Jedro

Za uporabo 2. alinee 40. čl. pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur.l. RS, št. 41/94) je odločilno samo to, ali je delavec na podlagi pravilnika o napredovanju prejel nižjo plačo od njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred uveljavitvijo tega pravilnika. Pri tem niso bistvena relativna razmerja, temveč absolutna višina izplačane plače.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnikov za razveljavitev odločb tožene stranke opr. št. 322004, opr. št. 533310 in opr. št. 431058 z dne 26.9.1994 o razporeditvi tožnikov M. D., F. Š. in M. R. na delovna mesta operaterjev ..., z V/17 skupino zahtevnosti in koeficientom 2,30 za določitev osnovne plače in za naložitev toženi stranki, da tožnikom izda nove odločbe, s katerimi bodo uvrščeni v V/19 skupino zahtevnosti, s koeficientom 2,50 za določitev osnovne plače, vse z veljavnostjo od 23.4.1994 ter za izplačilo razlike v osebnem dohodku za čas od 23.4.1994 pa do izdaje novih odločb, ki bi jim šla, v kolikor bi bili že od vsega začetka razporejeni v V/19 skupino zahtevnosti, s koeficientom 2,50 za določitev osnovne plače, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od takšne razlike od tedaj, ko jim je takšna razlika šla pa do plačila razlike. Prvostopenjsko sodišče je tožnikom naložilo, da toženi stranki povrnejo stroške postopka v višini 16.780,00 SIT. Zoper takšno sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99) pritožujejo tožniki. Navajajo, da sprejemajo ugotovitev sodišča prve stopnje, da sodišče ne more ugotavljati ustreznosti tarifnega dela oz. vrednotenja posameznega delovnega mesta v veljavno sprejetem Pravilniku o plačah in drugih prejemkih delavcev ministrstva ..., da pa se ne strinjajo s stališčem sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni bilo kršeno določilo 2. alinee prvega odstavka 40. čl. Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. l. RS št. 41/94, 56/94, 33/95 in 23/97, v nadaljevanju: pravilnik o napredovanju). V tem delu naj bi bili razlogi sodbe med seboj v nasprotju, saj sodišče prve stopnje na eni strani ugotavlja, da ni bilo kršeno citirano določilo pravilnika o napredovanju, po drugi strani pa navaja, da ni opravilo primerjave med višino plač tožnikov v zadnjih treh mesecih pred uveljavitvijo pravilnika o napredovanju in po njegovi uveljavitvi. Če bi sodišče prve stopnje izvedlo dokaze, ki so jih tožniki predlagali na obravnavi, bi lahko ugotovilo, da so tožniki po novem pravilniku prejeli nižje plače, kot pa so jih za polni delovni čas prejeli v zadnjih treh mesecih pred njegovo uveljavitvijo. Iz navedb tožnikov na obravnavi naj bi bilo razvidno, da tožniki vseskozi uveljavljajo tudi kršitev 2. alinee 40. čl. pravilnika o napredovanju, zato bi sodišče prve stopnje moralo odločati tudi o tem, ali so izpodbijane odločbe nepravilne zaradi tega, ker ne upoštevajo te določbe. Pritožba ni utemeljena. V skladu z drugim odstavkom 350. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP, ker naj bi bili razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Med ugotovitvijo, da ni kršeno določilo 2. alinee 40. čl. pravilnika o napredovanju, saj tožniki v tem sporu izpodbijajo količnik za določitev osnovne plače, ne pa količnik, upoštevaje pri tem število razredov napredovanja in nadaljnjim stališčem sodišča prve stopnje, da zaradi tega ni ugotavljalo višine plač tožnikov za zadnje tri mesece pred uveljavitvijo pravilnika o napredovanju, ni nasprotja. Tožniki ne v tožbi in ne na naroku za glavno obravnavo niso zatrjevali, da bi na podlagi izpodbijanih sklepov prejeli plačo v nižjem znesku kot pred uveljavitvijo pravilnika o napredovanju. Tožniki so izpodbijali ustreznost relativnih razmerij. Trdili so, da je njihova osnovna plača izenačena s plačo policaja začetnika, kar pomeni njihovo degradacijo. Sodišče prve stopnje je povsem brez potrebe navajalo, da zaradi tožbenega temelja, kot so ga opredelili tožniki, ni ugotavljalo višine plač tožnikov v zadnjih treh mesecih pred uveljavitvijo pravilnika o napredovanju. Prvostopenjsko sodišče višine teh plač niti ne bi smelo ugotavljati, saj takšnega dokaznega predloga do konca naroka za glavno obravnavo ni podala nobena stranka. Tožniki so na naroku za glavno obravnavo predlagali, da sodišče od tožene stranke pridobi pravilnike o plačah in drugih prejemkih delavcev ministrstva ... od leta 1989 dalje ter da vpogleda v odločbe o razporeditvi tožnikov, izdane pred izpodbijanimi odločbami. Iz teh dokazov ne bi bila razvidna absolutna višina plač, ki so jih tožniki prejemali v zadnjih treh mesecih pred uveljavitvijo pravilnika o napredovanju. Za uporabo 2. alinee 40. čl. pravilnika o napredovanju pa je odločilno samo to, ali je delavec na podlagi pravilnika o napredovanju prejel nižjo plačo od njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred uveljavitvijo tega pravilnika. Pri tem niso bistvena relativna razmerja, ki jih ves čas postopka izpodbijajo tožniki, temveč zgolj absolutna višina izplačane plače. Glede na to, da tožniki niso predlagali izvedbe dokaza z vpogledom v plačilne liste tožnikov, ki bi edini lahko pokazal, ali so tožniki po uveljavitvi pravilnika o napredovanju prejeli nižjo plačo, sodišču prve stopnje ni mogoče očitati nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je sodišče vezano na dokazne predloge strank in ne more izvajati dokazov, ki jih stranke niso niti predlagale. Neumestno je zatrjevanje tožnikov, da bi sodišče prve stopnje že na podlagi prej veljavnih pravilnikov o plačah in drugih prejemkih delavcev tožene stranke ter ob vpogledu v prejšnje odločbe o razvrstitvi lahko ugotovilo, da so tožniki po novih odločbah prejeli nižjo plačo od plače v zadnjih treh mesecih pred uveljavitvijo pravilnika o napredovanju, saj iz teh odločb ni razvidna absolutna višina plače. Razen tega se v spisu nahajajo odločbe za vse tri tožnike, ki so bile izdane pred izdajo izpodbijanih odločb in s katerimi je bil za njihova delovna mesta določen koeficient v višini 2,25. Sicer pa so že tožniki na naroku za glavno obravnavo opozorili, da je bil po prej veljavnih pravilnikih o plačah in drugih prejemkih delavcev ministrsva ... sistem izračunavanja količnika oz. vrednosti točke za izračunavanje količnika povsem drugačen, kot v spornem pravilniku in da gre zato za neprimerljive zadeve. Sodišče prve stopnje tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je zavrnilo zahtevek tožnikov za uvrstitev njihovih delovnih mest v V/19 skupino zahtevnosti s koeficientom 2,50 (namesto 2,30) za določitev osnovne plače, saj za ugoditev takšnemu zahtevku ni bilo osnove v veljavnem pravilniku o plačah tožene stranke in njegovi prilogi 1 (priloga B 4), ki za delovno mesto operaterja količnik za določitev osnovne plače določa v višini 2,30. Glede na to, da tožniki v dokaznem postopku niso niti dokazovali, kaj šele dokazali, da bi po uveljavitvi pravilnika o napredovanju prejemali nižjo plačo, kot je znašala njihova povprečna plača v zadnjih treh mesecih pred njegovo uveljavitvijo, tudi ni bilo osnove, da bi sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo zaradi določb 2. alinee prvega odstavka 40. čl. pravilnika o napredovanju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.