Jedro

Prepozna vložitev tožbe, glede na napotitveni sklep, lahko vpliva le na potek zapuščinskega postopka (na čas prekinitve le-tega), nima pa vpliva na pravni interes stranke za vložitev ugotovitvene tožbe.

Sodišče novega izvedenca postavi le, če samo dvomi o pravilnost podanega mnenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve sodbe ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je oporoka z dne 5.7.2005, ki naj bi jo napravil zapustnik S. J., rojen 15.5.1941, umrl dne 10.1.2006, nazadnje stanujoč T..., neveljavna.

Zoper sodbo se je zaradi bistvenih kršitev pravdnega postopka in napačne ugotovitve dejanskega stanja pravočasno pritožila toženka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Meni, da bi sodišče moralo tožbo zavreči, ker je bila vložena prepozno, in sicer po preteku 30 dni od pravnomočnosti sklepa Okrajnega sodišča v Grosupljem, opr. št. D 48/2006, z dne 27.6.2006, s katerim sta bila tožnika v zapuščinskem postopku napotena na pravdo. Če napotena stranka v roku, ki ga v sklepu določi sodišče, tožbe ne vloži, se šteje, da velja zapustnikova oporoka. Te pravne domneve po mnenju tožene stranke ni mogoče izpodbiti, zato tožnika za vložitev predmetne tožbe nimata več pravnega interesa in bi jo sodišče zato moralo zavreči. Pravila pravdnega postopka je sodišče kršilo tudi s tem, da ni postavilo novega izvedenca, kljub temu da je bilo izvedensko mnenje pomanjkljivo. Kljub pripombam toženke na izvedensko mnenje, da ni pojasnjeno, katere so razlike v stilu pisanja pri podpisu oporoke in pri ostalih podpisih, izvedenec navedenega ni pojasnil niti s podajo dopolnilnega mnenja niti ob zaslišanju na glavni obravnavi. Podano mnenje je zato pomanjkljivo in bi sodišče moralo postaviti novega izvedenca grafološke stroke, kar je tožena stranka tudi predlagala. Zaradi te kršitve določb postopka je bilo dejansko stanje, da namreč oporoke ni podpisal zapustnik, napačno ugotovljeno.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/1976 s spremembami, v nadaljevanju ZD) določa, da sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in stranke napoti na pravdo, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna njihova pravica (1. odst. 210 člena). Veljavnost oporoke je dejstvo, od katerega je odvisna pravica do dediščine, in se ga v primeru spora ugotavlja v pravdi. Če sodišče prekine zapuščinski postopek, določi rok, v katerem je treba sprožiti pravdo (2. odst. 213. člena). Če se stranka v določenem roku ravna po sklepu sodišča, traja prekinitev postopka dokler pravda ni pravnomočno končana, če pa se po sklepu sodišča stranka v določenem roku ne ravna, se zapuščinska obravnava nadaljuje in se dokonča ne glede na zahtevke, glede katerih jo je sodišče napotilo na pravdo (3. in 4. odst. 213. člena). Če sodišče opravi zapuščinsko obravnavo po tem odstavku, pravnomočnost odločbe zapuščinskega sodišče ni ovira, da se o zahtevku ne bi mogla sprožiti pravda (5. odst. 213. člena). Stališče prvostopenjskega sodišča, da prepozna vložitev tožbe, glede na citirano določbo, lahko vpliva le na potek zapuščinskega postopka (na čas prekinitve le-tega), nima pa vpliva na pravni interes stranke za vložitev predmetne ugotovitvene tožbe, je pravilno. Tožnikov pravni interes za obravnavano ugotovitveno tožbo je izkazan že z napotitvenim sklepom in pravno naziranje pritožnika, da se zaradi zamude postavljenega roka ustvari pravna domneva, da dejstva med strankama v zapuščinskem postopku niso sporna, ki je ni več mogoče izpodbijati v pravdi, je zmotno.

Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) določa, da sodnik posameznik v okviru materialnega vodstva obravnave skrbi, da se med njo ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo (285. člen ZPP). Predlagane dokaze, za katere misli, da za odločitev niso pomembni, zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil (2. odst. 287. čl. ZPP). Sodišče mora pridobiti mnenje drugega izvedenca, če so v mnenju postavljenega izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, ki se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem (3. odst. 254. člen). V obravnavanem primeru je sodišče s sklepom na glavni obravnavi 4.9.2008 zavrnilo dokazni predlog tožene stranke, da se postavi nov izvedenec, ker postavljeni ni odgovoril na vsa vprašanja in prihaja s samim seboj v nasprotja. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je izvedenec jasno in nedvoumno podal mnenje o tem, ali je podpis pokojnikov ali ne. Meni, da je prepričljivo pojasnil razlike med spontanim podpisom in ponaredkom, razložil, v čem se bolezensko stanje podpisovalca lahko odraža v njegovem podpisu, in prikazal merila, ki jih je upošteval pri podaji mnenja o tem, ali je podpis pristen ali ne. Ker je sodišče menilo, da je bil izvedenec v svojem izvidu in mnenju prepričljiv, dosleden in jasen, je predlog toženke, da naj se postavi nov izvedenec, zavrnilo kot nepotreben. S tem ni kršilo določb pravdnega postopka, saj sodišče novega izvedenca mora postaviti le, če samo dvomi o pravilnost podanega mnenja.

Izvedenec je pri delu uporabil grafično metodo z medsebojnim primerjanjem splošnih in individualnih rokopisnih značilnosti v različnih pogojih osvetlitve in z uporabo optičnih pripomočkov. Njegovo mnenje je jasno: podpis na predloženi oporoki ni zapustnikov. Konkretni podpis ni spontan, ko pisec le nekaj napiše in je podpis manifestacija spominske slike podzavesti. Podpis na sporni oporoki je miselni zapis, brez rokopisne dinamike, neizpisan, enoličen, tog in ne izraža zdravstvenega stanja pisca. Napisan je počasi in okorno, z močnejšim, konstantnim in togim pritiskom. Prav togost podpisa je značilnost ponaredkov, saj podpisovalec podpis, ki ga želi ponarediti, piše počasi, pozornost namenja posameznim sestavinam podpisa in lahko vmes pisalo tudi odloži. Vpis priimka je nepravilen, v njem so prisotne črke, ki ne sodijo v priimek in nesmiselni naknadni vpisi. V stilu pisanja med nespornim primerjalnim gradivom in obravnavanim podpisom so bistvene razlike. Delno se ujemata le črki S in J, pa še ti dve ne v izvedbenem delu. Črke M, Č in Z se ne ujemajo. Sicer pa je potrebno podpis gledati kot celoto. Tudi primerjalni podpisi so si med seboj različni, vendar so v njih vidne individualne značilnosti pisca. Na vprašanje tožene stranke je izvedenec pojasnil, da je sicer možno, da se pisec zaradi pomembnosti dokumenta, želi podpisati čitljivo in ne z običajno uporabljeno parafo in zato piše miselno, pri čemer lahko pride do napak. Vendar meni, da bi se tudi v primeru, da bi želel pokojni pisati čitljivo, podpisal pravilno, saj ima svoj celoten izpisani priimek v spominu, kar je razvidno tudi iz primerjalnega gradiva. Nesmiselno vpisane črke in negotovost pisca kažeta na verjetnost, da pisec sploh ni poznal imena in podpisa pokojnika, in je ponarejal po predlogi ob slabi asistenci. Izvedenec je v pravilnost podanega mnenja glede na svoje dolgoletne izkušnje popolnoma prepričan in sodišče prve stopnje je v dokazni oceni zaključilo, da nima razloga za dvom v pravilnost podanega mnenja. Oporočni priči, ki sta obe izpovedali, da sta bili prisotni, ko se je pokojni podpisal na oporoko, sta po oceni prvostopenjskega sodišča delovali manj prepričljivo, zato je sodišče sledilo mnenju izvedenca. Svojo dokazno oceno je prepričljivo utemeljilo v razlogih sodbe. Prav tako je ustrezno utemeljilo zavrnitev dokaznega predloga po novem izvedencu. Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo in tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je ugotovilo, da je sporna oporoka neveljavna.

Ker v pritožbi uveljavljeni in uradoma upoštevani pritožbeni razlogi niso podani, je bilo pritožbo potrebno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker je toženka s pritožbo propadla, sama krije stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP). Prav tako sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka tožnika, saj sta v odgovoru na pritožbo glede zavrženja tožbe navajala zgolj pravno razlogovanje, ki ga je uporabilo že sodišče prve stopnje, glede nepopolnosti mnenja izvedenca, kršitev pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa sta navajala izseke mnenja izvedenca, in sta mnenju in njegovi popolnosti pritrjevala. Vse to je prepričljivo obrazložilo že sodišče prve stopnje in takšna navajanja za učinkovito varstvo tožnikov niso bila potrebna (155. člen v povezavi s 154. členom ZPP).