Jedro

V stečaju upniki prijavljajo terjatve v smislu 20. člena ZFPPIPP in ne vlagajo zahtevkov v smislu določb ZPP.

Če ima upnik eno terjatev, ima v stečajnem postopku le en „zahtevek“, in sicer, da se ta terjatev prizna.

Očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka je neutemeljen, saj sodišče prve stopnje svoje odločitve ni naslonilo na nobeno dejstvo, glede katerega se tožena stranka v postopku ne bi imela možnosti izjaviti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožeči stranki pa je dolžna v 15 dneh povrniti 12.468,40 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

1. Ugotovi se, da ne obstoji terjatev družbe A. v višini 2.665.497,65 EUR, iz naslova Kreditne pogodbe št. 59907570 z dne 18. 6. 2010, sklenjene med družbo A. (kot kreditodajalcem), družbo B. (kot kreditojemalcem) in družbo C. (kot porokom in plačnikom) in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve opr. št. SV-1552/10 z dne 18. 6. 2010 sklenjenega med družbo A. (kot upnikom - kreditodajalcem), družbo B. (kot dolžnikom in zastaviteljem, kreditojemalcem) ter družbo C. (kot solidarnim porokom) in D. (kot zastaviteljem), zoper stečajnega dolžnika E. - v stečaju.

2. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 39.178,75 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

2. Tožena stranka se je pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, tožbo tožeče stranke zavrže in odloči, da je tožeča stranka toženi stranki dolžna povrniti celotne pravdne stroške, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka je v stečajnem postopku nad družbo E. - v stečaju (St 1835/2010), vložila prijavo terjatve in zahtevek za uveljavljanje ločitvenih pravic, kar je prerekala tožeča stranka in tudi stečajni upravitelj. Ni sporno, da prerekana terjatev izvira iz kreditne pogodbe št. 59907570, iz katere tožena stranka nima denarne terjatve zoper stečajnega dolžnika E. - v stečaju, saj so stranke kreditne pogodbe poleg tožene stranke (kreditodajalka) še B. in C. Nadalje tudi ni sporno, da je tožena stranka terjatev po isti pogodbi prijavila tudi v stečajnem postopku zoper družbo B. - v stečaju, kjer je bila terjatev pod razveznim pogojem, če terjatev plača solidarni porok C., priznana, prijavila pa je tudi ločitveno pravico na nepremičninah,(1) na katerih ima hipoteko z zaznambo neposredne izvršljivosti (v nadaljevanju: nepremičnine E.), ki je priznana. Tožena stranka je terjatev in ločitveno pravico v stečajnem postopku nad družbo E. - v stečaju prijavila po tem, ko je tožeča stranka za račun stečajnega dolžnika E. - v stečaju vložila tožbo na izpodbijanje pravnega dejanja stečajnega dolžnika, in sicer pogodbe o prodaji nepremičnine št. 2/2010- E. med družbo E. (prodajalec) in B. (kupec), s katero je prodajalec prodal kupcu nepremičnine G. V primeru, da bi tožeča stranka v pravdi uspela, bi stečajni dolžnik E. - v stečaju lahko postal lastnik nepremičnin, obremenjenih s hipoteko tožene stranke. Tožena stranka je zato v zavarovanje svoje ločitvene pravice to skupaj s terjatvijo prijavila v stečajnem postopku nad E. - v stečaju.

6. Tožeča stranka je bila na to pravdo napotena s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani Cst 258/2012 z dne 18. 10. 2012, ki je odločilo, da mora stečajni upravitelj vložiti tožbo za ugotovitev neobstoja prerekane pogojne terjatve tožene stranke in prerekane pogojne ločitvene pravice, tožeča stranka kot upnica pa vložiti tožbo za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve iz podrejenega zahtevka in tožbo za ugotovitev, da je ločitvena pravica za zavarovanje te terjatve prenehala ali da ne obstaja. Tožena stranka je namreč prijavo terjatve v stečajnem postopku nad E - v stečaju vložila s primarnim in s podrejenim zahtevkom.

Primarno je terjatev in ločitveno pravico prijavila pogojno,(2) s podrejenim nepogojnim zahtevkom - za primer, če s primarnim pogojnim zahtevkom ne bi uspela, pa je uveljavljala, da: 1. se prizna, ugotovi in plača terjatev - glavnica 2.665.497,65 EUR in pripadki in 2. da se prizna in ugotovi pravica do prednostnega plačila zavarovane terjatve v višini 2.665.497,65 EUR s pripadki iz premoženja E. - v stečaju, ki je predmet ločitvene pravice, in sicer nepremičnin G., pred plačili terjatev drugih upnikov.

7. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožeče stranke ugodilo, ker je ugotovilo, da je postopek izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika E. - v stečaju s sodbo XI Pg 4334/2011 (I Cpg 550/2013) pravnomočno končan, družbi B. pa ni bila naložena izstavitev zemljiškoknjižne listine za prenos nepremičnin na družbo E. - v stečaju. Ker družba E. - v stečaju ne more (več) postati lastnica predmetnih nepremičnin in je tako lastnik še vedno B. d. o. o. - v stečaju, bo imela tožena stranka možnost poplačati se v stečajnem postopku nad slednjim.

8. Pritožnica uvodoma obširno povzema obrazložitev izpodbijane sodbe. Pred konkretizacijo pritožbenih razlogov obširno pojasnjuje svojo prijavo terjatve in ločitvene pravice v stečajnem postopku St 1835/2010 nad družbo E. - v stečaju, in sicer v zvezi z dejstvom, da sta po sklepu o preizkusu terjatev prerekana tako primarni (pogojni) zahtevek, kot podrejeni (nepogojni) zahtevek tožene stranke za priznanje terjatve in ločitvene pravice ter povzema dejansko stanje, relevantno za odločitev v tej zadevi. V zvezi s tem višje sodišče ugotavlja, da ne drži pritožbena trditev tožene stranke, da pravdni postopek XI Pg 4334/2011, v katerem je tožeča stranka za račun stečajnega dolžnika E. - v stečaju izpodbijala pravno dejanje prodaje nepremičnin B. - v stečaju, v času zaključka glavne obravnave v tem pravdnem postopku, torej 10. 1. 2014, še ni bil končan. Odločitev v sodbi XI Pg 4334/2011 je postala pravnomočna s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 550/2013 z dne 8. 10. 2013, torej pred zaključkom glavne obravnave v tej pravdi.

9. Kot bistveno za odločitev v tej zadevi tožena stranka izpostavlja, kako je oblikovala prijavo terjatve in ločitvene pravice, in se sklicuje na tretji odstavek 182. člena ZPP,(3) ki omogoča eventualno kumulacijo zahtevkov za priznanje terjatev v stečajnem postopku. S tem utemeljuje svoje naziranje, da je za predmetno odločitev bistveno razlikovanje med obema zahtevkoma za priznanje terjatve (in ločitvene pravice), kar se je izpostavilo v postopku preizkusa terjatev, zlasti v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani Cst 258/2012 z dne 18. 10. 2012, iz katerega izhaja, da je bil na pravdo z zahtevkom na ugotovitev neobstoja prerekane terjatve in ločitvene pravice po primarnem zahtevku napoten stečajni dolžnik, glede podrejenega zahtevka pa tožeča stranka. Predmet sodnega odločanja v predmetnem pravdnem postopku je tako po stališču pritožnice le ugotovitev neobstoja terjatve po podrejenem zahtevku za priznanje terjatve.

10. V zvezi s temi trditvami višje sodišče na tem mestu pripominja, da je v stečaju predmet odločanja stečajnega upravitelja o prijavi terjatev ugotovitev obstoja ali neobstoja terjatve ali ločitvene pravice. V stečaju zato upniki prijavljajo terjatve v smislu 20. člena ZFPPIPP(4) in ne vlagajo zahtevkov v smislu določb ZPP (tudi o vlaganju več zahtevkov). Upniki torej pri stečajnem upravitelju prijavljajo, da uveljavljajo pravico od stečajnega dolžnika zahtevati, da opravi izpolnitveno ravnanje, katerega predmet je dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev, stečajni upravitelj pa jim to pravico bodisi prizna, prereka ali prizna pod določenimi pogoji. Če ima torej upnik eno terjatev, ima torej v stečajnem postopku le en „zahtevek“, in sicer, da se ta terjatev prizna.(5) Terjatev se lahko prizna pogojno ali nepogojno, kar se med sabo izključuje.

11. Konkretneje pa se o tem naziranju tožene stranke višje sodišče ne bo opredeljevalo, saj je predmet spora, o katerem višje sodišče odloča v tej zadevi, ugotavljanje (ne)obstoja terjatve tožene stranke (in torej ne ugotavljanje njenega „zahtevka“ v stečajnem postopku), izid tega pravdnega postopka pa bo v nadaljevanju upošteval stečajni upravitelj v stečajnem postopku, in sicer pri posodabljanju končnega seznama preizkušenih terjatev (1. točka 72. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP(6) ). Pritožbene trditve o dveh zahtevkih za priznanje terjatve so torej v tem pravdnem postopku nerelevantne, saj so vprašanje stečajnega in ne pravdnega postopka.

12. Na zgornje razlogovanje pritožnica navezuje vprašanje, ali ima, glede na to, da je predmet odločanja v tem pravdnem postopku obstoj prerekane terjatve po podrejenem zahtevku, tožeča stranka sploh pravni interes za vložitev predmetne tožbe. Vprašljivost obstoja pravnega interesa utemeljuje z vprašanjem obstoja tožb na ugotovitev neobstoja iste terjatve in ločitvene pravice po primarnem zahtevku za prijavo terjatve tožene stranke. K zgoraj navedenemu zato višje sodišče še dodaja, da je pravni interes za vložitev tožbe v tem pravdnem postopku izkazan že s pravnomočnim sklepom o preizkusu terjatev v delu, ki vsebuje napotitev,(7) torej s sklepom Cst 258/2012 z dne 18. 10. 2012. 13. Glede zatrjevane okoliščine, da ne tožeča stranka ne stečajni dolžnik skladno z napotilom sklepa VSL Cst 258/2012 z dne 18. 10. 2012 nista vložila tožbe z zahtevkom na ugotovitev obstoja prerekane terjatve in ločitvene pravice po primarnem (pogojnem) zahtevku tožene stranke za priznanje ločitvene pravice, zaradi česar je nastal položaj iz četrtega odstavka 302. člena ZFPPIPP, ko torej velja terjatev za priznano, pritožnica trdi še, da je glede obstoja procesnih predpostavk dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. A je glede na vse obrazloženo neutemeljen tako pritožbeni očitek o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, posledično pa tudi o nepravilni uporabi materialnega prava in bistveni kršitvi določb pravdnega postopka.

14. Drugo bistveno kršitev določb pravdnega postopka tožena stranka očita sodišču prve stopnje v zvezi z odlašanjem pri odločanju. Izpodbijana sodba je bila izdana po dne 10. 1. 2014 opravljeni glavni obravnavi, tožena stranka pa jo je prejela 6. 3. 2015, torej skoraj eno leto in dva meseca po izdaji. To je privedlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj je sodišče prve stopnje svojo odločbo oprlo na dejstva, ki so (tudi zaradi odlašanja z izdelavo pisne odločbe) nastala po zaključku glavne obravnave in jih sodišče pri svoji razsoji ne bi smelo upoštevati (gre za sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1267/2014 z dne 2. 10. 2014 (o sodbi sodišča prve stopnje XI Pg 4190/2012), ki je bila izdana 10 mesecev po zaključku glavne obravnave v tej zadevi). Zato tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se stranki o takšni naknadno in s strani sodišča samovoljno pridobljeni listini nista mogli izjaviti.

15. Odločitev sodišča prve stopnje se lahko nanaša le na dejansko in pravno stanje, ki je obstajalo ob koncu glavne obravnave (prim. prvi odstavek 291. člena ZPP). Prvo dejstvo iz odločitve v zadevi I Cpg 1267/2014 z dne 2. 10. 2014, ki ga je v svojo obrazložitev vključilo sodišče prve stopnje, je, da je v pravdi XI Pg 4190/2012 sodišče obravnavalo zahtevek tožeče stranke na neobstoj ločitvene pravice v zvezi s prijavljeno terjatvijo, ki je predmet te pravde. V zvezi s tem višje sodišče ugotavlja, da ne gre za objektivno novo dejstvo, torej tako, ki ga sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. V času zaključka glavne obravnave v tej zadevi je bila namreč v zadevi XI Pg 4190/2012 že vložena tožba (21. 9. 2012), tožena stranka pa je tudi že odgovorila na tožbo (3. 12. 2012) in sta bili tudi obe pravdni stranki seznanjeni s tem dejstvom. Iz zapisnika o glavni obravnavi v tej zadevi (list. št. 131 spisa) pa tudi izhaja, da se je na zadevo XI Pg 4190/2012 sklicevala prav tožena stranka in tudi predlagala vpogled v ta spis. Neutemeljena je zato pritožbena trditev, da se je sodišče prve stopnje oprlo na listine, katerih pribave in branja ni predlagala nobena od strank. Medtem ko je tožena stranka (ki je bila tožena stranka tudi v zadevi XI Pg 4190/2012) z listinami že itak razpolagala, je očitek neutemeljen tudi zato, ker je to sama predlagala.

16. Dejstvo je, da je bila odločitev I Cpg 1267/2014, torej sodba in sklep z dne 2. 10. 2014, sprejeta po zaključku glavne obravnave v tej zadevi. Ne drži pa, da bi sodišče nanjo oprlo izpodbijano odločitev, zato je neutemeljen tudi očitek, da se tožena stranka o tem ni mogla izjaviti. Res je sodišče v obrazložitvi navedlo, da je v zadevi XI Pg 4190/2012 pravnomočno odločeno tako, da ne obstaja ločitvena pravica tožene stranke na predmetnih nepremičninah, s čimer je zagrešilo relativno kršitev določb pravdnega postopka, vendar višje sodišče ugotavlja, da kršitev ni vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Navedena ugotovitev namreč ni temelj odločitve v izpodbijani sodbi. Nosilni razlogi za ugoditev tožbenemu zahtevku tožeče stranke v izpodbijani sodbi so namreč naslednji: - dejstvo, da je bil tako nad družbo E. kot nad B. začet stečajni postopek, - da je tožena stranka terjatev iz kreditne pogodbe s posojilojemalcem B. prijavila izključno iz razloga, če bi se nepremičnine vrnile v stečajno maso E. in bi tako imela poplačilno pravico iz posebne stečajne mase, - pravda XI Pg 4334/2011, pravnomočno rešena s sodbo I Cpg 550/2013 z dne 8. 10. 2013, v kateri je sicer ugotovljeno, da je brez učinka proti stečajni masi pravno dejanje stečajnega dolžnika E. - v stečaju, storjeno v korist tožene stranke B. (sklenitev pogodbe o prodaji nepremičnine št. 01/2010-E.) in toženi stranki naloženo, da je dolžna v stečajno maso stečajnega dolžnika E. - v stečaju vrniti nepremičnine G., in - dejstvo, da v sodbi ni bila naložena izstavitev zemljiškoknjižne listine za prenos nepremičnin na družbo E. - v stečaju. Na tej dejanski in na pravni podlagi četrtega odstavka 2. točke 277. člena ZFPPIPP, po katerem takega zahtevka (na izstavitev zemljiškoknjižne listine) ni več mogoče iztožiti, je torej sodišče prve stopnje ugotovilo, da družba E. - v stečaju ne more več postati lastnica nepremičnin in je lastnik še vedno družba B. - v stečaju. Nepremičnine predstavljajo stečajno maso B. - v stečaju, kjer je tožena stranka prav tako prijavila predmetno terjatev in ločitveno pravico in tako je sodišče zaključilo, da bo imela tožena stranka možnost poplačila svoje terjatve v stečajnem postopku nad družbo B. Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je torej neutemeljen, saj sodišče prve stopnje svoje odločitve ni naslonilo na nobeno dejstvo, glede katerega se tožena stranka v postopku ne bi imela možnosti izjaviti.

17. Pritožnica glede na zgoraj navedeno tudi neutemeljeno trdi, da so bila za sodišče prve stopnje odločilna določena dejstva, ki s postavljenim zahtevkom nimajo nobene zveze (pogoji, od nastopa katerih naj bi bil vezan nastanek terjatve oziroma ločitvene pravice tožene stranke v stečajnem postopku nad družbo B. - v stečaju), torej, da se obrazložitev v 7. točki izpodbijane sodbe ne nanaša na postavljeni tožbeni zahtevek, saj se sodišče prve stopnje sklicuje na pogojno prijavo terjatve, pri čemer je zaradi odločitev v zadevah XI Pg 4334/2011 in XI Pg 4190/2012 že jasno, da pogoj nikoli ne bo nastopil. Sama se hkrati sklicuje na to, da je v tej zadevi sodišče prve stopnje odločalo o podrejenem zahtevku za priznanje terjatve, ki je bil postavljen nepogojno. Pri tem pa je odločilno, da družba E. - v stečaju ni dolžnik tožene stranke iz kreditne pogodbe št. št. 59907570 in torej ni dolžnik terjatve, zavarovane z ločitveno pravico tožene stranke. Prav tako ločitvena pravica na premoženju, ki ni del stečajne mase, ne more obstajati (prim. 19. člen ZFPPIPP). Ne glede na to, ali bodo pogoji za prehod nepremičnin G. v stečajno maso družbe E. - v stečaju nastopili ali ne, je torej zaključna ugotovitev sodišča prve stopnje, da terjatev tožene stranke do stečajnega dolžnika E. - v stečaju ne obstaja, pravilna. Ker ima izpodbijana sodba vse razloge o odločilnih dejstvih, ji zato, ker se izreka tudi do tistih, ki niso pravno pomembna, ni mogoče očitati pomanjkljivosti, opisanih v 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

18. Nazadnje pa višje sodišče, ne da bi se spuščalo v predvidevanje nadaljnjih korakov udeležencev obeh stečajnih postopkov, še ugotavlja, da gre pri problemu prehoda s hipoteko obremenjenega premoženja iz ene stečajne mase v drugo, dejansko za "razvezo" terjatve in ločitvene pravice, kot ju pojmuje ZFPPIPP. Vprašanje je, ali ne gre v takih primerih za izjeme, ki jih pravilo o pravočasni prijavi terjatev iz 298. člena ZFPPIPP ne zajame. Sodna praksa v stečajnih postopkih namreč že upošteva situacije, ko do ustanovitve ločitvene pravice na premoženju stečajnega dolžnika lahko pride tudi v teku stečajnega postopka.(8) Glede na uvodoma navedeno o predmetu te pravde pa višje sodišče le še dodaja, da bo tožena stranka ščitenje svojih pravic v zvezi z zavarovano terjatvijo nadaljevala v stečajnih postopkih.

19. Ker je torej pritožba neutemeljena, jo je višje sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki ga je tožeča stranka priglasila po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT, po kateri ji gre (ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 2.665.497,65 EUR ter 12. člena ZOdvT) 10.200,00 EUR in pavšalni znesek 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT, kar skupaj z 22% DDV znaša 12.468,40 EUR.

Op. št. (1): ID znaki 000, 001, 002, 003, 004, 005, in 006. Op. št. (2): in sicer: 1. da se prizna, ugotovi in plača terjatev - glavnica 2.665.497,65 EUR in pripadki pod odložnim pogojem, ki se uresniči: -če bo pravnomočno ugodeno tožbenemu zahtevku tožeče stranke v zadevi XI Pg 4334/2011 ali -če bi stečajni dolžnik na katerikoli način postal lastnik nepremičnin, na katerih je tožena stranka kot upnik prijavila ločitveno pravico in pod razveznim pogojem, ki se uresniči: -če terjatev plača glavni dolžnik B. ali če terjatev plača solidarni porok C.,

2. da se prizna ločitvena pravica in ugotovi obstoj ločitvene pravice oz. pravice do prednostnega poplačila terjatve v višini 2.665.497,65 EUR in pripadki iz premoženja E. - v stečaju, in sicer nepremičnin G. pred plačili terjatev drugih upnikov - pod odložnim pogojem, ki se uresniči: - če bo pravnomočno ugodeno tožbenemu zahtevku tožeče stranke v zadevi XI Pg 4334/2011 ali če bi stečajni dolžnik na katerikoli način postal lastnik nepremičnin, na katerih je tožena stranka kot upnik prijavila ločitveno pravico.

Op. št. (3): Ta določa: Dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, lahko uveljavlja tožeča stranka z eno tožbo tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen.

Op. št. (4): Terjatev je pravica upnika od dolžnika zahtevati, da opravi izpolnitveno ravnanje, katerega predmet je dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev.

Op. št. (5): Primerjaj VSK sklep Cpg 95/2014 z dne 8.5.2014: Tožeča stranka je v stečaju prijavila svojo terjatev iz naslova kupoprodajne pogodbe št. 1 in aneksa k tej pogodbi. Predmet terjatve je razlika med tistim, kar je po pogodbi med pravdnima strankama izpolnila tožena stranka in tistim, kar je izpolnila tožeča stranka. V stečajnem postopku nad toženo stranko je bila ta terjatev, skupaj z obrestmi, priznana v celoti. Naknadno pa je tožeča stranka s predmetno tožbo uveljavljala plačilo iste terjatve, tokrat na drugi pravni podlagi, in sicer je trdila, da terjatev izvira iz vzajemno neizpolnjene pogodbe, za poplačilo katere po določbi 265. člena ZFPPIPP veljajo pravila o plačilu stroškov stečajnega postopka. Drži, da ne gre za identičen tožbeni zahtevek (v stečaju ugotovitev obstoja terjatve, v predmetni pravdi pa zahtevek na plačilo) in da zato o že razsojeni stvari ni mogoče govoriti, vendar je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe vseeno pravilna (274. člen ZPP). Iz opisanega pravnega in dejanskega razmerja po citiranih pogodbah ima tožeča stranka samo eno terjatev in zato samo en zahtevek in ne dveh.

Op. št. (6): Upravitelj mora v stečajnem postopku ob vsaki izdelavi načrta razdelitve posodobiti končni seznam preizkušenih terjatev tako, da: 1. dopolni podatke o prerekanih terjatvah s podatki o začetku in izidu postopkov iz 4. točke drugega odstavka 70. člena tega zakona .

Op. št. (7): Tako tudi VSL sodba I Cpg 92/2014 z dne 14. 5. 2014. Op. št. (8): Prim. Sklep III Cpg 142/2010 z dne 3. 3. 2010, Cst 96/2013 z dne 21. 3. 2013, Cst 216/2013 z dne 20. 6. 2013, Cst 177/2012 z dne 4. 7. 2012.