Jedro

Glede na pravno naravo FIP in glede na pravno naravo Odloka AVNOJ, na podlagi katerega je bilo v obravnavani zadevi razlaščenki podržavljeno premoženje, se sodišče strinja z upravnima organoma, da je tudi FIP pravni vir, ki je urejal odškodnino za premoženje, podržavljeno z Odlokom AVNOJ in se kot tak zato pri odločanju o denacionalizaciji po ZDen skladno z ustaljeno sodno prakso tudi upošteva (ne glede na to, da Jugoslavija ni bila pogodbena stranka FIP).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

III. Zahtevek A.A. in Državnega pravobranilstva Republike Slovenije, za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Murska Sobota (v nadaljevanju upravna enota) odpravila odločbo št. 321-507/93-160 (0309), ki jo je izdala dne 23. 9. 2009 in odločbo št. 321-507/93-174 (0309), ki jo je izdala dne 19. 12. 2009 (točka 1 izreka) in odločila, da se zahtevek B.B., C.C. in D.D., E.E., F.F. in G.G. za denacionalizacijo nepremičnin v k.o. ..., k.o. ... in k.o. ..., ki so bile z odločbo Okrajne zaplembene komisije v Murski Soboti opr. št. 303 (Zp št. 444/46) z dne 10. 9. 1945 podržavljene X.X., zavrne (točka 2 izreka). Kot je še odločila, se po pravnomočnosti te odločbe pri nepremičninah, navedenih v točki 2 izreka, kjer so kot lastniki in kot pravni nasledniki po X.X. vknjiženi F.F., D.D., G.G., H.H. in C.C., vknjiži lastninska pravica v korist Republike Slovenije (točka 3 izreka). Po ugotovitvi upravne enote zaradi izdaje navedene odločbe stroški niso nastali (točka 4. izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe upravna enota pojasnjuje, da so bile z odpravljenima delnima odločbama, ki sta tudi že postali pravnomočni, podržavljene nepremičnine vrnjene v last in posest razlaščenke X.X. 3. Dne 9. 12. 2011 pa sta Republika Slovenija in A.A., oba zastopana po Državnem pravobranilstvu Republike Slovenije, vložila predlog za obnovo postopkov denacionalizacije, v katerem sta predlagala, naj se postopka denacionalizacije obnovita v obsegu ugotovitve upravičenosti X.X. do denacionalizacije, in sicer v smislu drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Predlagala sta, naj se v postopku ugotovi, ali bi bila X.X. do vračila podržavljenega premoženja upravičena tudi ob upoštevanju določil Pogodbe med Zvezno Republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj socialnega področja (Finančna in izravnalna pogodba; v nadaljevanju: FIP), za katera se je izvedelo šele po pravnomočnosti delnih odločb. Upravna enota je predlogoma ugodila in dne 24. 4. 2015 v predlaganem obsegu dovolila obnovo postopkov.

4. Pri odločanju v obnovljenem postopku je tako upravna enota upoštevala tudi določbe FIP, ki je bila sklenjena dne 27. 11. 1961, in v kateri je bilo med drugim predvideno izplačilo odškodnin pregnancem z avstrijskim ali nemškim državljanstvom ali pregnancem nemške narodnosti z določenih območij izven Republike Avstrije in Zvezne republike Nemčije, med drugim tudi z ozemlja tedanje FLRJ. Upravičence do odškodnine je določala Priloga 1 k FIP, in sicer v točki A, v skladu s katero so do pravic iz 2. člena pogodbe upravičeni pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti pod pogojem, da so 1. 1. 1960 imeli stalno prebivališče v Avstriji.

5. Za izvedbo FIP je bil med drugim sprejet Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem (UVEG), ki ureja plačilo dajatev za materialno škodo, ki je zaradi ali v zvezi z dogodki druge svetovne vojne nastala pregnancem ali preseljencem iz ozemlja Republike Avstrije.

6. Fizičnim osebam, ki so utrpele škodo zaradi dogodkov druge svetovne vojne, je pravico do enkratne pomoči priznal tudi Zakon o enkratni pomoči iz leta 1976, in sicer pod pogojem, da so imele v času uveljavitve zakona avstrijsko državljanstvo.

7. Po sodni praksi za izključitev pravice do denacionalizacije ni pomembno, ali je razlaščenec od tuje države prejel odškodnino in kolikšna je bila prejeta odškodnina, pomembno pa tudi ni, za katero kategorijo premoženja je tuja država priznavala odškodnino. Zadošča zgolj ugotovitev, da je imel oškodovanec v drugi državi za odvzeto premoženje na voljo možnost zahtevati odškodnino.

8. Kot ugotavlja upravna enota, je X.X. po FIP ter na podlagi avstrijskih zakonov, ki so bili sprejeti za izvedbo FIP, v Republiki Avstriji imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje. Zato po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen v postopku denacionalizacije nima statusa upravičenke. Ugotovljeno je namreč bilo, da je bila razlaščenka X.X. (premoženje ji je bilo odvzeto na podlagi Odloka AVNOJ kot osebi nemške narodnosti) avstrijska državljanka (avstrijsko državljanstvo je pridobila dne 22. 9. 1949), v Republiki Avstriji, kjer je dne 28. 7. 1977 umrla, pa je imela tudi stalno prebivališče. 9. Glede na obrazloženo je upravna enota v obnovljenem postopku delni odločbi z dne 23. 9. 2009 in z dne 15. 12. 2009, ki sta temeljili na napačno ugotovljenem dejanskem stanju, odpravila in ju nadomestila z novo odločbo, s katero je zahtevek za denacionalizacijo premoženja zavrnila.

10. Tožniki so zoper izpodbijano odločitev vložili pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju ministrstvo) z odločbo št. 490-3/2016/10 z dne 19. 7. 2016 kot neutemeljeno zavrnilo.

11. V obrazložitvi odločbe se ministrstvo sklicuje na odločitev Upravnega sodišča Republike Slovenije v zadevi pod opr. št. II U 391/2015, v kateri je sodišče poudarilo, da so za odločitev o vračilu podržavljenega premoženja po FIP bistvene ugotovitve, da je X.X. od leta 1944 živela v Republiki Avstriji, da je leta 1949 pridobila avstrijsko državljanstvo in da je imela na dan 1. 1. 1960 v Republiki Avstriji prijavljeno stalno prebivališče. Iz navedenega po mnenju sodišča sledi, da je imela razlaščenka po točki A priloge 1 k FIP status preseljenke in da je torej izpolnjevala pogoje za pridobitev odškodnine od Republike Avstrije.

12. V tožbi tožniki nasprotujejo izpodbijani odločitvi in navajajo, da v primeru obnove upravni organ postopka ne sme rekonstruirati izven okvirov dovoljenega razloga za obnovo. Pri odločanju v obnovljenem postopku bi zato moral upravni organ upoštevati zgolj določbe FIP in ne tudi določbe Zakona o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem (UVEG) in Zakona o enkratni pomoči. S tem, ko je upravna enota presojala obstoj okoliščin po drugem odstavku 10. člena ZDen tudi ob upoštevanju drugih dejstev in dokazov, ki niso bili razlog za obnovo postopka, torej zakonov, sprejetih v Republiki Avstriji, je presegla okvire predlagane obnove in s tem zagrešila bistveno kršitev določb upravnega postopka po 237. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

13. Kot poudarjajo tožniki, iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila v tej zadevi obnova postopka dovoljena zaradi napačne uporabe materialnega prava v prejšnjem postopku in ne zaradi obstoja novih dejstev in dokazov v smislu 1. točke 260. člena ZUP. Napačna uporaba materialnega prava pa ne more biti razlog za obnovo postopka.

14. Kot menijo tožniki, FIP tudi ni predstavljal pravne podlage za izplačilo odškodnin posameznikom, saj kot dvostranska mednarodna pogodba zavezuje zgolj državi pogodbenici. V pogodbi navedeni kriteriji o pravno priznani škodi ter o tem, kdo se šteje za upravičenca do povračila škode, so določali zgolj pogodbeno zavezo Zvezne Republike Nemčije proti Republiki Avstriji. Zato teh kriterijev organi, ki odločajo o denacionalizaciji, ne smejo upoštevati pri ugotavljanju okoliščin po drugem odstavku 10. člena ZDen. X.X. zato na podlagi FIP ni bila upravičena do odškodnine od Republike Avstrije.

15. Po mnenju tožnikov razlaščenka tudi ne ustreza pojmu pregnanca oziroma preseljenca v smislu točke B Priloge 1 k FIP. V obrazložitvi izpodbijane odločbe pa upravni organ tudi ni pojasnil, zakaj šteje, da je X.X. izpolnjevala pogoje za priznanje statusa pregnanca oziroma preseljenca, kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

16. Upravni organ v obrazložitvi odločbe tudi ni pojasnil, kako je prišel do zaključka, da je imela razlaščenka na dan 1. 1. 1960 v Republiki Avstriji stalno prebivališče. O obstoju stalnega prebivališča na presečni dan pa ministrstvo zgolj sklepa brez vsakršnih dokazov, kar je po mnenju tožnikov v nasprotju z načelom materialne resnice. Izpodbijana odločitev tako v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato tudi ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja po 237. členu ZUP bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

17. Razlaščenka po mnenju tožnikov po določbah FIP ni bila upravičena do odškodnine tudi zato, ker ji ni nastala pravno priznana škoda, to je škoda na gospodinjski opremi oziroma na premičnih predmetih, potrebnih za opravljanje poklica.

18. V nadaljevanju tožbe se tožniki sklicujejo na uradno potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 7. 4. 2011, ki po njihovem mnenju dokazuje, da niti razlaščenka niti njeni pravni nasledniki niso bili upravičeni do odškodnine za zaplenjeno premoženje v nekdanji Jugoslaviji. Omenjenega potrdila organ na prvi stopnji pri odločanju neutemeljeno ni upošteval. 19. Tožniki v tožbi nasprotujejo tudi odločitvi v točki 3 izreka izpodbijane odločbe. Z odreditvijo vknjižbe lastninske pravice pri nepremičninah, navedenih v izreku, v korist Republike Slovenije je upravna enota prekoračila svoja pooblastila. Ker je upravna enota odločila v zadevi iz pristojnosti sodišča, je po mnenju tožnikov v tem delu izpodbijana odločitev nična.

20. Glede na obrazloženo tožniki sodišču predlagajo, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči tako, da pusti delni odločbi z dne 23. 9. 2009 in 19. 12. 2009 v veljavi. Podrejeno pa predlagajo, da sodišče po odpravi izpodbijane odločbe vrne zadevo organu na prvi stopnji v ponoven postopek. Zahtevajo pa tudi povračilo stroškov postopka.

21. V odgovoru na tožbo toženka vztraja pri izpodbijani odločitvi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

22. Na tožbo sta odgovorili tudi stranki z interesom, to je A.A. ter Državno pravobranilstvo Republike Slovenije v vlogi zastopnika javnega interesa. Kot navajata, se strinjata z izpodbijano odločitvijo. Zahtevata pa tudi povračilo stroškov postopka.

23. V pripravljalni vlogi, prejeti dne 4. 4. 2017, tožniki poudarjajo, da je bila obnova postopka v obravnavani zadevi dovoljena na podlagi prepoznega predloga za obnovo postopka, kar po njihovem mnenju predstavlja absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločitve.

24. Na omenjeni očitek sta v vlogi, prejeti dne 20. 4. 2017, odgovorili prizadeti stranki, po mnenju katerih sta bila predloga za obnovo postopka vložena pravočasno.

K točki I izreka:

25. Tožba ni utemeljena.

26. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana v postopku denacionalizacije, ki je bil obnovljen na podlagi pravnomočnih sklepov o dovolitvi obnove št. 490-3/2015-8 (0309) in št. 490-4/2015-5 z dne 24. 4. 2015. Z omenjenima sklepoma je upravna enota dovolila obnovo postopkov z namenom, da se ugotovi, ali je bila razlaščenka, upoštevaje določbe FIP (ki ob izdaji delnih odločb niso bile znane), po ZDen sploh upravičena do vračila podržavljenega premoženja. Glede na navedeno sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni očitek, da je upravna enota pri odločanju v obnovljenem postopku prekoračila dovoljeni obseg obnove zgolj zato, ker se je v obrazložitvi odločbe (poleg FIP) sklicevala tudi na avstrijske nacionalne predpise, ki v skladu s FIP urejajo povračilo škode preseljencem in pregnancem oziroma urejajo povračilo škode, ki je nastala med drugo svetovno vojno avstrijskim državljanom.

27. Med strankami v zadevi je sporno, ali je upravna enota v obnovljenem postopku utemeljeno zavrnila zahtevek za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno X.X. Odločitev je oprla na določbo drugega odstavka 10. člena ZDen, po kateri se podržavljeno premoženje ne vrača osebam, ki so dobile ali so imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Omenjena določba zakona vsebuje t.i. negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca: oseba, četudi izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v členih 9 do 15 ZDen), po ZDen ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje.

28. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti, in sicer na podlagi sklenjenih mednarodnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Po upravnosodni praksi uporaba drugega odstavka 10. člena ZDen zajema tako mednarodne pravne vire kot tudi predpise, s katerimi so odškodovanje v notranji zakonodaji uredile posamezne države - takšna predpisa predstavljata po presoji sodišča tudi avstrijski Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem (UVEG) in Zakon o enkratni pomoči, na katera se v obrazložitvi izpodbijane odločbe upravna enota tudi izrecno sklicuje.

29. Ustavno skladnost določbe drugega odstavka 10. člena ZDen in njene uporabe je presojalo že Ustavno sodišče RS (odločbe št. U-I- 23/93, U-I-326/98, Up 547/02, sklep št. Up-142/00). V odločbi U-I-326/98 je navedlo, da je dopolnilo te določbe z ZDen-B (drugi stavek drugega odstavka) napotilo upravnim organom, kako naj ugotavljajo, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države (55. točka obrazložitve). V sklepu št. Up-142/00 je pojasnilo, da ZDen ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katerega so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države (5. točka obrazložitve). V odločbi št. Up 547/02 je poudarilo, da določba drugega odstavka 10. člena ZDen ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države. O tem, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, odločajo organi, pristojni za denacionalizacijo, sami, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb (14. točka obrazložitve).

30. Zaradi tožbenega očitka, da FIP ne predstavlja predpisa po drugem odstavku 10. člena ZDen, sodišče pojasnjuje, da sta FIP Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija dne 27. 11. 1961 sklenili z namenom ureditve odprtih finančnih vprašanj v zvezi s časovnim obdobjem od 13. marca 1938 do 8. maja 1945 (preambula FIP). Iz 1. člena te pogodbe izhaja, da le-ta predstavlja pravno podlago za finančno participiranje Zvezne republike Nemčije v korist oseb nemške pripadnosti, ki so se naselile v Republiki Avstriji, ter da Republika Avstrija pogodbo izvršuje s svojimi predpisi, s katerimi ureja odškodovanje za premoženjsko škodo, nastalo v zvezi z dogodki v II. svetovni vojni, in sicer, kot je navedeno v 2. členu pogodbe, z razširitvijo uporabe Zakona o vojnih in pregnanskih škodah, KVSG, glede na vsakokratno veljavno verzijo. S FIP se je Zvezna republika Nemčija zavezala, da bo za oškodovance - pregnance in preseljence - plačala Republiki Avstriji denarni znesek, izplačila pa bo izvršila Republika Avstrija. Za izvedbo pogodbe je Republika Avstrija sprejela Zvezni zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona (Anmeldegesetz), po katerem so morali oškodovanci - preseljenci in pregnanci - za uveljavitev zahtevka za materialno škodo le-to prijaviti. Z zveznim Zakonom o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem (UVEG) pa je Republika Avstrija v notranjem pravu uredila odškodovanje preseljencev in pregnancev.

31. Glede na pravno naravo FIP in glede na pravno naravo Odloka AVNOJ, na podlagi katerega je bilo v obravnavani zadevi razlaščenki podržavljeno premoženje, se sodišče strinja z upravnima organoma, da je tudi FIP pravni vir, ki je urejal odškodnino za premoženje, podržavljeno z Odlokom AVNOJ in se kot tak zato pri odločanju o denacionalizaciji po ZDen skladno z ustaljeno sodno prakso tudi upošteva (ne glede na to, da Jugoslavija ni bila pogodbena stranka FIP).

32. V zvezi z vprašanjem, kaj mora organ, ki ugotavlja, ali je prejšnji lastnik po FIP in po izvedbenih predpisih za podržavljeno premoženje imel pravico dobiti odškodnino od tuje države, preizkusiti, sodišče meni, da okvir tega preizkusa predstavlja vsebina FIP; z njo sta se pogodbenici dogovorili, da bodo v Prilogi 1 opredeljenim skupinam oseb odobreni zneski odškodovanja in druge dajatve (2. člen FIP). Po točki A Priloge 1 so upravičenci do odškodnine pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebno tisti z nerazjasnjenim državljanstvom, ki so imeli na dan 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji ali so se vrnili ali prišli v Avstrijo po 1. 1. 1960 v okviru ponovne družinske povezave ali kot povratniki v domovino in so bili v trenutku vložitve zahtevka tam najmanj šest mesecev ali pa so se pred 1. 1. 1960 po najmanj šestmesečnem bivališču v Avstriji iz Avstrije odselili v Zvezno republiko Nemčijo in so imeli na dan 1. 1. 1960 tam stalno bivališče. Pregnanci so v prvem odstavku točke B Priloge 1 definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območju izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 in so v zvezi z dogodki II. svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov to stalno bivališče vsled pregona kot tudi izgona izgubile. Iz točke C Priloge 1 pa je razvidno, da so bili med pregnance in preseljence izrecno vključene tudi osebe iz območja nekdanje FLRJ. Glede časa, relevantnega za ugotovitev državljanstva oziroma narodne pripadnosti, je Republika Avstrija postavila kot presečni datum 27. 11. 1961, ko je bila podpisana FIP (par. 9 Zakona o prijavi). Navedeni kriteriji, torej pripadnost določeni skupini oškodovancev (pregnancem in preseljencem), državljanstvo (avstrijsko, nemško ali pripadnost nemški narodnosti na dan 27. 11. 1961 oziroma na dan smrti, če je oseba umrla pred tem datumom, drugi odstavek 9. člena Zakona o prijavi) in stalno prebivališče v Avstriji na dan 1. 1. 1960, so zamejevali odškodninsko zavezo Zvezne republike Nemčije po FIP in zavezujejo tudi organ, ki odloča o denacionalizaciji in po drugem odstavku 10. člena ZDen ugotavlja, ali je imela oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, pravico dobiti odškodnino od tuje države. V okviru navedenih kriterijev je Republika Avstrija izvedla odškodovanje v notranji zakonodaji v polju svoje proste presoje (določila je vrsto škode, za katero se plača odškodnina, višino odškodnine, vključujoč socialne kriterije in drugo). Po presoji sodišča upravni organ ni dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar pa presega odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih po ZDen. Ugotavljanje konkretnih dejstev posameznega primera bi bilo zaradi časovne odmaknjenosti lahko tudi onemogočeno ali zelo oteženo.

33. V prejšnji točki navedena relevantna dejstva sta upravna organa pri odločanju v obnovljenem postopku ugotavljala, v obrazložitvah odločb pa sta tudi zadosti jasno pojasnila, zakaj menita, da je bila razlaščenka po FIP in na njeni podlagi izdanih predpisov upravičena do odškodnine za v FLRJ podržavljeno premoženje. Na upravičenost razlaščenke do odškodnine po tujem pravu kažejo po mnenju upravnih organov sledeča dejstva: pridobitev avstrijskega državljanstva leta 1949 in bivanje razlaščenke v Republiki Avstriji od leta 1944 vse do njene smrti leta 1977, na podlagi česar je mogoče tudi po presoji sodišča utemeljeno sklepati, da je imela razlaščenka na presečni dan 1. 1. 1960 v Republiki Avstriji prijavljeno stalno prebivališče, kar je bil po FIP eden od pogojev za priznanje odškodnine. Da razlaščenka na podlagi ugotovljenega izpolnjuje pogoje za priznanje statusa preseljenke v smislu točke A Priloge 1 k FIP, pa je Upravno sodišče Republike Slovenije pojasnilo že v pravnomočni sodbi opr. št. II U 391/2015 z dne 3. 2. 2016. 34. Tožeča stranka tudi zmotno meni, da bi upravni organ moral upoštevati potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije. Kot izhaja iz upravno sodne prakse, navedeno potrdilo predstavlja potrdilo o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku oziroma v smislu 7. člena Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu. Kolikor se z njim potrjuje, da sta Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sklenili FIP, sodišče ugotavlja, da je upravni organ pri ugotavljanju, ali je obstojala možnost pridobiti odškodnino od tuje države, ta predpis kot veljaven upošteval. Kolikor pa Zvezno ministrstvo za finance navaja, da tudi po njem pravica do odškodnine ni obstajala, sodišče meni, da je to zgolj mnenje, na katerega upravni organ ni bil vezan. To pa zato, ker upravni organ pri odločanju o denacionalizacijskem zahtevku ni vezan na odločitev avstrijskega organa o določitvi odškodnine (stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi št. Up 547/02).

35. Upravno sodna praksa pa je enotna tudi glede tega, da pravica dobiti odškodnino od tuje države ni vezana na višino škode in vrsto podržavljenega premoženja, za katerega je tuja država priznavala odškodnino (sklep Ustavnega sodišča RS št. Up 142/00, št. Up 7/01, sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 1846/99, opr. št. II Up 35/99).

36. Neutemeljen je po presoji sodišča tudi tožbeni očitek o ničnosti odločitve, vsebovane v točki 3 izreka izpodbijane odločbe iz razloga, ker naj bi v tem delu upravna enota odločila o vknjižbi lastninske pravice, torej o zadevi iz sodne pristojnosti.

37. Kot pravilno opozarjajo tožniki, je o vknjižbi lastninske pravice pristojno odločati le zemljiškoknjižno sodišče, ki po uradni dolžnosti na podlagi pravnomočne odločbe o denacionalizaciji v zemljiško knjigo vpiše spremembe zemljiškoknjižnega stanja (tretji odstavek 66. člena ZDen v zvezi s prvim odstavkom 46. člena in 8. točko prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi - v nadaljevanju ZZK-1).

38. Z odločitvijo, vsebovano v točki 3 izreka izpodbijane odločbe, pa upravna enota po presoji sodišča ni odločila o vpisu spremembe lastništva v zemljiško knjigo, pač pa je zgolj ugotovila, da se zaradi odločbe, izdane v obnovljenem denacionalizacijskem postopku, ki odpravlja in nadomešča v prejšnjem postopku izdano odločitev, v zemljiški knjigi lastninska pravica na zemljiščih po pravnomočnosti odločbe, vknjiži na ime prejšnje lastnice - Republike Slovenije. Z odpravo pred tem izdanih delnih odločb, s katerima je bilo zahtevku za denacionalizacijo ugodeno, namreč z učinkom za nazaj (to je od dneva izdaje odpravljene odločbe - ex tunc) prenehajo vse pravne posledice, ki so iz odločb nastale (prvi odstavek 281. člena ZUP), kar ima vpliv tudi na lastninsko pravico, ki je bila vknjižena na podlagi odpravljenih odločb. Navedeno pomeni, da bo po pravnomočnosti izpodbijane odločbe zemljiškoknjižno sodišče dolžno po uradni dolžnosti v zemljiški knjigi vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred izdajo odpravljenih delnih odločb, kot je to v točki 3 izreka izpodbijane odločbe pravilno navedla upravna enota.

39. Ker je v obravnavani zadevi predmet preizkusa odločba o denacionalizaciji, izdana v postopku, ki je bil obnovljen na podlagi že pravnomočnih sklepov o dovolitvi obnove, sodišče ni presojalo ugovorov tožnikov, ki se nanašajo na obstoj obnovitvenega razloga in pravočasnost predlagane obnove. Tovrstne ugovore so namreč imeli možnost tožniki uveljavljati v postopkih, v katerih se je odločalo o dovolitvi predlagane obnove (267. člen ZUP).

40. Po presoji sodišča je izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen. Zato iz zgoraj navedenih razlogov tožniki tudi s tožbenimi navedbami izpodbijane odločitve ne morejo ovreči. Po obrazloženem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K točki II izreka:

41. Odločitev o zavrnitvi zahtevka tožnikov za povrnitev stroškov postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

K točki III izreka:

42. Do povračila priglašenih stroškov postopka tudi nista upravičena A.A. in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa, ki sta v postopku nastopala na strani tožene stranke.

43. Po prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja primerno, mora stranka, ki v postopku ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka. Pri odločanju je treba upoštevati tudi prvi odstavek 155. člena ZPP, ki določa, da se stranki povrnejo le stroški, ki so potrebni za postopek. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče RS dne 1. 10. 2015 v sklepu opr. št. I Up 191/2015, so stroški za posamezno vlogo potrebni, če so v vlogi navedbe, ki so pomembne za razjasnitev zadeve oziroma vplivajo na odločitev.

44. V obravnavani zadevi prizadeti stranki takšnih navedb v postopku nista podali - v odgovoru na tožbo sta namreč povzeli razloge za odločitev, ki so navedeni v obeh upravnih odločbah. Ker zato stroški, ki sta jih priglasili, niso bili potrebni v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP, je sodišče njuno zahtevo za povračila stroškov postopka zavrnilo.