Jedro

Ker je bilo v postopku ugotovljeno in tudi ni sporno, da je tožnik začel z gradnjo brez ustreznega dovoljenja, tožnik ne more uspeti z ugovorom, da je za dovoljenje zaprosil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 195/2000-8 z dne 10.10.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 6.12.1999. S to je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo urbanističnega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota K. z dne 16.7.1999. Z navedeno določbo je bilo odločeno, da tožnik do 31.10.1999 odstrani temelje za hlev tlorisne izmere 7, 15 m x 4, 00 m in sicer 6 komadov točkovnih betonskih temeljev tlorisne izmere 0,30 m x 0,30 m in višine 0, 40 m ter betonske pasovne temelje širine 0,20 m in višine 0, 40 m, zgrajene med točkovnimi temelji, na zemljišču parcela, št. 1705/1 k.o. B.Č., v lasti A.L. in vzpostavi prejšnje stanje (1. točka izreka), da za objekt veljajo naslednje prepovedi - vpisi in spremembe v zemljiški knjigi, katastru in drugih geodetskih evidencah, promet z objektom, sklenitev kreditnih, zavarovalnih, najemnih zakupnih, delovršnih in drugih pravnih poslov ter priključitev na komunalne objekte in naprave ter druga infrastrukturna omrežja ( 2. točka izreka), da če investitor ne bo opravil naloženega dejanja na način in v roku iz 1. točke izreka, bo to opravilo pooblaščeno podjetje na njegove stroške (3. točka izreka), da bo o stroških postopka, nastalih z izvršbo odločeno s posebnim sklepom (4. točka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe se sodišče sklicuje na določbo 1. odstavka 73. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegih v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, 43/89 in Uradni list RS, št. 26/90, 3/91, 18/93, 47/93 in 44/97) ter na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, iz katerega izhaja, da je tožnik pričel z gradnjo hleva, ne da bi si pred pričetkom gradnje pridobil ustrezno upravno dovoljenje, kar niti ni sporno. Tožbene ugovore je sodišče zavrnilo kot neutemeljene.

Tožnik se v pritožbi sklicuje na tožbene navedbe. V tožbi je navajal, da je pri upravni enoti vložil zahtevo za izdajo lokacijskega dovoljenja in, ker ta o zahtevi še ni odločila, je odločba tožene stranke preuranjena. Pa tudi sicer gre v tem primeru za poseg v prostor na zemljišču, na katerem je že stal objekt, ki je bil porušen. Ker torej ne gre za novogradnjo, ampak za sanacijo obstoječega objekta, gradbeno dovoljenje niti ni potrebno. Navaja še, da je v tožbi predlagal odpravo dveh odločb in sicer upravnega organa prve in druge stopnje. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo. Razlogi, ki jih pri tem navaja, so skladni s podatki in listinami v upravnih spisih, imajo pa tudi podlago v določbi 73. člena ZUN. Iz navedene določbe izhaja, da za odreditev spornega ukrepa zadostuje ugotovitev, da gre za gradnjo ali drug poseg v prostor brez ustreznega dovoljenja. Da je tožnik posegel v prostor brez ustreznega dovoljenja, je bilo v postopku ugotovljeno in niti ni sporno, saj izhaja tudi iz tožbenih navedb. Glede na navedeno in glede na določbe ZUN, da je za vsak poseg v prostor potrebno dovoljenje (50. in 51. člen ZUN), tudi po presoji pritožbenega sodišča na drugačno odločitev o zadevi ne more vplivati tožbena navedba, da je tožnik zaprosil za izdajo lokacijskega dovoljenja, kot tudi ne, da ker gre le za sanacijo objekta, dovoljenje niti ni potrebno.

Sodišče je glede na tožbo, v kateri je tožnik navedel kot toženo stranko upravni organ druge stopnje, s katerim je ta odločila o njegovi pritožbi zoper odločbo prve stopnje, z izpodbijano sodbo pravilno odločilo le o zakonitosti odločbe druge stopnje. V upravnem sporu namreč sodišče odloča o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov (2. odstavek 1. člena ZUS).

Ker je glede na navedeno pritožba neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo razlogov na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS.