Jedro

Vprašanje, ali gre za nepredpakirano ali predpakirano prašičje meso, je v konkretnem primeru pomembno zato, ker se z izrekom izpodbijane odločbe izrecno nalaga označevanje nepredpakiranega prašičjega mesa. Če ne gre za nepredpakirano meso, že iz tega razloga izreka odločbe oziroma z njim izrečenega ukrepa ni mogoče potrditi kot pravilnega. Zato bi že prvostopenjski organ na omenjeno pripombo tožnice moral odgovoriti. Vsekakor pa bi razloge odločitve v tej smeri moral dopolniti drugostopenjski organ. Ker tega ni storil, je obrazložitev odločbe ostala bistveno pomanjkljiva.

Izrek

I. Tožbi se ugodi ter se odločba Uprave Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Območnega urada Kranj, št. U06103-1778/2015/2-U920-03 z dne 4. 6. 2015, odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožnici naložil, da mora v svojem obratu - mesnici A. izvesti naslednje ukrepe: na prodajnem mestu v prodajni vitrini namestiti označbe, nameščene neposredno pred nepredpakiranim prašičjim mesom, na katerih je poleg imena firme dobavitelja, imena kosa in kategorije mesa tudi podatek o državi vzreje oziroma porekla mesa (ime države); velikost črk na teh označbah ne sme biti manjša od 20 mm; meso, ki ni enakega porekla, mora biti med seboj vidno ločeno; označbe morajo biti v slovenskem jeziku, na dobro vidnem mestu, jasno vidne, nedvoumne, čitljive, neizbrisne in ne smejo biti prekrite z drugim besednim ali slikovnim materialom; ime države mora biti izpisano v celoti. Rok za izpolnitev je 7 dni po prejemu odločbe, pritožba pa ne zadrži izvršitve.

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je bil v tožničinem obratu 28. 5. 2015 opravljen pregled glede označevanja in sledljivosti prašičjega in perutninskega mesa. Ugotovljeno je bilo, da v mesnici pripravijo, embalirajo in prodajajo nepredpakirano meso (meso na stiropor podstavkih, ovito s folijo). Opremijo ga z deklaracijami - etiketami, ki vsebujejo podatke o vrsti in kategoriji mesa, državi rojstva, reje, zakola, razseka in številki razsekovalnice, naslovu mesnice, ki meso pakira, dnevu pakiranja, roku uporabe ter podatke glede hrambe mesa in opozorilo, da ga je treba ustrezno toplotno obdelati. Podatek o državi izvora je naveden z dvočrkovno oznako: SI za Slovenijo ter AT za Avstrijo. Prašičje meso v vitrini je brez oznake „vzrejeno v“ oziroma oznake porekla mesa velikosti najmanj 20 mm, meso neenakega porekla ni vidno ločeno. Da mora nosilec dejavnosti zagotoviti označevanje prašičjega in perutninskega mesa, kot se nalaga v izreku odločbe, je skladno s 26. členom Uredbe (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom, spremembah uredb (ES) št. 1924/2006 in (ES) št. 1925/2006 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Komisije 87/250/EGS, Direktive Sveta 90/496/EGS, Direktive Komisije 1999/10/ES, Direktive 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Komisije 2002/67/ES in 2008/5/ES in Uredbe Komisije (ES) št. 608/2004 (v nadaljevanju Uredba), v povezavi s 5. členom Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 1337/2013 z dne 13. decembra 2013 o določitvi pravil za uporabo Uredbe (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z navedbo države izvora ali kraja porekla za sveže, ohlajeno in zamrznjeno prašičje, ovčje, kozje in perutninsko meso (v nadaljevanju Izvedbena uredba) ter zahtevami nacionalne zakonodaje, to je 14. člena Pravilnika o označevanju in kategorizaciji svinjskega mesa (v nadaljevanju Pravilnik).

3. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je pritožbo tožnice zoper navedeno odločbo zavrnilo in ugotovilo, da stroški pritožbenega postopka niso bili priglašeni. Iz pritožbenih navedb izhaja, da tožnica meni, da so zahteve v izreku izpodbijane odločbe nezakonite, ker v zadevnem obratu na prodajnem mestu v prodajni vitrini ne prodaja nepredpakiranega svinjskega in piščančjega mesa, ampak le predpakirano. Drugostopenjski organ v tej zvezi navede, da mora biti meso označeno, kot je naloženo, ne glede na to, ali gre za predpakirano ali za nepredpakirano meso, saj takšno označevanje ne izhaja iz pravilnikov o označevanju živil, ki so oziroma niso predpakirana, ampak iz predpisov, navedenih v prvostopenjski odločbi.

4. Tožnica je vložila tožbo v upravnem sporu, ki jo je nato popravila tako, da s tožbo izpodbija prvostopenjsko odločbo, in sicer iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži, da tožnici povrne stroške tega postopka (specificira jih v stroškovniku), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. V tožbi poudarja, da je vsak kos prašičjega mesa na prodajnem mestu označila z deklaracijo - etiketo, ki je vsebovala vse podatke iz prvega odstavka 14. člena Pravilnika. Deklaracija je nalepljena na folijo, ki objema meso, zaradi česar ni dvoma, na kateri kos mesa se nanaša. Označba je jasno vidna, nedvoumna, čitljiva, na dobro vidnem mestu, v slovenskem jeziku ter ni prekrita z drugim besedilom ali slikovnim materialom, kar pomeni, da je za potrošnika enostavno razvidno, iz katere države izhaja meso. Vsak paket ima svojo etiketo, zato ni mogoče trditi, da meso neenakega porekla ni vidno ločeno. Prodajno mesto pri tožnici predstavljajo hladilniki za samopostrežno prodajo in ne prodajne vitrine, kot v navadnih mesnicah; zakaj se to dvoje enači, ni obrazloženo. Naložena zahteva za (še en) zapis izvora oziroma porekla mesa za obravnavani primer ne velja, saj tožnica ne prodaja mesa v prodajnih vitrinah, na kar se nanaša takšna zahteva iz Pravilnika, ampak le predpakirano meso v hladilnikih za samopostrežno prodajo, opremljeno z etiketami, ki vsebujejo vse predpisane podatke. Sklicevanje na določbe Uredbe oziroma Izvedbene uredbe je za konkretni primer brezpredmetno, saj je tožnica na vsakem paketu mesa v hladilniku označila tudi njegovo poreklo.

6. Toženka je sodišču predložila upravne spise zadeve. V odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

7. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. K I. točki izreka:

8. Tožba je utemeljena.

9. Z izpodbijano odločbo je bilo tožnici naloženo, da mora v danem roku v svojem obratu - mesnici A. na prodajnem mestu v prodajni vitrini označiti nepredpakirano prašičje meso tako, kot je določeno v 1. točki izreka. Tožnica ugovarja, in to ves čas postopka, da v omenjenem obratu ne prodaja nepredpakiranega, temveč predpakirano meso. O utemeljenosti te pripombe, ki je razvidna že iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu, v katerem jo je inšpektor posebej označil, se prvostopenjski organ ni izrekel. V izpodbijani odločbi le navaja, da v mesnici pripravijo, embalirajo in prodajajo nepredpakirano meso, in doda, da gre za meso na stiropor podstavkih, ovito s folijo, ne pojasni pa, zakaj takšno meso šteje za nepredpakirano. Drugostopenjski organ ugovor, pri katerem je tožnica obrazloženo vztrajala v pritožbi, zavrne s pojasnilom, da mora biti prašičje meso označeno, kot se nalaga z izpodbijano odločbo, ne glede na to, ali je predpakirano ali ne. Ko s tem ugovor opredeli kot nepomemben za odločitev, mu sodišče ne more slediti. Vprašanje, ali gre za nepredpakirano ali predpakirano prašičje meso, je v konkretnem primeru pomembno zato, ker se z izrekom izpodbijane odločbe izrecno nalaga označevanje nepredpakiranega prašičjega mesa. Če ne gre za nepredpakirano meso, že iz tega razloga izreka odločbe oziroma z njim izrečenega ukrepa ni mogoče potrditi kot pravilnega. Zato bi že prvostopenjski organ na omenjeno pripombo tožnice moral odgovoriti. Vsekakor pa bi razloge odločitve v tej smeri moral dopolniti drugostopenjski organ. Ker tega ni storil, je obrazložitev odločbe ostala bistveno pomanjkljiva. Obrazložitev pa je nadalje pomanjkljiva tudi zato, ker oba upravna organa navajata le številke členov predpisov, na katere se sklicujeta, ne obrazložita pa, katere v njih vsebovane določbe so relevantne za odločitev, in tudi ne, zakaj glede na vsebino teh določb ni pomembno, ali gre za predpakirano meso ali ne, ter zakaj ni pomembno, ali gre za prodajo v samopostrežnih hladilnikih ali klasični mesnični prodajni vitrini. Zato obrazložitev tudi ne vsebuje konkretnih razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo sprejeto odločbo, kot to zahteva zakon.

10. Zaradi tako pomanjkljive obrazložitve (prvi odstavek 214. člena v zvezi z drugim odstavkom 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP, in 3. členom Zakona o inšpekcijskem nadzoru) izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), ki narekuje odpravo odločbe in vrnitev zadeve v ponovni postopek. Ob tem sodišče pripominja, da je upoštevaje naravo konkretnega inšpekcijskega postopka sicer mogoče razumeti, da obrazložitev prvostopenjske odločbe ni podrobna, vendar pa bi njene razloge, glede na pritožbo in njeno vsebino, moral dopolniti drugostopenjski organ. Šele z obrazložitvijo, ki v dejanskem in pravnem pogledu ustreza z zakonom določenim standardom in v kateri so ustrezno obravnavani v upravnem postopku podani ugovori, je stranki dana polna možnost odločitve, ali in s katerimi ugovori bo uveljavljala sodno varstvo, sodišču pa ustrezna podlaga, da vsebinsko preizkusi pravilnost in zakonitost odločbe.

11. Po navedenem je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V tem mora prvostopenjski organ dopolniti razloge odločitve, kot je nakazalo sodišče, in se pri tem argumentirano opredeliti do vseh navedb, s katerimi tožnica ugovarja naloženim ukrepom in zatrjuje, da je glede na okoliščine konkretnega primera izpolnila predpisane zahteve glede označevanja. V zvezi s tem sodišče dodaja, da Pravilnik predvideva oziroma ureja tudi označevanje z etiketo (13. člen) ter nadalje, da je pri razlagi relevantnih predpisov treba upoštevati namen, ki ga zasledujejo. Namen označevanja mesa je zagotavljanje preglednosti nad poreklom (izvorom) mesa v prodaji, pri čemer mora način označevanja potrošniku omogočati, da dobi ustrezno informacijo o poreklu mesa ter brez dvoma prepozna, kateremu mesu in kosu je namenjena.

K II. točki izreka:

12. Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 se v primeru, če je sodišče tožbi ugodilo in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o stroških). Na tej podlagi je sodišče, ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnico v postopku zastopala pooblaščena odvetniška družba, tožnici priznalo stroške v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika o stroških), ki se glede na to, da je pooblaščenka tožnice zavezanka za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča, povečajo za 22 % DDV. Toženka mora tako tožnici povrniti skupaj 347,70 EUR stroškov postopka, od poteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S Pravilnikom o stroških določeni pavšalni znesek zajema tudi materialne izdatke. Stroški upravne takse niso stvar tega sodnega, ampak kvečjemu ponovnega upravnega postopka. Za tožbo plačano sodno takso pa bo tožnici vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).