uspel, je sodna praksa enotna, oziroma tudi to ni vprašanje, glede katerega bi moralo Vrhovno sodišče ponovno presojati.

11. Tudi sicer se po pregledu vsebine zahteve pokaže, da takega (dodatnega) odprtega pravnega vprašanja o dopustnosti zahteve zagovorniki niso nakazali še manj obrazložili.

12. Ker torej zagovorniki niso izpolnili pogojev za vložitev zahteve iz prvega odstavka 420. člena ZKP jo je sodišče na podlagi drugega odstavka 423. člena tega zakona zavrglo.

13. Odločitev o stroških postopka temelji na določilih členov 98.a v zvezi s četrtim odstavkom 95.a člena tega zakona.