Jedro

Vsebina pojma "dejansko življenje v Sloveniji" ni zakonsko opredeljena, zato mora vsebino določiti organ, ki odloča na podlagi takega predpisa.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 25.5.1992 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I - ZDS). Ugotovila je, da je tožnik kot aktivna vojaška oseba z jugoslovansko armado zapustil Republiko Slovenijo in je s svojo enoto odšel v. Zaključila je, da tožnik zato ne izpolnjuje enega izmed pogojev za pridobitev državljanstva po določbi 1. odstavka 40. člena zakona.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi navaja, da 20 let živi in dela v Sloveniji, kjer ima tudi družino. V Sloveniji ima prijavljeno stalno prebivališče, kjer tudi živi in tako izpolnjuje oba pogoja za pridobitev državljanstva po določbi 1. odstavka 40. člena zakona. V obrazložitvi odločbe tudi ni naveden noben dokaz, da ne živi v Sloveniji. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter o zadevi meritorno odloči in njegovi prošnji ugodi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik ni ves čas od 23.12.1990 dalje živel v Sloveniji, zaradi česar ne izpolnjuje obeh pogojev za pridobitev državljanstva po določbi 1. odstavka 40. člena zakona. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 40. člena ZDS. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da na tej pravni podlagi pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, "da je tožnik kot aktivna vojaška oseba z jugoslovansko armado zapustil Slovenijo in je s svojo enoto odšel v ...", zaradi česar ne izpolnjuje enega od pogojev za pridobitev državljanstva. Toda iz izpodbijane odločbe ni razvidno, na čem temelji ta ugotovitev, zato je ta tožbeni ugovor utemeljen, saj te odločilne dejanske ugotovitve sodišče ne more preizkusiti.

Tožnik v tožbi izrecno zatrjuje, da živi in dela v Sloveniji, kjer ima tudi družino. Za zakonito in pravilno odločbo mora tožena stranka ugotoviti, kje dejansko živi tožnik (7. člen zakona o splošnem upravnem postopku v nadaljevanju ZUP). Vsebina pojma "dejansko življenje" v Republiki Sloveniji ni zakonsko opredeljena. Vsebino mora tako določiti organ, ki na podlagi takega predpisa odloča. Pojmu dejanskega življenja v Republiki Sloveniji je treba dati vsebino predvsem z upoštevanjem konkretnega namena, ki naj ga ta nedoločni pravni pojem doseže. Na dejansko življenje kažejo poleg navzočnosti na določenem območju še druge okoliščine, iz katerih se da napraviti sklep, da določena oseba opravlja svoje bistvene življenjske aktivnosti v določenem kraju. Če se prizadeta oseba določeni čas ne nahaja na tem območju, na zaključek o tem ali še dejansko živi v tem kraju, vpliva med drugim tudi dejstvo, koliko časa je bila odsotna s tega območja, razlogi za odsotnost, kje si služi sredstva za preživljanje, kje dejansko stanuje in podobne okoliščine, iz katerih je mogoče ugotoviti, kje zadovoljuje svoje bistvene življenjske potrebe. Ta dejstva lahko ugotavlja tožena stranka z vsemi dokaznimi sredstvi, ki jih predvideva ZUP (2. odstavek 136. člena). Toda ugotovitveni postopek mora biti izveden v skladu z določbo 143. člena ZUP, kar pomeni, da mora biti stranki omogočeno sodelovanje v postopku. Ugotovljeno dejansko stanje pa mora biti v odločbi navedeno, na podlagi katerih dokazov so bila ugotovljena dejstva, ki so pomembna za odločitev o stvari in vsi izvedeni dokazi morajo biti v spisu (2. odstavek 209. člena ZUP). Samo tako obrazloženo odločbo je možno izpodbijati s konkretnimi ugovori, pristojnim organom pa je dana možnost, da jo preizkusijo.

Ker so tako odločilne dejanske okoliščine nepopolno ugotovljene, kršena pa so bila tudi pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev o stvari, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih.

Predlogu tožnika, da sodišče meritorno odloči o zadevi, ni bilo mogoče ugoditi, ker sodišče sme samo ugotavljati dejansko stanje samo, če so podane okoliščine iz 3. odstavka 39. člena tega zakona, katerih pa tožnik niti ne zatrjuje in jih tudi sodišče ni ugotovilo. Skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), je sodišče pravila ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot republiške predpise.