Jedro

Sklep o zavrnitvi toženkine vloge za taksno oprostitev v pritožbenem postopku je postal pravnomočen. Vse sedanje pritožbene navedbe, ki izražajo nestrinjanje z zavrnilno odločitvijo glede taksne oprostitve za pritožbo, so zato prepozne in nedovoljene.

Očitke, da je 3. odstavek 105.a člena ZPP v neskladju z Ustavo RS, je zavrnilo že Vrhovno sodišče RS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se pritožba tožene stranke, vložena 24. 2. 2014, zoper sodbo V P 2844/2012 z dne 29. 1. 2014 šteje za umaknjeno. Tako je odločilo na podlagi tretjega odstavka 105.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) po ugotovitvi, da tožena stranka ni plačala sodne takse za vloženo pritožbo.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da ga sodišče odpravi (prav: razveljavi) in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je med postopkom vložila vlogo za oprostitev plačila sodnih taks, ki je sodišče ni upoštevalo oziroma jo je napačno zavrnilo. Posledično je napačen izpodbijani sklep. Ves čas postopka skuša sodišču dopovedati in dokazati, da ni sposobna plačati nobenih sodnih taks, tudi za pritožbo ne. Sodišče ji jemlje ustavno pravico do pritožbe. O pritožbi bi moralo razsojati vsebinsko, ne pa zaradi neplačane sodne takse šteti, da je umaknjena. Sodišče je tudi v zmoti, da je tožena stranka pripoznala zahtevek po tožbi. Razsoditi bi moralo, ali je bila tožena stranka v času poziva oziroma plačilnega naloga za vložitev pritožbe z dne 24. 2. 2014 sposobna plačati sodno takso za pritožbo v znesku 150,00 EUR ali ne. Teh okoliščin ni ugotavljalo oziroma so bile napačno ocenjene. S presumpcijo, da je sposobna plačati sodno takso, so ji odvzete ustavne pravice do pritožbe. Ker ni obravnavalo pomembnih okoliščin, zakaj ni sposobna plačati sodne takse, je nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabljeno materialno pravo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po podatkih spisa in ugotovitvah sodišča v izpodbijanem sklepu je pritožnica 24. 2. 2014 vložila pritožbo zoper sodbo prvega sodišča V P 2844/2012. Sodišče ji je poslalo plačilni nalog z dne 26. 2. 2014 za plačilo takse za vloženo pritožbo in jo opozorilo na rok ter na pravne posledice, če taksa v roku ne bo plačana. Pritožnica je vložila ugovor, zaprosila za taksno oprostitev oziroma obročno plačilo. Sodišče je njeno vlogo s sklepom z dne 11. 4. 2014, vročenim toženki 5. 5. 2014, obrazloženo zavrnilo po ugotovitvi, da ne izpolnjuje pogojev za taksno oprostitev niti za obročno plačilo sodne takse za pritožbo. Pritožbene navedbe, da ni vsebinsko presojalo okoliščin, ali izpolnjuje pogoje za taksno oprostitev, so torej neutemeljene. Vendar v spisu ni podatkov, da bi pritožnica navedeni sklep izpodbijala v pritožbenem roku. Slednji je potekel 20. 5. 2014. S tem je postal sklep o zavrnitvi toženkine vloge za taksno oprostitev v pritožbenem postopku pravnomočen. Vse sedanje pritožbene navedbe, ki izražajo nestrinjanje z zavrnilno odločitvijo glede taksne oprostitve za pritožbo, so zato prepozne in nedovoljene. Ponovno odločanje o pravnomočno odločeni zadevi (presoja pravilnosti sklepa o zavrnitvi predloga za taksno oprostitev ali obročno plačilo takse za pritožbo) ni več mogoče. 5. Pritožba ne izpodbija nadaljnjih dejanskih ugotovitev v izpodbijanem sklepu, da pritožnica takse za pritožbo v postavljenem roku ni plačala in da je bila opozorjena na pravne posledice iz tretjega odstavka 105.a člena ZPP (točka 5. izpodbijanega sklepa). Kot pravilne jih sprejema tudi pritožbeno sodišče, saj imajo oporo v podatkih spisa (plačilni nalog na list. št. 22 spisa z vročilnico o opravljeni vročitvi toženki, sklep o zavrnitvi vloge za taksno oprostitev na list. št. 30 z vročilnico o opravljeni vročitvi toženki, uradna zaznamka o pregledu plačil sodnih taks na redni št. 31 in 32 spisa).

6. Glede na take dejanske ugotovitve je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in skladna s tretjim odstavkom 105.a člena ZPP. Po navedenem pravnem določilu je plačilo sodne takse procesna predpostavka za pritožbo. Izostanek njenega plačila v roku, ki ga stranki določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse in v katerem jo pouči o posledicah neplačila, ima ob neobstoju pogojev za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks za posledico presumpcijo umika pritožbe. Ne drži torej pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo kršilo procesna določila. Vsebinska presoja pritožbe zaradi neplačane takse ni (več) mogoča. Pritožba zato neutemeljeno tudi v tej pritožbi ponavlja navedbe iz pritožbe zoper sodbo, v kateri je sodišču očitala zmotno ugotovitev in odločitev, da je toženka pripoznala tožbeni zahtevek.

7. Zavrniti je treba tudi pritožbene očitke, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pritožnici odvzelo ustavno pravico do pritožbe. Očitke, da je tretji odstavek 105.a člena ZPP v neskladju z Ustavo RS, je zavrnilo že Vrhovno sodišče RS (primerjaj npr. odločbe III Ips 97/2010 z dne 8. 3. 2010, II Ips 248/2011 z dne 15. 12. 2011, II Ips 325/2011 z dne 8. 12. 2011, II Ips 345/2011 z dne 10. 5. 2012). Zakonska ureditev, ki je bila podlaga za sprejeto odločitev, pravice do sodnega varstva ne omejuje. Če omejitev ustreza načelu sorazmernosti, ustavne nedopustnosti ni. V obravnavanem primeru je bil cilj zakonodajalca, da z obravnavano ureditvijo doseže pospešitev in ekonomičnost postopka ter večjo učinkovitost pravice do sodnega varstva. Takšna ureditev namreč stranko sili, da pred vložitvijo pritožbe oceni svoje možnosti za uspeh in jo odvrača od vlaganja očitno neutemeljenih pritožb. Strankam s slabim premoženjskim stanjem je sočasno zagotovljena možnost, da se jih pod določenimi pogoji oprosti plačila sodne takse. Zato pristop do sodišča ni nesorazmerno otežen, ureditev pa posledično ni ustavno nedopustna. Določilo 105.a člena ZPP je jasno in nedvoumno. Drži, da je za stranko posledica neplačane sodne takse za pritožbo sorazmerno huda, vendar ji sodnega varstva ne odreka oziroma omejuje. Določen je le način njenega uresničevanja. Do skrajne sankcije – presumpcije umika pritožbe – pride le v primeru, če so za to izpolnjeni vsi z zakonom predpisani pogoji. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni: pogojev za taksno oprostitev na strani pritožnice ni bilo oziroma si pritožnica s pritožbo ni zagotovila pritožbene presoje pravilnosti zavrnjene odločitve, pravilno in pravočasno je bila pozvana k plačilu sodne takse, opozorjena, da gre za procesno predpostavko, brez katere pritožbe ni mogoče vsebinsko obravnavati, kljub temu pa takse v postavljenem roku ni plačala. Do omejitve pravice do sodnega varstva, ki ga očita v pritožbi, torej ni prišlo zaradi ravnanja sodišča, pač pa iz razlogov na njeni strani, ker ni spoštovala pozivov in opozoril sodišča. 8. Pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev je pravilna v pravnem in dejanskem pogledu in ni obremenjena s procesnimi kršitvami, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366.a člena istega zakona).